Hugh M. Hefner: Viagra na novo določa meje med fantazijo in resničnostjo

Ob njegovem imenu se nasmehnejo v Tokiu, Moskvi in Barceloni. Postal je in ostaja fenomen, vsekakor pa najslavnejši urednik v zgodovini. Gospod je pač kulturni simbol. Moški, ki mu je slučajno uspelo tisto, po čemer drugi le hrepenijo.

Z izumom Playboya, ki se je rodil decembra 1953, se je rodil tudi Hugh M. Hefner osebno. »Revija je nedvomno projekcija moje osebnosti, mojih najstniških sanj in hotenj. Menim, da je svet največja avantura, ko si mlad. Če znaš ohraniti ta mladostni odnos, si sposoben iz življenja izvleči najboljše,« je priznal že takrat in nikoli kasneje zanikal. »Če bi moški ne sanjal nedosegljivih sanj, bi bilo življenje komajda vredno živeti. Zlasti zato, ker se včasih uresničijo celo najbolj nedosegljive.«Ikonoklast Hefner se je pojavil z ikonoklastično revijo, da bi v svet, ki se je sramoval seksa, užitkov in sproščanja zadržkov, vnesel smisel, tako da je razgalil v sence odete skrivnosti človekove seksualnosti in jih proslavil, ko je dejal, da nikakor niso nekaj prepovedanega. (Kar je bila, ojoj, revolucionarna pripomba.) Seks ni le zakotna stroka vlačug in pohotnih razuzdancev, o ne: razgaljajo se tudi spodobne ženske, dekleta iz soseščine, uglajene dame – in to počno zelo vneto. »Radi imamo svoja stanovanja,« je zapisal v prvi izdaji Playboya. »Uživamo v pripravljanju koktajlov, ene ali dveh predjedi, poslušanju razpoloženjske glasbe z gramofona v družbi znanke, ki smo jo povabili na miren pogovor o Picassu, Nietzscheju, džezu, seksu.«

»V meni je in vedno bo kanček mladeniča,« je govoril tedaj in vedno poslej. »Ta v večini nas prehitro umre, jaz pa se trudim po najboljših močeh, da ga v sebi ohranjam pri življenju.« Hugh je postal Hef. Nekdaj vzoren fant iz Chicaga, otrok prijaznih in strogih staršev Glenna in Grace, ki sta bila dobra metodista in preprosta človeka ter ponosna na to; ki sta zahtevala malo, a vzgojila sina, ki je zahteval malce več. Njegova zgodba je prava ameriška zgodba o uspehu. Sprejel je vsak izziv in zgradil cvetoč imperij, iz katerega so brez vsakršnega reda vzniknili nočni klubi in hoteli, igralnice in letovišča, ženske, oblečene kot zajčice, in ženske, ki sploh niso oblečene, različne publikacije in knjige, izdelki z zajčkovo glavo, televizijski programi in filmske produkcije, kabelske televizije in video, delniški raj in živahna virtualna mreža, zasebni črni reaktivec DC-9 z imenom Big Bunny, Veliki zajec, in posestvo z vilami (oh, ja, več vilami), predvsem pa vedno dobro življenje, ne glede na vse. Za svoje sanje je moral zastaviti vsega 600 dolarjev in še nekaj tisoč, ki jih je zbral s pomočjo prijateljev – kajti iz oči so mu žarele sanje. Ljudje so morali verjeti; če so mu pozorno prisluhnili, niso imeli druge izbire. In tisti, ki so mu, so obogateli. Skoraj ves čas gradnje imperija je nosil pižamo. Sprva zato, ker ni rad odhajal iz prostrane osrednje spalnice v svoji razkošni Playboyevi vili v Chicagu, Mansionu, kjer se je na njegovo slavno okroglo vrtljivo posteljo usipalo in grmadilo melišče revijalnega posla. Kadar je moral zapustiti svojo sobo, je na sebi pustil pižamo. S svojo elegantno spalno nošo sta postala legendarno nerazdružljiva. Dolgo je kadil pipo, dan za nočjo pil pepsikolo, ob srečnejših uricah začinjeno z jackom danielsom. Bile so seveda tudi ženske – veliko, veliko žensk. In bilo je delo in bile so zabave brez konca. Edino, česar ni mogel doseči, glede na naravo svoje misije, je bila ohranitev zgodnjega zakona z Mildred Williams, v katerem se jima je rodil sin David, ki sledi klicu svojih sanj, in hči Christie, ki je pozneje postala predsednica očetovega večplastnega podjetja.

Hef je medtem postal goreč zagovornik uživaškega življenja za štirimi zidovi, domu zapisan Bakhus – »Kralj faliranih študentov s statusom« (po Tomu Wolfu) –, čigar premožni imenitni svet je obkrožal in spodbujal njegove sanje. Živel je življenje Jamesa Bonda, vendar drugega orožja razen nevronov, ki so podžigali njegov večno nemirni um, ni potreboval. Kot Bond se je tudi on bojeval z zlobneži in trdovratnimi nasprotniki, ki jih ni bilo malo. Nekateri so sedeli v vladnih pisarnah, drugi so pridigali s prižnic, tretji spet so vztrajno odklanjali logiko, da je s tem, ko je osvobodil našo socio-seksualno skupnost, resnično osvobodil vse ljudi, tako ženske kot moške. Bitke je vedno bil na tleh svobode vsakega posameznika, vaše in moje, in na bojišču se navkljub šrapnelom, ki jih je staknil, ni nikoli zgrudil. Ostaja zmagovalec, ker mora. Z vso ikonografijo vred se je preselil na zahod, v Kalifornijo. V svoji ljubljeni zahodni Playboyevi vili, novem Mansionu, v hribovju Holmby je bil bliže filmskim tovarnam, ki so netile njegove zgodnje romantične sanje. Posel je rasel hitro in še bolj na široko. Zdelo se je, da so njegove vladarice ljubezni, okopane v tamkajšnjih sončnih žarkih, še opaznejše; največjo pozornost je seveda pritegnila Barbi Benton. Doletele so ga nesreče in veličastne zmage, za vsak korak nazaj je stopil dva naprej. Od rahle kapi zaradi stresa si je opomogel v najkrajšem času, skoraj čudežno, v življenjskem slogu elegantnega odpadnika in trgovca s sanjami. V Playboyevi lepotici Kimberley Conrad je našel svojo življenjsko družico, in ko jo je 1. julija 1989 vzel za ženo, je pretresel svet. Rodila sta se jima dva sinova, Marston in leto dni mlajši Cooper, ki sta kmalu prešerno osvojila igrišče svojega očeta z barvitimi igračami, raztresenimi vsepovsod. Kimberley je Hef za njuno sedemletnico poroke kupil sosednjo stavbo, dvojčico svoji vili, ki je bila ravno prav oddaljena, da ji je služila kot zatočišče pred vrvenjem doma, ki jo je začelo po malem izčrpavati. V letu in pol se je odločila, da bo za stalno ostala v zatočišču s fantoma, ki pa sta veselo odhajala in se spet vračala zdaj k enemu, nato k drugemu.

Z ločitvijo Hefnerjev je po desetletju napočil čas Hefove oklevajoče vrnitve. Hef je stopil nazaj v svet in spoznal, kaj pomeni za generacijo X in za tisto, ki ji je sledila. Mladi so iskali pot do njega zgolj zato, da bi se mu zahvalili za vse, kar je storil; za vse, kar je naučil njih in njihove starše pred njimi.

Playboy: Začniva z nečim, kar bi vsi radi izvedeli in kar lahko razkrijete samo vi: Kaj v resnici pomeni biti Hugh Hefner?

Koliko časa imate? Resnica je pač, da bolje ne more biti. Morda res živim fantazije drugih moških, razumeti pa morate, da sem s tem življenjem uresničil tudi svoje fantazije. V resnici se vse vrti okoli tega.

Je torej vaše življenje tako dobro, kot se zdi od zunaj?

Boljše! Kajti sanjal sem nemogoče sanje in jih vse uresničil. Vsaj večino njih.

Kaj ste zamudili?

Zelo malo.

Bodiva natančna. Ne tako dolgo tega ste bili zaljubljeni v tri ženske, katerih imena so pletla rime in ki so bile celo prijateljice. In vse so hkrati prihajale v vašo spalnico, kot to počno zdaj druge – pri tem pa jih štejete 74. Morate razumeti, da moški po vsem svetu hrepenijo za podrobnostmi!

Razumem. Ker sem se znova znašel v središču univerzalnih moških fantazij. Življenje je krasno, pomnoženo s tri ali celo s kaj več. Zdaj in tedaj. Veste, dvojčici sta imeli prijateljico, ki nas je rada obiskovala.

Kako se to obnese? Kaj se pravzaprav dogaja v tisti spalnici?

[smeh] Veliko objemanja.

Dajte no. Ni potrebe, da bi leporečili v lastni reviji. Udarite naravnost in nam strite srca. Kaj Hef vendar počne v spalnici?

Ljubi se s tremi (ali s štirimi) prijateljicami. Množina. In hvali boga za viagro.

Time je o Sandy, Mandy in Brande pisal kot o vaši prijateljici. Ednina.

To so v resnici tudi bile. Težko je pojasniti, toda čudovito je bilo. In to, kar so dekleta čutila druga do druge, je nekaj posebnega. V resnici so bile najboljše prijateljice. Preden se je zgodilo, si tega niti v najdrznejših sanjah ne bi mogel zamisliti.

Kar pove veliko, če pomislimo na vaše sanje

Res je. V sedemdesetih bi morda lahko spal s tremi ali celo s štirimi dekleti hkrati, toda to je nekaj povsem drugega. Resen, trajajoč odnos. In zdi se, da smo se v njem vsi počutili bolje kot v tipičnem razmerju en moški – ena ženska. Slabih dni je tudi zdaj malo. Če je katera od mojih deklet potrta, se jo vsi trudimo razvedriti. Česa podobnega do tedaj nisem okusil, boljših odnosov še nisem imel, najsi bodo še tako neortodoksni.

Pred kapjo leta 1985 ste izjavili, da se vam zdi seks z več partnericami »nekako nesmiseln in patetičen«. Očitno ste spremenili mnenje.

[smeh] No, vedno moraš biti dostopen za te stvari. Takrat sem govoril o letanju s cveta na cvet, od dekleta do dekleta. Takšno je bilo moje zgodnejše življenje in za kratek čas po ločitvi, preden sem spoznal Brande in dvojčici. Zdaj sem mojim dekletom zvest in se ne fukljam naokrog z drugimi.

Kako ste spoznali to zanimivo trojico?

Dvojčici sem spoznal v enem od naših priljubljenih klubov v Hollywoodu, v Garden of Eden [Rajski vrt]. Obiskoval sem ga, ko je moj zakon razpadal in sem počasi spet začel hoditi ven. Sandy in Mandy sta bili študentki na kolidžu, Sandy je študirala medicino. Mesec dni pred tem sem v klubu Opium Den spoznal Brande, obetavno igralko. Takoj sva se ujela.

Imate težave z ljubosumnostjo zaradi tega, hm, koliko pozornosti namenjate tej ali oni dami, ko se ljubite?

Ravno nasprotno. Občasno sicer katera od deklet reče: »Ne pozabi na to ali ono.« Moja postelja je demokracija. Eden za vse in vse za enega.

Kako pogosto ste menjavali imena ali obraze?

Odvisno od tega, kaj sem počel. Običajno sem dvojčici ločil, kadar pa sem se zmotil, ju je to neznansko zabavalo.

Razumem. Opišite vsem tistim, ki smo še vedno zmedeni ali osupli, tipičen večer v družbi tako dobrih prijateljev.

Veliko več večerov smo preživeli doma kot zunaj. Skočili smo v posteljo – na srečo je dovolj velika, da si to lahko privoščimo – in si zavrteli film, gledali TV, priredili piknik, se ljubili. Noči so bile polne ljubezni in smeha. Zdaj, z drugimi dekleti, ni veliko drugače.

Se kdaj z dekleti sprete, kdo bo imel nadzor nad TV-upravljalnikom?

Ne. Naša najljubša TV-serija je kajpada Seks v mestu. Izbira filmov je stvar dogovora, od klasičnih Disneyjevih filmov do grozljivk.

Kdo bolj občuti razliko v letih, vi ali dekleta?

Že Brande je nekoč dejala: »Starost je samo številka.« In imela je prav. Toda zame je pomenljivejša, vsaj v nekaterih pogledih. Dekleta me ohranjajo mladega. Dano mi je, da je skozi mlade oči tudi moj pogled na življenje vsak dan nov.

Se lahko zdaj dotakneva viagre?

Bil bi presenečen, če se ne bi.

Kaj dobrega dela viagra za vas osebno?

Kot naročena je za moškega s tremi ali več dekleti. Reklamirajo jo kot zdravilo proti impotenci, vendar je veliko več kot to. Negotovost odpade. Moškemu da več trdnosti in vztraja lahko, kolikor dolgo si to želi, in s toliko partnerkami, kolikor si jih želi. Viagra na novo določa meje med fantazijo in resničnostjo.

Ste svojo zalogo delili tudi z dekleti?

Seveda. Že z Mandy, Sandy in Brande. Na njihovo željo. Priredili smo nekaj viagrinih zabav. Teoretično naj bi delovala tako na ženske kot na moške, toda rezultati doslej so nejasni. Menim, da bo treba še malce raziskovati.

Ali ni bila nekdaj trava mamilo vaše izbire v spalnici?

Nikoli nisem bil ljubitelj kokaina ali drugih težkih drog. Ekstazi, tako imenovana droga seksa, je dejansko poživilo. Prav nič me ne vleče, da bi ga užival. V zgodnejših letih revije, tudi v šestdesetih, sem jemal veliko dexedrina, ki mi je nedvomno pomagal, da sem se osredotočil na pisanje Playboyeve filozofije, urednikovanje in ustvarjanje imperija. Delal sem nepretrgoma dva, tri dni. Toda tretji dan so stvari postale malce zmedene in vedel sem, da bo treba odnehati. Kljub temu pa je bil seks še vedno izvrsten, saj sem lahko vzdržal še in še.

In še. Kateri del telesa je zjutraj najbolj boleč?

Naslednje vprašanje!

Bodiva resna. V dobro seksualnih pustolovcev kjerkoli in vsepovsod.

Ja, imel sem nekaj težav s križem, ki jih je povzročilo natanko tisto, za kar upate, da jih je. Pojavile so se ob neki priložnosti v poznih sedemdesetih, ko sem se preveč in predolgo zabaval s štirimi Playboyevimi lepoticami. Sredi najlepšega mi je v križu nekaj počilo, toda zabava se je nadaljevala, kot ji pritiče. Ko pa sem naslednje jutro poskušal vstati, nisem mogel hoditi. [smeh] Seveda so problemi s križem povsem običajna težava, ki jo prinesejo leta. Jaz sem svojo premagal tako rekoč v bitkah in te medalje nosim s ponosom.

Zakaj že od nekdaj osvajate mlajše ženske?

Venomer me sprašujejo, zakaj nisem z ženskami, ki so mi po letih bližje. Včasih sem bil. Vedno sem hodil z dekleti v poznih najstniških in dvajsetih letih. Spremenila se je samo moja starost. Zaradi Playboya je moje življenje polno mladih lepih žensk. Bil bi nor, če ne bi izrabil te prednosti. Nekdo jo mora in veseli me, da je to težko breme padlo name.

V času vašega zakona s Kimberley ste bili deset let odsotni. Zdaj se zdi, da ste se vrnili prav v trenutku, ko ste bili najbolj potrebni.

Izbira pravega časa je vse. Če bi se vrnil nekaj let prej, bi doživel drugačen odziv. Kmalu po ločitvi mi je Playboy pripravil zabavo v pižamah v klubu Garden of Eden. Prostor je bil poln Playboyevih lepotic in posnetki deklet, ki mi sproščeno posedajo na kolenih, so preplavili TV-postaje in časopise po svetu. Zdeli so se kot namig, da je raj mogoče oživeti. Kot predogled prihajajočih zanimivosti. Vrnil sem se v postfeministični svet, v katerem so mladi spet željni zabave. Menim, da je to reakcija na konservativnost osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Še vedno pristopajo k meni popolni tujci in mi govorijo: »Ti si glavni!«

Kjerkoli se pojavite, vas obkrožijo slavni ljudje. Kaj vam imajo povedati?

Večina zvezdnikov čuti, da se med seboj poznajo, čeprav se še nikoli niso srečali. Imajo občutek, da vas poznajo in da vi poznate njih. Nič drugačni niso kot pred mnogimi leti Gene Kelly. Ko je prvič stopil v vilo, je rekel: »Končno.« Nedavno so me na zabavi pred podelitvijo oskarjev predstavili Bobu Dylanu in njegove prve besede so bile: »Moj junak.« Ko sem spoznal Madonno, me je najprej vprašala: »Kdaj me boste povabili na eno vaših zabav?« Odgovoril sem: »Povabljeni ste.«

Zakaj so, po vašem mnenju, zabave v Playboyevi vili najbolj vroča stvar v Hollywoodu?

Zato, ker znam pač pripraviti hudičevo dobre zabave! To povem brez kakršnihkoli predsodkov, verjemite. So najboljše daleč naokoli. So pa še več kot to. Vila je zavita v nekakšno mistiko tudi zaradi legendarnih zabav v preteklosti. Cela generacija mladih je odraščala s poslušanjem o zabavah, ki so jih zamudili. To mi je še kako znano, kajti odraščal sem v času gospodarske krize in sanjaril o tem, koliko zabav v slogu velikega Gatsbyja sem zamudil. Ko je bil Leonardo DiCaprio prvič na zabavi v Playboyevi vili, je dejal: »Sanjal sem, da se bom nekoč znašel v Playboyevem Grottu ob treh zjutraj.« George Clooney je rekel: »Zdaj ko sem tukaj, ne bom nikoli več odšel.« Menim, da so te sanje univerzalne, so sanje tako slavnih ljudi kot nas preostalih.

Del mistike Playboyeve vile je njena dopustnost. V bazenu in Grottu videvamo ljudi, ki jim niti na kraj pameti ne pade, da bi to počeli kje drugje.

Ne dvomim, da je v vili marsikomu dovoljeno uresničiti veliko fantazij, ki bi bile drugje nedopustne. Kljub temu obstajajo pravila. Nihče, ki upa, da ga bomo še kdaj povabili, se ne vede problematično. Zato je tukaj tako varno.

Povejte nam kaj več o vašem prijateljevanju s Frankom Sinatro!

Prijateljevala sva, vendar nisva bila tesna prijatelja. Ko sem bil v srednji šoli, je postal zelo priljubljen pevec v neki džezovski skupini in bil sem njegov zvesti občudovalec. Celo sanjaril sem o tem, da bi postal pevec kot on, saj so punce od nekdaj oblegale takšne tiče. [smeh] Playboy je vzletel istega leta kot Sinatrova druga kariera – zamenjal je glasbenega založnika in dobil oskarja za vlogo v filmu Od tod do večnosti. Od nekdaj sem občudoval njegov slog in talent ter to, da so njegova besedila in glasba postala del naših sanj in hrepenenj. Sinatra je bil nedvomno glas našega časa.

Njegova hči Nancy se je fotografirala za Playboy. Sta kdaj govorila o njenem očetu?

Ne veliko. Z Nancy sva bila prijatelja vse od šestdesetih let. Nekoč je dejala, da sva njen oče in jaz moška, ki sta imela največji vpliv na družbo za časa njenega življenja.

Menda ste Sinatri nekoč priredili zabavo.

Sem. Večji del večera sva preždela v kotu in razpravljala o tem, kako bi ustanovila publikacijo s področja zabavništva, ki bi konkurirala Varietyju in Hollywood Reporterju. V tistem času je imel slabe izkušnje z novinarji; niti najmanj mu niso bile po volji nekatere novičke, ki so jih objavili o njem. Kljub temu pa je našel čas za osvajanje Joni Mattis, s katero sem takrat hodil jaz. V resnici jo je osvajal samo zato, ker je bila moja punca. Pozneje sem izvedel, da ga je grizlo, ker sem imel jaz vsa dekleta. Malce me je razočaral. Jaz ne bi nikoli poskušal speljati punce prijatelju, ker mislim, da to izdaja pomanjkanje spoštovanja do njega. Sinatra je bil, kar se tiče deklet drugih moških, na čuden način tekmovalen. To je bil njegov vedenjski vzorec, ki se ni skladal s tem, kar smo pričakovali od njega. Toda če je kdo poskušal zapeljati dekle koga drugega, je bil to Sinatra.

Koliko se seksa na zabavah dandanes?

Ozračje je drugačno kot nekdaj, v času pred aidsom, ko sta vladali nedolžnost in želja po seksualnih pustolovščinah. Čeprav se je izkazalo, da aids pomeni manjšo grožnjo za heteroseksualce, kot bi nas nekateri radi prepričali, je spremenil obnašanje. Kar je tudi prav. Zdaj je najbrž izmenjava telesnih tekočin manj prisotna, vendar akcija v Grottu ni zamrla. In spalnice v hiši iger so bile med zadnjo zabavo zelo zasedene. Ko so se odprla vrata, jih ni zapustil en par, marveč več parov hkrati.

Prosim, pripovedujte nam o 'kombi' sobi v hiši iger.

Ime je dobila po potovalnem vozilu za več oseb, ki je bilo priljubljeno v dobi hipijev – v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Na stropu so ogledala, luči oddajajo pridušeno svetlobo, na tleh je mehka, z debelo penasto gumo podložena preproga. Prijeten prostor za sprostitev s prijatelji, a tudi pripraven kraj za vse vrste poskočnih ljubezenskih dejavnosti.

Predvidevamo, da ste ga preizkusili tudi osebno.

To je ena mojih delovnih zadolžitev, ki sem jo prostovoljno prevzel na svoja ramena.

Z vašim ponovnim pojavljanjem v javnosti se je dvignila tudi naklada Playboya. To vam je gotovo v veliko zadoščenje.

O, ja. Zelo nedvoumno danes živimo v Playboyevem svetu. Njegove odseve je opaziti v časopisih in revijah, na spletnih straneh in na televiziji – od nanizanke Seks v mestu, v kateri Sarah Jessica Parker nosi ogrlico s Playboyevim zajčkom, do nočnega monologa Jaya Lena v oddaji The Tonight Show. Brane moške revije, kakršen je Maxim, so le variacije Playboya – vse so namenjene samskim moškim.

Zaradi česa torej Playboy izstopa iz gneče na tem področju?

V petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Playboy glas v divjini. Vse druge moške revije so bile knjige o pustolovščinah zunaj, na prostem. Toda niso bile po okusu višjega razreda in niso pritegnile veliko oglasov. Interes bralcev ženskih in družinskih revij se identificira z revijo v smislu, kdo so in kaj hočejo biti. Tudi Playboy je od nekdaj povezan s svojimi bralci tako in prav zato je bil, vsaj večjo polovico stoletja, najbolje prodajana in najbolj vplivna moška revija na svetu.

Se vam to ne zdi osupljivo?

Seveda, kajti Playboy sem osnoval z osebnim vložkom 600 dolarjev in s svojimi sanjami. Toda zrasel je v veliko več kot le v revijo – postal je simbol in glas seksualne revolucije. Zato je njegov zaščitni znak slaven po vsem svetu in zato njegov imperij vključuje mednarodno televizijo in videoprodukcijo, spletne strani in trgovino. Z njim se je identificirala povsem nova generacija. Delež bralcev med študenti se je od leta 1995 povzpel na 62 odstotkov, na Billboardovi lestvici dvajsetih najbolje prodajanih videokaset so bile tri naše – skupaj z Nori na Mary in Austinom Powersom. Na Playboyevi razstavi poleti 2000 so odlično ohranjeni izvod prve številke prodali za 14.600 dolarjev, kar je še enkrat več, kot sem porabil za ustanovitev Playboya. Sladko zadovoljstvo.

Verjetno vas bosta sinova Marston in Cooper nekega dne vprašala, kako ste ustvarili Playboy. Vrniva se v Chicago leta 1953, k fantu z veliko idejo. Povejte nam, kdo je bil tisti fant.

No ja, pred tem nikoli nisem bil direktor in tudi urednik ne. Delal sem v oddelkih za promocijo in naklado drugih revij, za plačo, ki je bila manjša od plače tajnice. Ko pa sem začel sestavljati izvod tiste prve izdaje – pisati pisma predstavnikom avtorjev, avtorjem in umetnikom samim, pa distributerjem, in jim pripovedovati o tej novi reviji – sem postal odrasla verzija fanta, kakršen sem bil v otroštvu. Mulc, ki je veliko sanjal. Pri osmih letih sem izdal pisani časopis in v šestem razredu ustanovil šolsko glasilo The Pepper. Ko sem bil še najstnik, sem snoval stripe, pisal kratke fantazijske in grozljive zgodbe. Pri šestnajstih sem naredil film, grozljivko Return From the Dead [Vrnitev od mrtvih]. Čeprav se tega tedaj nisem zavedal, sem samo vadil za tisto, kar bom počel pozneje. Playboy sem ustanovil, ne da bi se bal, kaj bom z njim izgubil. Takšna dediščina te lahko osvobodi in bila je temelj vsej tisti samozavesti, ki so mi jo pripisovali ljudje.

Če se ozreva nazaj ... Se veselite, da nihče drug ni prišel na podobno zamisel, ki bi porodila takšno revijo?

Res je. Od nekdaj sem bil mnenja, da je zasnova Playboya – revije za mladega urbanega moškega – tako naravna stvar, da sem bil začuden, kako to, da se tega ni domislil še nihče pred menoj. Toda vzdušje stoletja je bilo tako nazadnjaško in ujeto v domačnost izreka: 'Oče najbolje ve, da je bil priročnik za samce nekakšno krivoverstvo.' Esquire je v tridesetih ustvaril moško revijo višjega razreda, ki pa je bila namenjena starejšim moškim z ljubicami. Po vojni je Esky postal konservativen. Prav zato je bil Playboy takšno razsvetljenje. Bil je namenjen mlademu moškemu, ki šele nastaja.

Kako ste prišli na zamisel o zajcu kot Playboyevem simbolu?

Bil je eden tistih trenutkov, ki jim pravim hevreka. Pogosto me preblisnejo sredi noči. Zajec je bil eden takšnih. Skrivanje simbola na naslovnici je bil drugi. Izvira pa iz nečesa, kar sem naredil kot otrok. Domislil sem se zaščitnega znaka za stripe, zato sem hotel imeti tudi enega za Playboy. Za stripe je bil preprost krog s plusom in štirimi pikami. Navdih zanj je bil stripovski lik Fantoma; kadar je s svojim prstanom z lobanjo treščil zlobneža, mu je pustil ta pečat, ki je spodbudil mojo domišljijo. Tudi jaz sem hotel zapustiti svoj pečat.

Še kakšen vaš preblisk?

Ko sem svojega reaktivca DC-9 prepleskal v črno! Če bi ne bil črn, ne bi bil tako slaven. Tega ni do zdaj še nihče storil. Vzbuja videz čarobnosti Batman-Bondovega plovila, zlasti zaradi zajčic na krovu, ki so vse oblečene v fantastične obleke v slogu agenta 007. Playboyevi direktorji so vztrajali, da ga ne smem prebarvati v črno, češ da se ga ponoči ne bo videlo, podnevi pa črna barva vsrkava preveč toplote. Od letalskega združenja FAA smo morali dobiti dovoljenje za vgradnjo luči na koncih kril in na repu. Čudovit pogled je bil na tega črnega ptiča na nočnem nebu z belim Playboyevim zajčkom na repnem krilu! Zelo kul. Zdaj ima črnega reaktivca tudi Larry Flynt.

Kaj menite o urednici Cosmopolitana Helen Gurley Brown?

Obožujem jo. Pomagal sem ji, ko je Cosmo zlagoma spreminjala v žensko različico Playboya.

Še besedico ali dve o Larryju Flyntu in Hustlerju ter Bobu Guccioneju in Penthousu.

Po filmu Ljudstvo proti Larryju Flyntu ga imajo mnogi za nekakšnega borca za svobodo govora po prvem ustavnem amandmaju. Sam menim, da je tisto, kar je od nekdaj trdil sam: zvodnik. S tem ni nič narobe. Dela pač na drugi strani ceste, morebiti samo ulice. Gre za okus. Ne mislim, da je napačen, je pa malce niže na lestvici. Guccione je zame večja uganka. Nimam občutka ne zanj ne za njegovo osebnost. Najbrž jo ima nekje skrito, nisem pa je nikoli zaznal in o njem nikoli nisem razmišljal kot o uredniku. Storil bi vse, da bi le prodal svojo revijo – in to je tudi vse, kar počne.

Tudi vsi ste bili deležni svoje merice kritike. Imate kaj povedati o tem?

Še v šestdesetih sem govoril, da se pisanje o meni ne nanaša samo name. Vesti o Playboyu in o njegovem glavnem uredniku so bile vedno tesno povezane. Ljudje v revijo in moje življenje projicirajo svoje lastne težave in predsodke. To je razumljivo, saj je moje življenje tesno povezano s fantazijami in predsodki tako Amerike kot preostalega sveta. Sčasoma sem opazil, da se odzivi na moje življenje spreminjajo glede na ozračje v družbi. Tisto, kar je v enem desetletju poželo aplavz, je v drugem naletelo na negativne odzive in obratno.

Ste optimistični glede odnosov med spoloma?

Počutim se, kot da lezemo iz dolgega temnega predora. Reakcije v javnosti na tisti Clintonov škandal bi v temačnem veku še ne dolgo tega ne bile tako tolerantne. Kot so bila osemdeseta in zgodnja devetdeseta protiudarec liberalnim šestdesetim in sedemdesetim, smo zdaj priča protiudarcu represiji teh dveh desetletij.

Tovrstni represivni odnosi so bili delno vzrok za nekatere temnejše Playboyeve dni.

Na začetku se Playboy ni pojavljal kot glavni igralec na igrišču užitkov. Naša usoda je bila odvisna od političnih razmer. Cveteli smo v šestdesetih, toda v sedemdesetih in osemdesetih nam je vlada metala polena pod noge. Z Reaganom v Beli hiši so se do oblasti dokopale struje moralne večine in krščanske desnice s Charlesom Keatingom in njegovimi 'državljani za spodobno literaturo', Jerryjem Falwellom ter častitim Wildmonom na čelu. Ob podpori ministrstva za pravosodje so pritiskali na oglaševalce, agencije, trgovce in preprodajalce. Ustanovila se je posebna Meesova komisija, ki je Playboy označila za pornografijo. Pozneje se je za to opravičila, toda škoda je bila že storjena. Ta konflikt je pravzaprav značilno ameriški: bitka med puritanci in Playboyem je tako ameriška kot jabolčna pita. Meesa osebno nisem poznal, spominjal pa me je na Nixonovega vrhovnega tožilca Mitchella v smislu moralne skorumpiranosti. Meesova komisija ni vodila resne preiskave o seksu in družbenem razvratu; vodila je politični lov na čarovnice. Proti koncu osemdesetih smo izvedeli, da je bila večina teh samooklicanih pravičnikov sadističnih psihopatov. Ampak tako je s tem, kajne? Lepo je še za življenja dočakati priznanje, da so dobri fantje tudi v resnici dobri fantje. Običajno se to zgodi samo v filmih.

Nekoč ste priznali, da so nekatere vaše scene z več partnerji vključevale tudi biseksualnost. Zakaj ste spregovorili o tem?

Poskušal sem postaviti pod vprašaj nekatere predsodke, vezane na spolnost. Meje, ki jih postavljamo med tem, kaj je in kaj ni sprejemljivo seksualno obnašanje, so vse po vrsti izmišljene. Tovrstni družbeni tabuji imajo bore malo opraviti s pravo človekovo naravo. Lenny Bruce je nekoč davno dejal, da če bi bil moški sam na pustem otoku, bi fukal blato. Vse moje sanje so heteroseksualne. Dejstvo, da sem bil pripravljen eksperimentirati na to temo v sklopu večpartnerskih ljubezenskih dejavnosti, je samo dokaz mojega prepričanja, da so ti tabuji eno veliko sranje.

Mislite, da ti tabuji izginjajo?

Ja, tako mislim. Po politični konservativnosti osemdesetih in histeriji zaradi aidsa opažam, da najbolj nerazumni tabuji počasi izginjajo. Menim, da so ljudje bolj dovzetni za eksperimentiranje in strpnejši do drugačnih pogledov na te stvari. Javni odziv na afero Clinton-Lewinsky je bil kot razsvetljenje. Američani so tedaj dokazali, da še zdaleč niso tako puritanski, kot bi nam radi vtepli v glavo desni politiki in nekdanji člani moralne večine. Eden izmed slednjih je celo priznal: »V Ameriki ni (več) moralne večine.« No, gotovo ni moralne večine njegove vrste. Prepričan sem, da s seksom povezana moralna vprašanja niso več nikakršni kazalci osebnosti. Kaj kdo počne v postelji, je samo stvar druge osebe, ki je z njim v tej postelji, in družinskih članov, če je poročen eden ali oba. Vsi veliki voditelji v prejšnjem stoletju, od Franklina D. Roosevelta do Martina Luthra Kinga, so bili prešuštniki, kar pomeni, da prešuštvo ni ne vem kakšen greh. Dokazuje, če nič drugega, da smo vsi krvavi pod kožo.

Vaša prva lepotica meseca je bila Marilyn Monroe. Kako to, da se nista nikoli srečala?

Če bi živela dlje, sem prepričan, da bi se. Toda v petdesetih sem zelo malo časa prebil v Kaliforniji, ona pa ni nikoli obiskala Chicaga. Dejstvo, da se je pojavila v prvi številki, pa naju je v očeh javnosti povezalo za vedno.

Ima sploh katera zdajšnja igralka vsaj delček Marilynega seksapila?

Pamela Anderson je bila Marilyn Monroe devetdesetih. Vsekakor je najslavnejša blondinka na tem planetu. Nima pa njenega žara, ki je vel s filmskega platna, in nima njene ranljivosti. V resnici se z Marilyn ne more primerjati nobena od sedanjih igralk. Delno zato, ker takratni studijski sistem ne obstaja več. Včasih so ustvarjali seks simbole. Zdaj so seks simboli večinoma supermodeli in osrednja tristranska fotografija Playboyevega dekleta meseca. Ponosen sem na to, da se je tako veliko privlačnih zvezdnic pojavilo v Playboyu in da je revija imela pomembno vlogo v njihovih karierah. Od Marilyn, Jayne Mansfield in Brigitte Bardot, Ursule Andress, Raquel Welch, Farrah Fawcett do Bo Derek, Cindy Crawford, Pamele Anderson in Sharon Stone – vse so v intervjujih govorile o pomenu Playboya za začetek njihove kariere.

Razlika med Marilyn in Pamelo je vsekakor tudi v tem, da je prva pokazala svoje naravno oprsje, Pamela pa kirurško 'izboljšano'. Nekoč je celo izjavila, da bi se stopila, če bi predolgo stala v bližini vročega radiatorja. Kakšno je vaše mnenje o umetnih vsadkih in katere prsi imate raje?

Ljubše so mi naravne prsi, toda vsadki me ne motijo. To je isto kot katerakoli druga oblika kozmetične kirurgije: Če izboljša zunanji videz ženske ali če ona misli, da ga, zakaj bi jih torej zavračali? Vse zavajajoče informacije o prsnih vsadkih so naravnost bizarne. Nobenega znanstvenega dokaza ni, da vsadki niso varni. Vse tožbe proti proizvajalcem so bile dejansko v posmeh pravosodnemu sistemu.

Kako ste se odzvali na videoposnetke seksa med Pamelo Anderson in Tommyjem Leejem?

To je tipičen primer, da skrb za zasebnost nikakor še ni del te družbe. Delno je vzrok za to tehnologija, toda stvar je veliko bolj zapletena. Sodišče jima je bilo vse prej kot naklonjeno, čeprav so trak ukradli iz njunega doma. To nekako nakazuje, da slavni ljudje v nobenem primeru nimajo pravice do zasebnosti, kar je popoln nesmisel. Je sodnik kaznoval Pamelo in Tommyja, ker ni odobraval njunega zasebnega življenja? Pojma nimam. Menim, da je bila njegova odločitev napačna. Kakorkoli že, videoposnetki Pamele in Tommyja med seksom dandanes niso imeli nič večjega vpliva na njeno kariero kot v petdesetih gole Marilynine fotografije s koledarja na njeno. To nam jasno pove, kako daleč smo prišli v zadnji polovici prejšnjega stoletja.

Vse slavne ženske, ki ste jih omenili prej, so se prostovoljno pojavile v Playboyu. Z Umo Thurman je bilo drugače. Objavili ste njene fotografije, ko je bila gola na plaži, in to je ni ravno razveselilo. Kaj bi ji povedali?

Če bi bile fotografije posnete na zasebni plaži, jih Playboy ne bi objavil. Klasičen primer te vrste je bila Jackie Onassis. Gole fotografije nekdanje prve dame so bile posnete s teleskopskim objektivom, ko se je sončila na svoji verandi na grškem otoku. Ponudili so jih Playboyu v objavo. Zavrnili smo jih, ker je šlo za grob vdor v zasebnost. Pojavile so se v Hustlerju. Toda Uma Thurman je bila na javni plaži. Očitno je torej, da raje objavljamo fotografije, ki so posnete izključno za Playboy, včasih pa vendarle naredimo izjemo. Če je ne bi, ne bi objavili fotografij Marilyn Monroe v tisti prvi številki in mene zdajle ne bi bilo tukaj.

Menda ste zase rezervirali grobnico poleg Marilynine na pokopališču Westwood Memorial. Ali res nameravate preživeti večnost tako, da boste počivali njej ob strani?

Ja, čeprav je Jay Leno predlagal, da bi za ves tisti velik denar, ki ga bom odštel za to, pravzaprav moral biti na njej. Meni se zdi nekaj zelo poetičnega v tem, da bova pokopana skupaj na istem kraju. Tisto pokopališče pa mi tudi drugače veliko pomeni. Mnogo mojih prijateljev počiva tam.

Bi nam v duhu prejšnjega tisočletja zaupali nekaj seksualnih utrinkov, ki jih poznate samo vi?

Ne vem, koliko sem jih pripravljen deliti z vami in svojimi bralci. No, na enem od mojih rojstnih dni me je v Grottu čakalo osemnajst golih deklet.

Včasih ste snemali svoja seksualna raziskovanja. Si posnetke kdaj zavrtite?

Nič več. V osemdesetih sem se jih znebil. V zgodnejših letih sem posnel veliko ljubezenskih avanturic, vendar samo z obveščenimi udeleženci(kami) in z njihovim pristankom.

Uničili ste pomembne zgodovinske dokaze, ob katerih bi bili Watergatovi trakovi bleda konkurenca!

Odločil sem se, da je čas za to. Dekle, s katero sem tedaj hodil, je hotelo vzeti enega od njih, jaz pa nisem hotel, da pade v napačne roke. Nekatere dame na posnetkih so bile tedaj že poročene in mamice, zato sem sklenil, da se posnetkov znebim. Potopil sem jih, globoko. Jih odvrgel v ocean.

Kje?

Ne spomnim se. Žal. Trakov ni več, spomini ostajajo. In naj vam domišljija slika še tako bogato, vedite, da je bilo v resnici še bolje! Več ljubezni in več smeha. Več neverjetnih seksualnih pustolovščin, pa tudi več trajnih ljubezni in prijateljskih vezi.

Besedilo: Bill Zehme
Foto: Elayne Lodge

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ