Intervju z Igorjem Švaro, nekdanjim dirigentom in pianistom ljubljanske Opere

16. 7. 2014, 13:06 | Scena | Vir: Liza
Intervju z Igorjem Švaro, nekdanjim dirigentom in pianistom ljubljanske Opere (foto: Goran Antley) Goran Antley

Glavni magnet, da je dirigent in pianist Igor Švara ostal v resni glasbi, so bili fenomenalni koncerti in predstave v Leipzigu, na katerih je takrat dirigiral eden od največjih dirigentov Kurt Masur. Dirigentski palici ter Operi in Baletu SNG Ljubljana je ostal zvest skoraj 43 let. Po vseh letih umetniškega delovanja je le dočakal veliki jubilejni koncert. Kljub brazgotinam lahko v pokoj odide pomirjen z zavedanjem, da je bil njegov prispevek ljubljanski Operi velik in njegovo delo cenjeno.

Dirigente poslušamo ali gledamo?

Oboje. Normalno je, da na koncertu predvsem gledaš dirigenta, gledaš pa tudi orkester, zbor, soliste in poslušaš glasbo. V Operi pa poslušaš in gledaš dogajanje na odru.

Ste bili v dilemi, ko ste se odločali za poklic, glede na to, da ste tudi pianist?

Niti ne. Izhodišče razmišljanja mojega očeta je bilo, da mora dirigent obvladati tudi klavir, da zna spremljati, da lahko študira s pevci. Posledično je bilo normalno, da sem študiral klavir, vendar je bilo dirigiranje prioriteta. Mi je pa seveda klavir prišel prav za študij, za resno in tudi za zabavno glasbo.

Želite povedati, da ste se v svoji karieri ukvarjali tudi z zabavno glasbo?

To je bila in ostala moja prva ljubezen. Večji del moje glasbene duše je bil pri zabavni glasbi in šele pozneje je prevladala klasična. Mogoče je bil ključni moment Leipzig, kjer sem dve leti študiral pri Kurtu Masurju. Videl sem ogromno koncertov in predstav, ki so bile na visokem umetniškem nivoju, in to je bil glavni magnet, da sem ostal v resni glasbi.

Kaj se zgodi z vami, ko vas posrka glasba?

Glasba ti napolni dušo, takrat si v drugem svetu. Seveda ti mora biti blizu, da jo občutiš in poustvarjaš, da ji daš nov navdih, novo vsebino. Vsak umetnik jo različno čuti in doživlja. Napisana skladba so le note, s katerimi je skladatelj hotel povedati svoje občutke, glasbo pa potem ustvarja vsak posameznik po svojem občutku. In dirigent je tisti, ki svoje občutke glasbe prenaša na orkester, na zbor in tudi na soliste.

Ste dirigenti glavni krivci, če na koncertu ni čutiti tega navdiha?

Delni krivci. Od dirigenta pride vse: navdih, stimulacija, interpretacija in seveda vpliv na orkester in druge umetnike, katerim dirigira, da se glasba ustvarja. Toda če ustvarjalci nimajo dovolj znanja ali prave želje po ustvarjalnosti, potem še tako dober dirigent ne more pomagati.

Lahko rečete, da je orkester kot velika družina?

Težko bi orkester primerjal z družino. Konec koncev gre le za 90 individualnih umetnikov, poustvarjalcev. Vsak glasbenik je izobražen in občuti glasbo po svoje. Mnogokrat pa se pri interpretaciji zgodi tudi to, da se morajo glasbeniki podrejati interpretaciji dirigenta in lahko govorimo o 'konfliktu interesov'. Dirigent pač vodi, ima svoj koncept, svoje razmišljanje o nekem delu in ta koncept uveljavlja. Od njegove karizme in osebnosti je odvisno, v kolikšni meri mu to uspe, ter poustvarjalce prepriča, da sledijo njegovemu hotenju. To je sicer avtokratsko, a taka je pač vloga dirigenta.

Kako bi umestili ljubljansko Opero recimo v primerjavi s tisto v Leipzigu?

Je sicer tako, kot bi gledal Olimpijo in Real Madrid (košarko), ampak Ljubljana, kot malo mesto, ima ogromno kulturnih dogodkov, mnogo zanimivih vsebin in vrhunskih dosežkov, tako posameznih umetnikov kot drugih korpusov. Če govorimo o ljubljanski Operi, smo imeli skozi celo zgodovino predstave, ki so bile enakovredne predstavam v najboljših evropskih hišah in smo z njimi z velikim uspehom tudi gostovali.

To, da je Ljubljana provincialna, se ne strinjam v celoti, vsaj na glasbenem področju ne. Bil sem v marsikateri znameniti operni hiši, kjer sem videl predstave, ki so bile presneto provincialne in tudi dosti slabše kot pri nas.

Kako se doživljate kot glasbenik s točke, na kateri ste danes?

V vseh teh letih sem ogromno dirigiral in moram biti za to hvaležen. Imam lepe in tudi slabe spomine, kar je sestavni del mojega umetniškega življenja. Moja pot v ljubljanski Operi ni bila lahka, imel sem težke trenutke, ko sem nosil križ tudi za 'grehe' drugih, in težko bi rekel, da sem bil vsa leta zadovoljen in srečen. Le na gostovanjih sem doživljal radostne trenutke, kjer so prepoznali mojo pravo vrednost.

Možnosti, da bi šel v tujino, sem seveda imel, pa jih nisem izkoristil, predvsem zaradi tega, ker sem z dušo in telesom vezan na Ljubljano, Slovenijo, na hribe, planine, družino, na ta način življenja.

Tujina mi je dala lepe izkušnje, pokazala mi je, da se da z visokim profesionalnim odnosom ogromno narediti in doseči. Vendar višja je stopnja profesionalnosti, manj osebnih stikov je med ljudmi. V ljubljanski Operi je bila pred leti atmosfera, ko smo bili kot družina, živelo se je za predstave.

Kadar so bile premiere, so te veljale za velik dogodek. Med pripravami zaposleni niso spraševali po sindikalnih pravicah, ampak se je vedelo, da si bil takrat, ko se pripravlja premiera, od jutra do večera v Operi in delal. Končni izdelek je bil za vse nas čudovit praznik. Mislim, da se medčloveški odnosi z leti ohlajajo, pa ne le v Operi. Na splošno, takšno je postalo življenje. Vsak živi svoje življenje, družabnosti, kot je bila nekoč, enostavno ni več.

Kakšen je bil vaš odnos s sodelavci?

Bolj si zahteven, bolj želiš, da je dobro narejeno, zlasti če si vzgojen v tej smeri, prej je to slabo kot dobro. Nihče ne mara, da ga nekdo priganja, kritizira, vedno nekaj uči. Meni je to razumljivo in če pogledate skozi zgodovino, so vsi veliki dirigenti bili strahotno nepriljubljeni, ker so bili 'teroristi', od Toscaninija naprej. Takrat je bil pač takšen način dela, da je dirigent lahko bil na piedestalu in zmerjal glasbenike. Zdaj menim, da mora biti ta odnos drugačen, čim bolj profesionalen, kar olajša delo in poustvarjanje dobre glasbe. Seveda pride včasih tudi do iskric, ampak le v želji za čim boljši dosežek.

Kako za sabo potegnete orkester?

Če si hišni dirigent, si pogosto za pultom in te orkester že tako dobro pozna, da natančno ve, ali si ali nisi razpoložen za muziciranje. Tudi dirigenti poznamo orkester, svoje sodelavce in poustvarjalce, ali imajo danes dan, da bomo skupaj muzicirali, ali bomo glasbo le izvajali brez kakšne večje globine. Na vsak način je za vsak korpus dobro, če pride občasno tudi gost – dirigent s svojim načinom dela, svojim razumevanjem in interpretiranjem glasbe. To sem tudi sam doživel, ko sem gostoval v Salzburgu in drugje v tujini.

Gledal sem predstave z domačimi dirigenti in videl, kako so takrat igrali in kako so igrali, ko sem za pult stopil sam. Bil sem tujec, prišel sem z novo energijo, motivacijo in hoteli smo pokazati vso svojo kvaliteto, kar je za umetnika normalno. Tudi zdaj, če pride 'druga metla', se vsi 'vzamejo skupaj', zlasti če jih zna dirigent primerno motivirati. Če pridejo dobri gostje pevci, predstava drugače živi, kot tista, ki poteka stalno z domačo zasedbo po ustaljeni navadi.

Kako vas je orkester v ljubljanski Operi doživljal?

V operi je orkester le del skupnega proizvoda, ki se mu reče predstava ali koncert. V operi je glavno dogajanje na odru, v ospredju so pevci solisti in zbor, ki dajo opernim predstavam veljavo. Orkester jih le spremlja, od dirigenta in njih je odvisno, ali jih spremljamo občuteno, ne preglasno in seveda predvsem muzikalno. Naš orkester zna biti v tem vrhunski!

Kaj pa baletni ansambel?

Ob mojem prihodu v Opero sem imel prva leta kontakt le z baletom, saj sem bil angažiran kot korepetitor baleta. Takrat sem spoznal vse elemente baletne tehnike, kar mi je v poznejših, dirigentskih letih, izredno pomagalo. Baletne predstave so za vsakega dirigenta zelo zahtevne, nujno potrebno je poznavanje koreografije, da baletnike spremljaš z orkestrom tako, da si jim v pomoč, in ne v nadlego. Zase lahko rečem, da sem zelo izkušen baletni dirigent z velikim baletnim repertoarjem.

Kakšen odnos imate s pevci?

Prepričan sem, da je moj odnos z njimi zelo dober, da je energija med pevci in menoj prava, pozitivna, ker jih imam rad in jim pomagam. Zato tudi z veseljem predavam na Akademiji za glasbo v Ljubljani, na solopevskem oddelku, in mislim, da tudi študentje pri ansambelskem petju uživajo in napredujejo.

Kako se počutite, ko iz pevcev potegnete nekaj več, presežek?

To je dirigentovo najpomembnejše delo, ker pozitiven fluid na pevca zagotovo deluje pozitivno in stimulativno, zato marsikdaj pevec z določenim dirigentom da več kot z drugim. Res pa je, da smo pod kožo vsi krvavi in ne moreš biti vsak večer pripravljen za vrhunske dosežke. Glasba je umetnost in pri poustvarjanju in ustvarjanju ne gre, da bi le pritisnil na gumb in bi že bilo vse dobro izvedeno.

Kaj za vas pomeni delati glasbo?

Da delaš glasbo, moraš imeti za to določene pogoje: dober orkester, dober zbor in dobre pevce. Se pravi, ključno je znanje, medtem ko je pripravljenost, da ti umetniki in preostali korpusi sledijo in ustvarjajo glasbo, seveda v rokah dirigenta. Njegova karizma je odločujoča pri tem, koliko bo glasbe tisti večer. Ali bodo le note in sem ter tja kakšni prebliski glasbe ali bo v celoti nekaj, kar ti bo napolnilo dušo. Ne smemo pa pozabiti, da so tudi dirigenti le ljudje z dobrimi in slabimi dnevi.

Kdaj greste po predstavi ali koncertu domov zadovoljni?

Domov grem zadovoljen, ko me glasba napolni in ko čutim, da sem tisto, kar sem želel, tudi dobil. Včasih je to zelo težko doseči, kajti če nimaš dobrih sodelavcev, je težko narediti dobro predstavo. V Operi je dobra predstava izključno, če so na odru dobri pevci, preostali soustvarjalci glasbe pa svoje delo opravijo na visokem profesionalnem nivoju. Lahko imate berlinsko simfonijo v orkestrski jami, vrhunskega dirigenta za pultom, na odru pa povprečne pevce, pa ne bo nič od dobre predstave.

Zapuščate ljubljansko Opero realizirani?

Ne smem biti neskromen, pa tudi prezahteven ne, če povem, da mi marsikaj, kar sem si želel dirigirati, ni bilo dano, ampak tako je. Če pogledam nazaj, je moj repertoar zelo obsežen in moram biti hvaležen, da sem toliko predirigiral. Normalno pa je, da so želje ostale in mogoče jih uresničim v drugem življenju, kot rad rečem.

Kaj bi še radi realizirali?

Vedno sem razmišljal, zakaj ljubljanska Opera praktično ni nikoli uprizorila kakšnega muzikala. Če je kdo pravi dirigent za to zvrst, sem to zagotovo jaz. Kot sem tričetrt življenja ustvarjal v Operi, sem se prav tako tričetrt življenja ukvarjal z zabavno glasbo in meni je ta žanr najbližji. Čutim ga in poznam, ker sem v preteklosti šlagerje iz muzikalov preigraval z bendom ali sam kot pianist. Želel sem si, da bi dirigiral muzikal, recimo My fair lady, ki vsebuje krasne skladbe. Za izvedbo imamo tudi dober, primeren ansambel za to zvrst glasbe, vendar za mojo željo ni bilo posluha.

Kako ste se počutili na letošnjem otvoritvenem koncertu mednarodnega festivala Imago Sloveniae – Podoba Slovenije, ki je bil posvečen 40-letnici vašega umetniškega delovanja v Operi in Baletu SNG Ljubljana?

Fantastično, zares počaščeno, za kar se moram zahvaliti sedanjemu vodstvu Opere, ki mi je omogočilo tako lep jubilejni koncert in seveda tudi vsem iz Imaga Slovenie. Marsikateri pomemben dolgoletni član Opere je ob odhodu v pokoj enostavno izginil, kar je žalostno. Solisti, zbor in orkester so mi pripravili dva večera, ki ju ne bom nikoli pozabil.

Zadnji, v Portorožu, je bil zares zelo emocionalen, nabit z vrhunsko glasbo in občinstvo v Avditoriju je lahko zares uživalo. Zelo sem vesel, da so v Ljubljani nastopili tudi moji študentje, ki so zelo dobro peli in dokazali, da so izjemna generacija. Sedanje vodstvo Opere mi je tudi ponudilo še nadaljnje sodelovanje tako, da naslednjo sezono obnavljam mladinsko opero Pastir, ponovno s študenti iz Akademije za glasbo v Ljubljani.

Vemo, da smo takrat imeli krst te opere z zasedbo iz Akademije in z domačo hišno zasedbo. Moji varovanci so bili izjemni, nič slabši od profesionalcev. Poleg tega so imeli ob sebi izjemno tople sodelavce, pevce, korepetitorje, režiserja in druge, od katerih so se lahko marsikaj naučili. Starejši so jim veliko pomagali, kar je za mlade pevce neprecenljivo. Upam, da bo tudi ta nova, mlada ekipa, ki bo prišla z Akademije za glasbo, moji študenti, našla pomoč in podporo v hišni ekipi. V prihodnji sezoni dirigiram še Netopirja, ki je bila letos moja zadnja premiera. Pozimi, okoli novega leta, je Netopir nepogrešljiv, zato bomo imeli kar nekaj predstav.

Delali ste s kar nekaj generacijami pevcev, katero še posebej pomnite?

Delal sem s petimi generacijami, kar je bila moja velika sreča, ker sem imel vsakič generacijo dobrih pevcev. Dolgo je bilo obdobje mojega sodelovanja z Olgo Gracelj, Norino Radovan, Mileno Morača, Jurijem Reja, Jako Jeraša, Ivanom Sancinom, Francem Javornikom ... To je bila izjemna generacija. Kaj je za dirigenta boljše, kot da ima dobre pevce? Zdaj imamo v Operi nekaj zelo dobrih pevcev, ki jih želimo vsi dirigenti imeti v zasedbi.

Če je pet premier in vsi ne morejo peti v vseh, potem so seveda potrebni kompromisi. Časi, ko je bila zasedba za vse vloge odlična, so skoraj minili. Moj oče je vedno rekel: "Če hočeš imeti dobro predstavo, mora biti tudi najmanjša vloga dobro zasedena." Ne pomaga, če imaš le dva vodilna pevca dobra, za manjše vloge pa nekaj, kar ti kvari predstavo. Sicer pa se to dogaja tudi v največjih svetovnih opernih hišah. Seveda je pod mojo taktirko pelo tudi veliko tujih solistov, od malih do velikih svetovnih imen. Lepi spomini na vrhunske kreacije!

Na katere predstave ste ponosni, s katerimi predstavami bi se pohvalili?

Ponosen sem že na to, da sem bil stalni dirigent ljubljanske Opere. V tujini, kjer niti niso kaj dosti slišali o ljubljanski Operi, za časa Jugoslavije pa so vedeli le za Beograd, so me kar malo debelo gledali, ko sem povedal, kakšen repertoar imamo pri nas. Ko vprašajo, koliko ima Ljubljana prebivalcev, in rečem 250.000, je presenečenje še večje. Sicer pa – kjerkoli v tujini je ljubljanska Opera gostovala, povsod je doživela velik uspeh. Nikjer nas ni bilo sram, da smo iz male Ljubljane, ampak smo se postavljali s tem, da smo gostovali z vrhunskimi opernimi in baletnimi predstavami.

Za katere opere, ki ste jim dirigirali, lahko rečete, da spadajo med presežke?

Vsako obdobje je imelo tudi velike uspehe. In veliko jih je bilo, med njimi tudi opere mojega očeta: Prešeren, Veronika Deseniška in Kleopatra. Koprodukcije ljubljanske Opere s Cankarjevim domom so bile zelo odmevne, od Borisa Godunova dalje, ki je bil velik spektakel. Žal ga nisem nikdar dirigiral.

Za tiste čase je bil to dogodek, ki se ga Slovenci mogoče sploh nismo zavedali. Velika opera z izjemnimi pevci, le z enim gostom, Stefanom Elenkovim, znamenitim bolgarskim basom, ki je pel Borisa Godunova, vse preostalo pa je bila hišna zasedba in smo bili res izjemno dobri. Vse, kar se je uprizarjalo na velikem odru v Cankarjevem domu v koprodukciji z ljubljansko Opero ali pozneje z drugimi operami zunaj Slovenije, je bilo vrhunsko. Turandot je bil vsekakor presežek, kakor tudi poznejše koprodukcije oper: Faust, Zaljubljen v tri oranže, Don Kihot, Carmen, Renske nimfe ....

Se pravi, da veliki oder za sabo le potegne tudi večjo kakovost?

Absolutno. Zadnji primer je opera Leteči Holandec. Menim, da je bila fenomenalna. Postavljena je bila bolj moderno, ampak predstava je bila krasna. Dirigiral sem jo z velikim ponosom in je velik kamenček v mojem umetniškem mozaiku v vseh teh letih.

S kakšnimi občutki odhajate v pokoj?

Toplo mi je pri srcu, če vidim, da me ljudje cenijo, da vedo, da imam ogromno znanja in da sem tej Operi veliko dal. Ljubljanska Opera je bila moj drugi dom, moja prva in zadnja zaposlitev. Ostal sem ji zvest skoraj 43 let. Marsikdo je začel v operi in šel drugam, jaz sem vztrajal. Sicer ne morem reči, da je to bila moja najbolj pametna poteza v življenju.

Hvaležen sem sedanjemu vodstvu Opere, da so mi omogočili praznovanje vsaj po 40 letih.

Ko sem prišel v hišo, so se beležile že 25-letnice umetniškega delovanja. Pevec je zvečer imel slavnostno predstavo, teater je bil poln, in to je bil velik kulturni dogodek, ne le zanj in za hišo, temveč za vso Ljubljano. Petindvajset, trideset ali petintrideset let umetniškega delovanja v hiši ni kar tako.

Na srečo se je vse skupaj le obrnilo v vašo korist in ste častitljivi jubilej obeležili tudi javno.

Sem eden od redkih izbrancev, ki je v zadnjih letih to doživel, in žal mi je, da je marsikdo preprosto izginil, pa je tudi dal 30 let svojega življenja Operi. Vsi vedo, koliko umetnikov, ki so bili pomembni člani Opere, je odšlo skoraj brez slovesa. Mislim, da smo Slovenci čudni ljudje – nevoščljivi, hinavski in slabonamerni. Take so moje izkušnje.

Izpolnjeni ljudje, kot ste vi, običajno niso nevoščljivi.

Nisem slabo misleč človek, niti zamerljiv, ne pomnim slabih stvari, nisem pa neobčutljiv. Rane, ki sem jih v tej hiši dobil, so se zacelile, brazgotine pa so ostale in teh je kar nekaj. Sicer odpuščam, pozabljam pa ne.

Napisala: Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri