Intervju z džezistko Kajo Draksler

Naj bo tale intervju povabilo na enega od koncertov Kaje Draksler, 25-letne slovenske džezistke – pianistke in skladateljice – ki je sicer veliko okrog, a dovolj tudi doma za tiste, ki jih zanima. Ker saj veste, kako pravi tista znana: govoriti o glasbi je kot plesati o arhitekturi. Najbližji priložnosti, časovno in zemljepisno, bosta konec septembra na ljubljanskem gradu in v klubu Satchmo v Mariboru.

Ko človek sestavlja besede, kot so Kranj ali Trboje in glasba, ne pride takoj do džeza. Ste že imeli koncert v Trbojah?

Ja, že. Sicer zadnje čase ne, zadnjih nekaj let, ampak ko sem še študirala v Sloveniji, pa, in to prav tukaj ob jezeru. V tej vasi imamo glasbeno šolo, ki sem jo obiskovala, imamo tudi zelo močno tradicijo zborovskega petja. Obstajata dva zbora, ki pojeta v cerkvi, enega od njiju sem tudi kratek čas vodila in zanj pisala nekaj glasbe, tako da sem bila v Trbojah včasih bolj aktivna. Ljudje iz vasi seveda vedo zame, podpirajo me, ker sem tu nastopala že od svojega četrtega leta. Kljub džezu me sprejmejo: »Aja, to je pa ona, ki študira v tujini in igra tako pa tako musko ...« Seve­da imamo v Trbojah tudi veselice (smeh). Mislim, da sem šla na eno, ko sem bila še čisto majhna. Očetu sem sedela na ramah in smo šli na šolsko igrišče, na katerem se je odvijala.

Izpopolnjevali ste se tudi v ZDA. Ste se tam srečali s kakšnimi predsodki do tujih glasbenikov, češ vi pa nimate te glasbe v krvi? Je 'imeti glasbo v krvi' zgolj fraza?

To je delikatno vprašanje, ker je v New Yorku toliko ljudi iz različnih držav in kultur, ki igrajo džez. Nekateri njihovi klubi so bolj črnsko ali bolj belsko zastopani, pa čeprav smo že leta 2012. Ko sem hodila na jam sessione, so me včasih malo nejeverno pogledali, ampak to bolj zato, ker sem punca in ker me nihče ni poznal. Kljub temu se mi zdi, da vendarle najprej poslušajo, kako igraš – če si dober, te hit­ro sprejmejo medse. Seveda pa so povsod ljudje, ki ostajajo v preteklosti oziroma so našli smer v džezu, za katero mislijo, da je edina prava.

Nekje sem prebral, da vam kultni album Milesa Daviesa Kind of blue sprva ni bil všeč?

[smeh] Veš, koliko ljudi me je to že vprašalo?

Zanima me, ali vam je zdaj všeč.

Ja, itak, album je zakon, to sploh ni vprašanje, ampak bil je moje prvo srečanje z džezom. Kje naj bi ga slišala? Na radiu ga ni. Podobno velja za veliko druge glasbe. Sprva mi jo je bilo težko razumeti, kasneje pa mi je postala všeč.

V stripih vidimo napis nad klavirjem v gostilni: ne streljajte na pianista. Nikoli ne piše: ne streljajte na pianistko. Tudi sami ste nekje rekli, da je način igranja v džezu zelo testosteronski in da ste v nekem trenutku razmišljali, ali ste odigrali neko skladbo po moško ali po žensko.

Ta glasba ima povsem moško tradicijo in zgodovino, ampak ker se je odprla drugim zvrstem in je prišlo do mešanja, to ne velja več. Težko je najti mero pri igranju; predvsem, kadar moram igrati glasbo koga, ki od mene pričakuje, da igram v določenem stilu, ki je bil itak stil nekega moš­kega pred 40 leti. V takih primerih se ne počutim zelo udobno, ampak teh situacij ni prav veliko.

Pobrskal sem po vaši spletni strani, ki omenja več zasedb, v katerih igrate. So vse te zasedbe aktivne?

Ja, razen Katarchestre. Glasbeniki, ki so jo sestavljali, so se preselili na različne konce sveta in nismo več aktivni. S triom pridemo septembra v Ljubljano, še najbolj aktiven je kvintet, nastopam pa tudi solo. Greva po vrsti. Acropolis Quintet je nastal leta 2006 v Groningenu na Nizozemskem, kjer sem študirala, in to s Kristijanom [Krajnčanom] na bobnih in Goranom [Krmacem] na tubi ter Georgejem Dumitriujem na kitari. Skupaj smo izdali prvi album Akropola. Na drugem albumu je sodelovala pevka Sanem Kalfa kot gostja, ki je kasneje postala del zasedbe. Nato se je Goran preselil v Slovenijo in smo morali poiskati novega tubista. Ker to ni bilo mogoče, smo povabili basista, Mattia [Magatellija]. Prvi projekt je bil povsem moja avtorska glasba, na drugem sem prearanžirala tradicionalne turške pesmi, zdaj pa sestavlja program avtorska glasba vseh članov zasedbe – nekaj več je mojih kompozicij.

Katarchestra, džezovska obdelava ljudskih pesmi, je, kot pravite, že preteklost?

Ja, nazadnje smo igrali predlani na Lentu. Meni je bila to zelo ljuba skupina. Za prvi projekt sem aranžirala in dirigirala evropske ljudske pesmi, za drugi projekt sem napisala in z njimi odigrala koncert za klavir. Po tem je bilo osemčlansko zasedbo nemogoče ponovno zbrati. Če nas bo doletel kak enkraten projekt, se bomo morda spet sestali, sicer pa je to neizvedljivo.

Preigravali ste ljudske pesmi dežel, od koder so bili člani benda.

Iz Slovenije recimo Vsi so venci beli.Pa Da bi znalo sunce govoriti, enkrat smo igrali Lipa zelenela je, čeprav ni bila stalno v našem programu, potem Bolni Job in Godec. Najljubša slovenska pesem mi je Lipa zelenela je, ampak to iz povsem osebnih razlogov, ker je to pesem, ki je bila všeč mojemu staremu atu in jo je tudi velikokrat pel.

Potem je tu European Movement Jazz Orchestra. Ta deluje?

Ja, deluje. Lani smo izdali cede pri portugalski založbi Clean Feed in ga letos predstavili v Portu. Igramo avtorsko glasbo, opredeljeno morda kot moderen džez. Program je zelo raznolik glede na skladatelja, ampak vedno pa igramo skladbe, ki jih je napisal kdo izmed 19-članskega ansambla. Število članov se menja, ker včasih igramo s štirimi, včasih s petimi trobentami. Imamo dva basista, kar je posebnost v ritem sekciji, sicer gre pa za standardno big band zasedbo.

In potem je tu še BadBooshBand?

To je naš trio, kolektiv – vsi pišemo glasbo, vsi se dogovarjamo za koncerte, vsi delamo za bend. No, saj v večini mojih bendov igramo avtorsko glasbo, mojo ali pa članov benda. To se mi zdi zelo pomembno.

V pripravah na intervju sem se pogovarjal tudi z nekaterimi glasbeniki in eden od njih je omenil, da se mu zdi zelo lepo, da ste v svoji glasbi znali preseči včasih zelo pogosto razmišljanje slovenskih džezistov, da je džez edina prava glasba in da vse drugo nič ne velja. Ali ste se zato lotili študija klasične kompozicije?

Pravzaprav nikoli nisem razmišljala, da je džez edina prava glasba. Začela sem v pop-rok skupini, tukaj na vasi, imeli smo vaje v neki kleti, pisali smo svojo glasbo. Bili smo eden izmed številnih najstniških bendov. Del mojega otroštva je bila tudi cerkvena zborovska glasba, ampak to ni nekaj, kar bi hotela nadaljevati, kar bi počela s srcem. Džez ni bil nikoli del mojega okolja. Če najdeš v vsaki glasbi, ki ti je všeč, kvalitete, ki te fascinirajo, se lahko ogromno naučiš in prek tega poiščeš svojo smer. Zdi se mi pomembno, da se lahko izrazim, ne pa da sledim pravilom neke zvrsti glasbe. Tako in tako danes ni več, kot je bilo v zgodovini, ko je veljala ta ali ona šola.

Danes je tako, kot hočeš sam. Po svoje je zaradi tega tudi tako težko najti, kaj ti je všeč v vsej tej izbiri, in moraš zato iskati in iskati. Veliko stvari pride samih od sebe. Ne racionaliziram, ampak ko gledam na proces svojega razvoja, vidim, da je marsikaj nastalo tako. V srednji šoli se nisem prav dobro razumela s svojim učiteljem klavirja, klavir mi je pomenil samo medij za izražanje svoje glasbe, kot inštrument me ni močno privlačil. Pa ne samo zaradi profesorja, čeprav bi me v tisti mladosti moral znati bolj motivirati. Sem pa zato začela skladati za klasične glasbenike, ki so hoteli igrati drugačno glasbo.

Tako sem morala poiskati kompromis med tistim, kar so lahko dobro odigrali, in med željo, da ne bi bilo 'klasično', in ob mojem neznanju skladanja klasične glasbe ... Šele zadnjih nekaj let sem se zaljubila v klavir in vzljubila tudi samostojno nastopanje, ki ga prej nisem marala. Zdi se mi, da se vse v mojem življenju razvija organsko.

Zato tudi študij klasične kompozicije?

Klasično kompozicijo sem začela študirati zato, ker ima klasična glasba v primerjavi z džezom zelo dolgo tradicijo z ogromno metodami komponiranja. Vedno sem skladala, nisem pa imela tovrstne izobrazbe. Pa tudi zato, da sem se bolj posvetila skladanju, ker je bila sicer prioriteta klavir. Zaradi študija zdaj nenehno komponiram. Dobivam naročila, veliko moram delati za šolo. Za študij sem se odločila tudi iz gole radovednosti, čez čas pa mi je postalo všeč in sem ostala. Zelo dobro se počutim v družbi klasičnih skladateljev, ki so zelo drugačni od džez glasbenikov. Druge glasbene vrednote imajo in so bolj odprti za različne glasbene zvrsti.

Ali ne velja med džezisti, da so klasični glasbeniki roboti?

[smeh] Klasični glasbeniki mislijo za džezerje, da nič ne delajo, da samo v zrak gledajo, gredo na oder in tam nekaj odigrajo, karkoli že pač. Džez glasbeniki pa za klasične mislijo, da so zadrti in znajo zaigrati samo tisto, kar je na papirju, ampak to ni res. Dober glasbenik je dober glasbenik in slab je slab na obeh področjih. Seveda se ne ujamem z vsemi skladatelji, ampak zdi se mi, da tisti, s katerimi se, premorejo veliko širine. Mogoče me fascinira to, na kakšen način dojemajo glasbo, kaj se jim zdi pri glasbi pomembno. Pa to, kakšna pop ali rok glasba jim je bila všeč, ker ... hm, pač drugače slišijo.

Glasbenik, ki je zelo pohvalil vaše delo, je omenil tudi, da po njegovem mnenju zaradi samozaverovanosti slovenskih džezistov ta glasba pri nas caplja na mestu.

Mogoče je pri nas premalo priložnosti za džez glasbenike, čeprav jih je zadnje čase res vedno več. Majhnost ljudi poleni, poleg tega pa pri nas ni prav dolge tradicije džeza. Pri tem mislim na klubsko tradicijo, ker Ljubljanski džez festival jo seveda ima. Zdaj se mi sicer zdi, da se tudi na tem področju odpira, da je vedno več festivalov in prostorov za igranje, ampak ljudje hočejo odigrati svoje po liniji najmanjšega odpora.

Saj smo majhni, za tole tu smo že ful dobri, najboljši ... Saj smo vrhunski ... Tako mi gre na živce, ko kdo reče 'vrhunski glasbenik' ali pa ko to vidim zapisano v časopisih. Saj nekaj jih je v Sloveniji, toliko pa spet ne. Mogoče je pri nas džez tudi napačno predstavljen. Ko se včasih pogovarjam z laiki, z ljudmi, ki ne poznajo džeza, vidim, da se jim zdi smotan, ker so poslušali take reči, ki tudi meni niso všeč,
pa se jim zdi džez zatežen in mu ne bodo več dali priložnosti.

Omenili ste Ljubljanski džez fes­tival, ki je najstarejši festival tovrst­ne glasbe v Evropi. Še zelo mladi ste dobili priložnost igrati na njem. V kakšni formi se vam zdi ta festival v zadnjih letih?

Vsako leto prinese zelo raznolik program, od evropskih džez glasbenikov do ameriških. Od zelo znanih do manj znanih in neznanih skupin. Vedno igra tudi kak­šen Slovenec in veliko se dogaja okrog tega festivala – sodelujejo tudi učenci džez oddelka srednje glasbene šole. Za to, koliko je v Sloveniji občinstva zanj, se mi zdi zelo dober. Seveda bi bil program lahko drugačen, če bi bil po mojem okusu, če bi izbiral kdo drug, pa spet drugačen, ampak objektivno gledano je to zelo dober festival.

Menda Slovenci na zvezdnike še pridemo, na tiste manj razvpite pa ne. Da zelo neradi raziskujemo?

Točno tako. Zdi se mi, da Slovenci neradi ponudimo priložnost oziroma se kam odpravimo že samo zaradi firbca. Nekaj ti mora biti všeč ali pa ti mora nekdo priporočiti, treba je na ziher.

Pri improvizirani glasbi je najbrž zelo pomembna interakcija z občinstvom. Kakšno občinstvo je slovensko? Kaj pa drugje? Se ujema s stereotipi o vročih južnjakih in hlad­nih severnjakih?

Interakcija gotovo je pomembna. Odvisno od tega, kje igraš. Na Gorenjskem mi ni prav všeč [smeh] oziroma tam nimam prav dob­rih izkušenj. Fino je igrati na Štajerskem, v Mariboru, na Ptuju. Tudi v Novem mestu smo se imeli super, ampak takrat smo igrali v okviru Jazzintyja in je bilo v občinstvu veliko glasbenikov, pa je potem takoj drugače. Se pa tudi v Ljubljani lahko na­redi prav lep koncert.

Igrati na Nizozemskem je zelo zahtevno, ker se mi zdi, da so ljudje že malo pre­nasičeni z glasbo in jo tudi zelo poznajo ter jo racionalno poslušajo. Luštno je bilo v Estoniji, čeprav se mi je zdelo, da še nikoli niso poslušali tovrstne glasbe. Ampak bili so zavzeti in so hoteli najti nekaj, kar jim bo všeč. V Nemčiji je tudi fino, ker je navadno veliko ljudi, ki poznajo to glasbo. Zanimivo je bilo v Kairu, kjer smo igrali marca 2011, takoj po revoluciji smo bili tam z European Movement Jazz Orchestrom. Igrali smo precej težko glasbo, sploh za nekoga, ki takšne glasbe ne posluša, ampak občinstvo je bilo zelo hvaležno. Mogoče tudi zato, ker so bili navdušeni, da poslušajo Evropejce, simbol demokracije ... Res so nas imeli radi, to se je dalo prav čutiti.

Je pa vsak koncert odvisen od prostora, kakšen je klub ali festival, kakšno občinstvo organizator lahko privabi.

Pisali ste glasbo tudi za državne proslave. Letos ste sodelovali? Kakšna se vam zdi ideja, da bi umetniki nastopali zastonj na državnih proslavah, kot so od njih zahtevali letos?

Enkrat, ja, ampak letos ne in tega, da so nastopali zastonj, sploh nisem vedela. Sicer nimam nič proti temu, da se nastopa zastonj tam, kjer ni denarja, sem pa proti zastonjskemu nastopanju tam, kjer ga imajo. Kot vsaka intelektualno ne povsem preprosta zadeva je tudi džez odvisen od pomoči države v obliki različnih dotacij, subvencij ipd.

Kako je s tem v Sloveniji?

Tega niti ne vem dovolj dobro. Nekaj malega očitno je, ker je vse tri cedeje, ki sem jih izdala, podprlo ministrstvo za kulturo, ampak gre za bolj majhne zneske glede na celoten strošek izdaje. Tudi na Nizozemskem, kjer so bili znani po tem, da so dali veliko denarja za glasbo, za kulturo, sploh za moderno umetnost, je šlo z novo vlado vse po gobe. Tam je bila dolgo časa meka za umetnike, čeprav so se pogosto našli takšni, ki so znali zgolj izpolnjevati vloge za subvencije, ki so izjemno zahtevne. Natančen opis stroškov, motivacija, število izvedb, vsebinska utemeljitev, funkcionalnost, vloga v družbi, sodelovanja ... To je sicer pozitivno, ker te prisili razmišljati o projektu, ampak se mi zdi, da vseeno pretiravajo. Potem pa tisti, ki znajo nakladati, dobro napišejo in dobijo denar.

Dobili ste nizozemsko nagrado deloitte. Vam je odprla vrata?

Bolj malo. Imela sem nekaj koncertov, kot posledica nagrade, in veliko jih je izvedelo zame. Ampak težava nizozemske džezovske scene je, da je razdeljena na dva dela: na eksperimentalni in tradicionalni džez. Vsaka drugačna zvrst tam nima prostora. Ko so me po prejetju te nagrade vabili na koncerte, so pričakovali, da bom igrala z nizozemskimi glasbeniki. Organizatorji imajo velikokrat željo po določenih glasbenikih, kar se mi zdi zelo neumno. Če ima umetnik svoje projekte, ki jih razvija, je precej bolj učinkovito, da nastopi z njimi. Takrat so v glavnem hoteli, da igram z Nizozemci, poskusila sem, ni mi bilo všeč, nisem nadaljevala. Potem me niso več klicali [smeh].

Tekst: Tadej Golob, foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord