Na slovenski glasbeni sceni - pa tudi izven nje - so zagotovo nekaj posebnega.
Pogovarjali smo se s člani skupine The Stroymachine, Gre za glasbeni kolektiv tolkalistov, multiinstrumentalistov in pravzaprav tudi izumiteljev. Delujejo po principu naredi sam oziroma DIY, saj glasbo ustvarjajo z inštumenti, ki jih izdelajo iz odpadnega materiala.
Njihovi nastopi so resnično pravi spektakel. Hrup oblikujejo v ritme, ki naravnost očarajo občinstvo. Njihova glasba združuje različne elemente: od zvokov strojev, ulice, techna, rocka, industriala, do trancea. Gre za izvajalce, ki so še kako zanimivi - tako kot intervju, ki ga je z njimi opravila Maja Mekina.
Koliko članov danes šteje skupina The Stroymachine?
Trenutno nas je v zasedbi 11 aktivnih članov.
Kaj počnete, ko niste na odru, kakšni so vaši poklici?
Izven banda smo po večini ljudje z “normalnimi” službami, nekaj članov pa deluje na glasbenem področju tudi profesionalno. Dobra polovica članov ima zraven TSM še vsaj eno ali dve drugi glasbeni skupini. V prostem času radi nabiramo gobe in prakticiramo origami.
Ima kdo med vami družino? Kako usklajujete zasebno življenje z bendom?
Skoraj vsi člani banda imamo družino. Usklajevanje ni preveč težavno, ker so vaje ob nedeljah. Kakšen družinski izlet ali piknik pač včasih odpade.
Kaj vas kot ljudi najbolj povezuje?
Želja po ustvarjanju in raziskovanje zvoka, ki ni samoumeven, je drugačen, vendar po svoje lep. Ustvarjanje zvočil (glasbil in mehanizmov) iz nekonvencionalnih materialov in organizacija hrupa. Prav na skrito, smo pa vsi manično zasvojeni z ekstremnim hrupom, ki nas pomirja. Sicer tudi pivo in cvetje,
coffee and cigarettes.
Se med sabo dopolnjujete ali si tudi močno nasprotujete?
Vzdušje v kolektivu je dinamično. Težko bi rekel, da si kdaj močno nasprotujemo, smo pa seveda različni, tako osebnostno, kot tudi v znanjih in veščinah, ki jih obvladamo. Verjetno se najbolj dopolnjujemo ravno zaradi naših razlik. Vsak član ima neko svojo vlogo v kolektivu in tako doprinese svoj unikaten del v skupno celoto.
Če vas nekdo prvič sliši brez kakršnegakoli konteksta – kdo so The Stroymachine?
The Stroymachine je živi organizem, kolektiv ustvarjalcev, glasbenikov in raziskovalcev z močno željo po ustvarjanju drugačne zvočne izkušnje. Združujemo glasbo, performans, eksperiment in tehnologijo. Smo nekakšen preplet zvočnega laboratorija in umetniškega performansa. Delujemo po načelu DIY – vse, kar počnemo, ustvarjamo sami: od instrumentov, produkcije in zvočnih konstrukcij do videov ter celostne vizualne podobe. Nismo klasičen bend, ki bi gradil na glasbenem žanru ali formuli. Smo mehanizem, ki raziskuje meje zvoka, telesa, materiala in prostora.
Kaj je tisto, kar vas kot bend dela močne?
Kolektivnost. Pri nas ni frontmana, ni hierarhije, ni centra pozornosti. Moč izhaja iz sodelovanja in skupnega dihanja. Vsak član je del mehanizma – če en element izpade, se spremeni celotna dinamika.
Je vaša energija na odru rezultat discipline ali spontanosti?
Obojega. Disciplina je v konstrukciji, v gradnji instrumentov, v strukturi kompozicij in tudi v sami izvedbi. Spontanost pa je v trenutku. V resonanci prostora, zvoku, svetlobi, v odzivu publike, v mikro premikih, ki se zgodijo samo enkrat in nikoli več enako. Na odru se ne trudimo reproducirati studijskega posnetka. Koncert dojemamo kot dogodek, ki se zgodi tukaj in zdaj. Energija na odru ni nikoli odigrana oziroma zrežirana, temveč je sprožena.
Kako bi opisali svojo glasbo brez primerjav?
Naša glasba je predvsem fizična. Temelji na močni perkusivni osnovi – ritem je hrbtenica, na katero se plastijo bas linije, harmonične strukture in melodični fragmenti, ki skupaj gradijo našo zvočno podobo.
Iz fizike telesa in materialov, na katere igramo, izhaja, da smo precej glasna, intenzivna, pogosto hrupna zasedba. Hrup uporabljamo, kot sredstvo, ki se s ponavljanjem in organiziranjem postopoma preoblikuje - transformira v red oziroma strukturo. A hkrati nas zanima tudi nasprotja hrupa in fizične silovitosti. Tako lahko glasba iz maksimalne intenzitete preide v umirjeno atmosfero in bolj odprte, eksperimentalne zvočne pokrajine, kjer prostor in tišina postaneta enakovredna elementa kompozicije.
Nekateri vas še vedno pogosto povezujejo z The Stroj. Kaj je pri vas drugače?
Pri nas ni nič drugače! Ostajamo zvesti prvotni surovi zvočni in vizualni podobi ter DIY konceptu. Pred leti je The Stroj razpadel. Večina železne ekipe kolektiva pa je želela nadaljevati. Želja po raziskovanju in izdelovanju še nikoli uporabljenih kompleksih glasbenih mehanizmov, je nezavedno pripeljala do tehnološko izjemno kompleksnega glasbenega stroja, Orgle, ki ga v preteklosti v The Stroju nismo nikoli izdelali ali uporabili. Ta instrument smo vztrajno izdelovali skoraj dve leti, in ga kasneje tudi realizirali v nenadomestljiv instrument, ki je v naš glasbeni repertoar vnesel melodije in harmonije, ki so bile za nas v preteklosti bolj izziv kot nuja.
Seveda to ni vse, obenem smo iz rabljenih vodovodnih cevi izdelali tudi pravo Pozavno, ki v našem aranžmaju izjemno dominira. Iz motorja avtomobila (Nissan) našega člana, pa smo izdelali Harfo, ki zvočno nadomešča perkusivno bas kitaro. Je še kar nekaj instrumentov s katerimi aktivno nastopamo, pa vendarle bolje, da vse skupaj v petek 27. 2. v Gala Hali na Metelkovi doživite še sami.
Je razlika predvsem v glasbi, v konceptu ali v načinu delovanja kot bend?
Seveda. Kot že omenjeno, smo pred časom generalno razstavili mašino, in se zakopali v glasbene harmonije, melodije ter prvinski ritem, ki v naših genih tli od pamtiveka, in ga je nemogoče prezreti. Skupaj s surovo agresivnim huronskim zvokom in urbanim ritmom preprosto ne moreš ostati ravnodušen. Motor mora doživeti polne obrate in glava s telesom mora znoreti. Druge ni.
Ste morali zavestno spremeniti tudi imidž in način predstavitve koncertov?
Ne, imidž ostaja v delovni uniformi, ki je nujna pri procesu varnega postavljanja konstrukcije, glasbenih mehanizmov in igranju na instrumente. Tako, da v tem okviru, uniforma ali imidž, nezavedno vpliva na zunanjo podobo posameznika ali našega kolektiva.
Če bi morali jasno postaviti mejo – kje se ena zgodba konča in druga začne?
Začetek ali konec je filozofsko vprašanje. Smo samo upravitelji našega stroja, ki ga vozimo. Niti nimamo začrtane trase, ki bi nas časovno omejevala, tako aranžmajsko kot izvedbeno. Če omenimo še druge tolkalsko glasbene skupine, ki so nam v navdih in še danes ustvarjajo v tujini (STOMP, Blue Man Group, Mayumana, Les Tambours du Bronx, itd.), smo praktično vsi v isti sapi ali drive-u brutalnega ritma, zvočnih harmonij in urbanega zvoka.
Igrali ste na velikih odrih, kot so Stožice, zdaj pa prihajate v Dvorano Gustaf in 27. 2. na Metelkovo v Gala Halo. Je razlika v energiji med takšnimi prostori?
Vsak prostor in oder na kateremu nastopamo, zahteva drugačen pristop postavitve naše konstrukcije, instrumentov ter same izvedbe koncerta. Zato se naši nastopi vedno razlikujejo med seboj, kar dela zgodbo še posebej zanimivo, tako za nas kot za publiko. Velik oder je vedno velika odgovornost do publike in organizatorja, ki včasih zahteva mnogo več priprav kot v manjših prostorih, kjer smo brez distance, s publiko praktično iz oči v oči in tudi energija huronskega zvoka ima še posebej močan udarec ali vpliv na obiskovalca. Super bo!
Se bolje počutite na velikem festivalu ali v intimnem klubu?
Če sta velikost in intimnost merodajni kvaliteti, niti ena ni nujno boljša. Sta pa različni. Obe dimenzije so več kot privlačne in vsaka zase ima svoj špon visokih obratov kjer se s publiko srečamo in uživamo v coni hrupa, glasbe, norosti in še mnogo drugih eksotičnih energij, ki se sproščajo ob našem nastopu. Navadno energija hitreje in bolje steče, če ni na daljavo.
Kaj vam pomeni bližina publike?
Kot že omenjeno, v manjšem prostoru med publiko in nami ni distance ali skrivnosti. Preprosto gre za “mož na moža”, kar predstavlja poseben čar, tako za nas kot za obiskovalce našega koncerta. Od blizu lahko doživiš, kar na daleč ne gre.
Kako je nastala ideja za videospot “Niedrich”?
Gre za plod želje po uresničitvi življenjskega cilja Grege Bajca, da v svojem življenju izdela videospot v popolnoma lastni režiji po principu DIY, tako kot je nastala tudi plošča RENESONANZA. Sam koncept video produkcije se je razvijal postopoma. Na začetku je snemanje potekalo v obliki eksperimenta oziroma testiranja zmožnosti opreme, prostora in kompozicije, predvsem pa z željo, da se izdela videospot v povsem lastni produkciji.
Glavni motor video vsebine so bili predvsem: Grega Bajc kot producent, direktor fotografije, snemalec ter izvajalec postprodukcije. Potem Bojan Varga kot frontman, idejni vodja gestikulacije, avtor besedila in desna roka producenta; Miha Klančnik - postprodukcija in specialni efekti. Seveda pa nič ne bi bilo brez naše "deklice za vse" Jurija Šuhla, ki je tehnični mojster (luč, oprema).
Celoten bend je prav tako prispeval, da je videospot sploh nastal. Snemanje je potekalo na playback, in sicer v konceptu, da se posname en kader v enem kosu. In še zanimivost: sodi, kjer se v kadru en član pojavi na vseh štirih sodih hkrati, potrebovali smo 16 kamer. Poleg tega so nastali tudi kadri na podlagi eksperimentiranja ter veselja do snemanja in ustvarjanja. Čas nastajanja: približno 1 leto.
Je ta temnejša, bolj surova estetika del nove identitete?
Težko bi rekli, da je to naša identita. Nekako se nam je zdela vizualna podoba primerna vsebini in izgledu, ki nam je naraven. Čeprav čutimo pripadnost filozofiji kolektiva, naša identiteta ni zajamčena, posredno jo odkrivamo skozi raziskovanje.
Kaj lahko publika pričakuje na vašem koncertu 27. februarja?
Prav gotovo bo Gala Hala extra super izziv kako ukrotiti naš hrup v tako majhnem prostoru. Za primerjavo bi lahko rekli, da nas v petek čaka brutalna izkušnja glave v mešalcu. In to bomo tudi stvarno prikazali! Super bo.
Je to za vas samo koncert ali simbol nove faze?
Gre za koncert. Album Renesonanza je zunaj že nekaj časa, tako da to ni začetek nečesa novega, ampak nadaljevanje poti, na kateri smo. Vsak koncert je za nas predvsem priložnost, da glasbo ponovno postavimo v živi prostor, kjer lahko zares zaživi. Tukaj ne gre za simboliko ali velike prelomnice – gre za delo, proces, izkušnjo in stik z občinstvom. In to nam je dovolj.
Kako in na kakšen način pridete do vaših instrumentov na katere igrate?
Včasih potrebe zahtevajo idejo, včasih pa zgolj radovednost.
Kaj vas po skoraj dveh desetletjih delovanja še vedno vodi, da lahko soobstajate v hrupu še naprej?
Osnovni gradnik našega hrupa je organizacija kaotičnih zvokov, ki so s pomočjo melodij in harmonij nujne za nastanek novega smisla našega glasbenega ustvarjanja. Še vedno enako kot na začetku: raziskovanje.
Zvok je neskončen prostor, vedno se najde nekaj, kar še ni bilo odkrito, ali vsaj ne na ta način. In tisto, kar nas res drži skupaj, je občutek kolektivnega dihanja. Ta človeški moment sinhronosti je nekaj, česar ne more nadomestiti noben stroj.
