Brina Svit: "Preveč slovenstva ubija slovenstvo"

Lahko rečemo, da je v knjigi Slovenski obraz stavek: 'Biti to, kar sem, pomeni ves čas spoznavati, kdo sem' rdeča nit knjige?

Seveda, to je ključen, sokratski stavek. V življenju se spreminjamo. Naš današnji obraz ni več tak, kot je bil včeraj. Besedo 'obraz' uporabljam seveda v več pomenih. Obraz kot nas fizični obraz – zato so v moji knjigi fotografije mojih oseb – a tudi obraz kot simbol naše identitete. Kdo smo, kaj smo naredili iz sebe. Kaj se vidi na našem obrazu. V določenem trenutku imamo obraz, ki si ga zaslužimo. Zato je naslov v ednini, čeprav pišem o usodah izseljencev, izgnancev.

O identiteti pripovedujete prek različnih usod posameznikov, ki so emigrirali v Argentino?

Gre za dva različna vala migracije: prvega, ki je primorski in v bistvu tudi političen: Primorci so med obema vojnama bežali v Argentino pred revščino in fašizmom, ki jih je zatiral in obravnaval kot tretjerazredne državljane v Italiji. In seveda drugi val izgnancev po vojni, v glavnem domobrancev, ki so bežali, da bi rešili svojo kožo.

Posameznike sem izbrala tako, da se prikaže celotna pahljača različnih usod, skozi katere pa pripovedujem zgodbo še enega izseljenca, znanega poljskega pisatelja Witolda Gombrowicza, ki je priplul v Buenos Aires nekaj dni pred začetkom druge svetovne vojne.

Tudi on je moja oseba, ki ga imenujem Gombro. Ker je pisatelj, ker sem po nekem neverjetnem naključju spoznala njegovo vdovo, ki mi je povedala ogromno o njegovih argentinskih letih. Ker je ostal v Argentini celih 24 let. Ker se je izredno težko prebijal skozi življenje. Ker se je moral kot moji Slovenci na novo sestaviti. Ker je veliko razmišljal o identiteti. Ker je naredil vse drugače kot moji Slovenci. Ker niso imeli istih sanj.

Kakšne so bile sanje teh Slovencev?

Sanje Slovencev so bile na vsak način ohraniti svojo identiteto in pričevati o svoji zgodbi in zgodovini. Ohraniti čisto kri. Kar pomeni, da se niso smeli zaljubiti v kakšno Neslovenko. Najtežje je bilo v bistvu za generacijo sinov.

Nekje v knjigi sem zapisala: "Niso jih vprašali, ali hočejo biti tujci oziroma govoriti jezik, ki ga nihče ne razume, niti tega, ali želijo biti goreči katoliki, prakticirati identiteto kot kult, biti konservativci in politično strogo na desni ali so pripravljeni verjeti uradni verziji zgodovine svojih dedov, ki so jo očistili vsega, kar bi bilo lahko moteče v njihovi antikomunistični epopeji ..." V knjigi tudi rečem: "Preveč slovenstva ubija slovenstvo."

S tem mislite, da svojim potomcem niso povedali prave resnice?

Iz svoje zgodovine so iztrgali strani, ki so za njih moteče. Na primer dejstvo, da so domobranci dvakrat prisegli Hitlerju.

Mar niso tudi generacije, ki so odraščale v takratni Jugoslaviji, dobile prirejeno verzijo zgodovine?

Seveda, mi na tej strani, takrat v Jugoslaviji, smo prav tako iztrgali iz zgodovinskih knjig povojne pomore. Šele 25 let po vojni smo izvedeli zanje. To so zrcalne situacije. Tudi mi smo bili indoktrinirani, sploh pa moja generacija. Mi smo v šoli pred poukom pozdravili: Za domovino s Titom naprej. Meni je bilo to sicer takrat všeč. Res. Kot mi je bilo lepo peti partizanske pesmi, ki jih pojem še zdaj.

Kako ste pristopili k pisanju knjige, navsezadnje izhajate iz ortodoksne partizanske družine?

No, ne ravno ortodoksne. Moj oče je šel pri 18 letih v gozd, med partizane. Moja mama je v kanglici za mleko nosila pošto za OF. Doma so bili na Barju, pri Iščici. V njihovi hiši so stanovali Italijani. Ravno poleti sem napisala eno zgodbo o polenti za Italijane oziroma za svetovno razstavo v Milanu.

Kako je bilo za mojo staro mamo živeti samo s tremi otroki z italijanskimi vojaki v hiši, medtem ko so bili v hlevu partizani. Recimo, da je bila moja družina na narodnoosvobodilni strani, kar globoko cenim. Moja starša sta šla po vojni na delovne brigade, še nekaj časa verjela v ideale revolucije in bila kmalu razočarana.

Jaz sem vsekakor poskusila gledati na usode te politi ne emigracije čim bolj neobarvano. Zanimajo me ljudje, njihove zgodbe ... Čeprav v enem trenutku zapišem, da vem, kdo so moji junaki. Moji junaki niso domobranci. Moji junaki so tisti, ki so se odločili za upor proti fašizmu.

Kako ste se znašli v zgodbah z ljudmi, ki so se odločili povsem drugače od vaših staršev?

Odločila sem se, da to raziščem. Zanimalo me je. Hotela sem spoznati čim več ljudi, ki so se drugače odločili ali pa so jih drugi prisilili v to. Zanimalo me je njihovo izgnanstvo. Kako so začeli na novo živeti sredi življenja. Kako so se znašli. Sem pisateljica, romanopiska, to je moj material.

Med mojimi junaki je tudi eden redkih še živih bojevnikov na domobranski strani, ki mi je rekel, da z Nemci niso kolaborirali in je šlo le za tehnično sodelovanje: "Nemci so nam dali usnjene škornje, toplo uniformo in orožje." Na vprašanje, češ da so na Kongresnem trgu prisegali Hitlerju, mi je rekel, da je držal fige v žepu. Kar pomeni, da to ne velja. Je pa res, da je takrat bil star 18 let.

Je bila kakšna napetost med vami in sogovorniki?

Pri tem gospodu, o katerem vam govorim, ja. Napetost, natanko to. Ki smo jo proti večeru zgladili. Čeprav moram reči, da sem vsem globoko hvaležna, da so si vzeli čas zame. Da so mi zaupali. In da jemljem to kot darilo.

Ali kot pravim na začetku, kjer pripovedujem srečanje z nekim depresivnim, bogatim advokatom, ki je hotel kupiti fotoaparat: "Ko sem pozneje v Buenos Airesu fotografirala slovenske obraze, v glavnem prav tako neznane, kot je bil obraz tega moškega, s katerim sva se znašala za isto mizo v dunajski slaščičarni, sem velikokrat pomislila nanj in najino srečanje. Kajti ponuditi svoj obraz mojemu objektivu, sprejeti to zelo posebno situacijo, v kateri nekdo fotografira nekoga drugega, pripovedovati o sebi in si vzeti čas, je bilo zame kot darilo. Nekaj takega kot fotografski aparat, ki mi ga je hotel podariti."

Moram pa povedati, da sem se tudi jaz pri tem potrudila in jih poskušala postaviti v takšno situacijo, da odložijo vse obrambne mehanizme in smo se lepo pogovarjali.

Kako to, da so Francozi objavili knjigo, ki se tiče predvsem Slovencev?

To povem v predgovoru te knjige. Da sem jo hotela najprej napisati v slovenščini, prosjačila za ene subvencije, ki mi jih nihče ni dal, in se potem odločila, da jo napišem v francoščini. Kar je seveda spremenilo načrt knjige.

Morala sem upoštevati dejstvo, da Francozi nič ne vejo o naši polpretekli zgodovini, kot tudi mi ne o njihovi. Po navadi smo zmeraj užaljeni, če nas kdo ne pozna, kot bi radi, da bi nas. A mi nismo nič boljši. Istočasno pa je ta slovensko-slovenski problem prestopil naše meje, se uvrstil v evropski prostor in postal problem preseljenih ljudi.

Kako doživljate identiteto Slovenke, ki živi in dela v Franciji?

Počutim se 100-odstotno Slovenko in 100-odstotno Francozinjo, glede da zdaj že dlje živim v Franciji, kot sem v Sloveniji. Dobro poznam njihovo kulturo, toliko dobro njihov jezik, da lahko v njem pišem, čeprav se mi zdi, da še vedno bolje obvladam slovenščino. Dobila sem dve nagradi od francoske akademije, kar pomeni, da menijo, da znam dobro pisati.

Po drugi strani pa mi ravno to dejstvo, da sem dvojna, omogoča veliko distanco oziroma ironijo. Ironija je zelo koristna stvar, ko pridemo do identitete, celo neizogibna. Mislim, da moraš imeti do svoje identitete nekaj distance, drugače se greš vojne in pobijanja, kot se dogaja danes. Agresivni islam gotovo ne pozna ironije. Ne ve, kaj to pomeni svetost življenja oziroma pustiti drugemu biti. Biti to, kar je.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec