Intervju z grafologinjo Jožico Leskovar: "Povezave med črkami so simbol odnosa do sočloveka"

Kako ste zašli v svet črk?

Svet črk me je od nekdaj magično privlačil. Od nekdaj sem opazovala tako svojo kot tudi pisavo drugih ljudi, poskušala oponašati njihov način pisanja, 'izumljati' svoj način oblikovanja črk ...

Ugotavljala sem, da si zapomnim vsako pisavo, pa četudi jo vidim enkrat samkrat. Približno tako, kot če imaš dober spomin za obraze. Študij grafologije je bil tako neka logična posledica. Ko sem ugotovila, da je grafologijo mogoče študirati tudi pri nas, nisem niti za trenutek omahovala.

To je bila ena od boljših odločitev v mojem življenju, saj sem prek študija razvijala svoje talente, spoznavala omejitve znotraj sebe in osebnostno rasla. Po tej prvi fazi, skozi katero mora vsak grafolog, recimo temu neka oblika grafološke psihoanalize, se šele lahko ozreš navzven in začneš delati z drugimi ljudmi.

Na televiziji Slovenija se ukvarjate z arhivskim gradivom, potemtakem grafologija posega v vaš prosti čas – je kot nekakšen hobi, skozi katerega pomagate ljudem?

Tako je. Na RTV Slovenija delam že 30 let. Smo ena pisana družina različnih ustvarjalcev. Ker smo v svoji osnovi radovedni, nemirnega, inovativnega duha, se marsikdo od nas v svojem prostem času ukvarja s kako dejavnostjo, ki mu je po duši blizu. Jaz z grafologijo. Moč grafologije želim približati čim več ljudem. Ne znam prav razložiti, ampak ko te pokliče poslanstvo, mu preprosto slediš in si ne postavljaš omejitev.

Kaj pa je bil povod za pisanje knjige Skrivnosti pisave, morda pomanjkanje časa za vse analize?

Knjiga je nastala nenačrtovano. Ker sem občasno tudi predavala na grafološki akademiji, sem želela svojim slušateljem tako pomagati z gradivom, kajti grafoloških knjig v slovenščini je le za vzorec, pa še te več ne sledijo sodobni grafologiji.

Da je knjiga izšla v tej sijajni sodobni obliki pri Založbi Mladinska knjiga, sem hvaležna žal že pokojnemu sodelavcu Jadranu Sterletu, ki je odpihnil moje dvome o tem, da knjiga ni primerna za širši krog bralcev. To me je spodbudilo, da sem knjigo, ki je nekaj let ležala v mojem predalu, poslala na Založbo Mladinska knjiga in bila prijetno presenečena nad pozitivnim odzivom odgovorne urednice Urške Kaloper.

Če je že naslov knjige Skrivnosti pisave, ne morem mimo vprašanja: Kakšna je glavna skrivnost pisave posameznega človeka?

Joj, kako lucidno vprašanje. Glavna skrivnost pisave posameznega človeka je njegov oseben izraz, ki ga vnese v pisavo. Ne vem, ali veste, da prav zato ni mogoče narediti računalniškega programa, ki bi v celoti opravil delo grafologa. Čeprav sodobna grafologija omogoča različne sisteme vrednotenja pisave, grafologi še vedno najbolj upoštevamo dominantne značilnosti posamezne pisave in piščev osebni izraz v pisavi.

Obstajajo kakšne zakonitosti pisave, ki kažejo na težave, ki jih ima človek v življenju?

Težave se lahko kažejo na različne načine. Telesna izčrpanost se največkrat pokaže v neenakomernem pritisku pisala ali pa v šibkih potezah v spodnjem območju, npr. pri črkah j, g, f, p, 'udarcih' v črke ...

Psihična napetost se največkrat odraža skozi nesproščenosti v pisavi, kot so na primer zelo ozka pisava, prekrivajoče poteze, levi ali pokončni nagib v pisavi, zelo majhna pisava, koti tam, kjer bi morale biti krivulje, padajoči zlogi ali črke, pri veliki stopnji napetosti tudi tresoča pisava in podobno. O tem bom več pisala v svoji novi knjigi, ki že počasi nastaja.

Kako pa je s spreminjanjem pisav – se pisava lahko spreminja dnevno, glede na razpoloženje, če smo nemirni in pod stresom, sproščeni in veseli ...?

Seveda. Toda v tem primeru se spreminjajo le nekateri elementi pisanja. Ljudje mi pogosto pokažejo svojo pisavo rekoč, da imajo več različnih pisav, v resnici pa glede na počutje spreminjajo le ritem pisanja.

Človek nehote pomanjša pisavo v obdobjih žalosti, nerazpoloženja in jo poveča, ko je vesel, poln energije. Dostikrat zasledim, da ljudje, ki sicer pišejo z desnim nagibom, v trenutkih stresa začnejo pisati pokončno. Ljudje, ki pišejo pokončno pa v trenutkih stresa vnesejo v pisavo več kotov kot sicer. Kadar smo nemirni, razburjeni, je tudi pri sicer dosledno urejenih pisavah ritem pisanja nemiren, povečan, impulziven.

Kako pa je s pisavami, ki so težko berljive – za zdravnike je značilno, ko pišejo recepte, da jih je težko prebrati?

Neberljiva pisava ima lahko več pomenov: ti ljudje so bolj slušni zaznavni tipi, niso obremenjeni s potrebo po ugajanju, zelo hitro razmišljajo in reagirajo, lahko so tudi zelo impulzivni. Ker ste že omenili zdravnike, njihov poklic zahteva, da hitro razmišljajo, hitro reagirajo, hitro povezujejo informacije in so nenehno pod stresom – vse to je tudi pomen neberljive pisave.

Kako si lahko ljudje pomagajo z analizo pisave? Morda nam lahko zaupate kakšen zanimiv napotek iz knjige ...

Že brez grafološkega znanja lahko vsakdo od nas ugotovi, da se njegova pisava spreminja glede na trenutno čustveno stanje, na primer stres ali napetost, samo premalo smo pozorni na to. Knjiga je zastavljena tako, da omogoči samoopazovanje, in ko boste enkrat svojo pisavo videli skozi grafološke oči, boste čutili tudi večjo povezanost s samim seboj.

Ljudje, ki se odločijo za grafološko analizo pisave, zelo pogosto spremenijo način življenja, zamenjajo službo, se začnejo dodatno izobraževati, vzpostavljajo kvalitetnejše odnose. Pa nikar ne mislite, da spoznajo čisto drugega sebe. Bolj kot to, dobijo določene potrditve in usmeritve, ki jim pomagajo na njihovi poti preobrazbe.

Na kaj pa morajo biti ljudje pozorni, ko delajo analizo sami doma?

Vedeti morajo, da sami ne morejo opraviti enako kvalitetnega dela kot grafolog, ki ima za seboj leta študija in raziskovanja, saj grafološka analiza temelji na povezovanju posameznih sindromov v sintezo. Toda to naj jih ne ovira.

Naj opazujejo svojo pisavo, pisavo svojih bližnjih ali prijateljev ter sodelavcev, saj jim bo to vsaj deloma pomagalo bolj razumeti, tako sebe kot druge. Grafologija je v končnem stranska veja psihologije. Že če bodo predelali poglavje o hitrosti in počasnosti pisave, bodo bolje razumeli ljudi, ki so njihovo popolno nasprotje. Skratka, že delčki knjige jim bodo lahko v vsestransko pomoč in v izboljšanje razumevanja sebe in drugih.

Kako naj se soočijo tudi s tistimi bolj negativnimi odkritimi lastnostmi in jih spremenijo v prednosti?

Predvsem je odvisno, katera lastnost ima za koga negativen predznak. Prodorni ljudje ne bodo agresivnih elementov v svoji osebnosti nikoli jemali kot nekaj slabega, ker vedo, da je to njihovo življenjsko gorivo, in pasivni ljudje prav tako ne bodo svoje prilagodljive in vodljive narave jemali kot slabost. Težava se pojavi, kadar ne živimo v skladu s svojo pravo naravo.

Če zanikamo nekatere dele svoje osebnosti, ne živimo v soglasju s svojo osnovno naravo, in to je tisto, kar nas v resnici slabi, nam jemlje moč, potencial, ruši naše odnose, ker se trudimo biti nekdo drug, in ne to, kar smo.

Največjo korist si bomo naredili, če bomo morda tudi s pomočjo analize pisave ozavestili svoj temperament, svojo osebnost, svoje sence in potem delali na tem, da bomo sprejeli in živeli sebe in prenehali igrati nekoga drugega. Veste, kakorkoli že obrnemo, v resnici imamo na tem svetu le samega sebe.

Skrivnost grafologije

Pisavo je mogoče analizirati na več načinov. Pri otroški pisavi lahko grafolog v večini primerov analizira prostorske in gibalne značilnosti, šele ko nekdo v pisavo vnese svoj osebni izraz, lahko analiziramo tudi oblikovne značilnosti.

V stopnji samoniklosti, kot je to poimenoval starosta slovenskih grafologov, dr. Anton Trstenjak, odseva piščeva osebna rast ali celo čustvena inteligenca. Samoniklost se izraža v bogati paleti izvirnih oblikovnih, prostorskih in gibalnih značilnosti, kot so posebne oblike črk, nenavadne povezave med črkami, povezave črk z naglasnimi znaki nad njimi, skratka odmik od priučenih pisalnih potez.

Razvoj pisave je odvisen od vsakega posameznika. Nekateri začnejo vnašati svoj osebni izraz v pisavo že pri enajstih letih, nekateri pa še pozno v starost pišejo dosledno po šolski predlogi. Zelo veliko se ukvarjam z mladostniki in med njimi so lahko velike razlike. Po eni strani lahko zasledim oblikovno zelo šibke pisave, v grafološki terminologiji bi to poimenovali nizek formalni nivo, po drugi strani pa pisave, ki imajo že v zgodnji mladosti povsem svojstven individualen izraz.

Pripravila: Metka Pravst

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec