Intervju z igralcem Mustafo Nadarevićem

11. 3. 2013, 11:31 | Scena | Vir: Liza
Intervju z igralcem Mustafo Nadarevićem (foto: Goran Antley) Goran Antley

Kako se je izkazal srbski film režiserja Gorana Paskaljevića Kad svane dan na letošnji podelitvi oskarjev, smo videli 24. februarja. Da pa v njem blesti igralec Mustafa Nadarević, so že potrdile projekcije na različnih festivalih. Izkušen in eden od najbolj prepoznavnih karakternih igralcev nekdanje Jugoslavije pa je sodeloval tudi z našim režiserjem in scenaristom Goranom Vojnovićem, in sicer v filmu Piran Pirano. Lisa se je z igralcem pogovarjala med njegovim kratkim postankom v Sloveniji.

Še vedno sodelujete v projektih, ki se delajo v nekdanji Jugoslaviji?

Še vedno delam v Jugoslaviji, ker je od Makedonije do Slovenije, prek Črne gore, Bosne in Srbije prostor, v katerem sem odrasel, kot igralec in kot človek. Ko le imam čas in če mi je scenarij všeč, sodelujem. Zame se noben prostor ni spremenil. Nastale so nove države, na srečo pa so jeziki ostali isti.

Mar si ne štejete v plus, da ste še vedno radovedni, odprti in si še želite ustvarjati?

Nekega dne je vsega konec, tudi delovne energije. Kakorkoli sem izbral naporno in zahtevno obrt, mislim, da je lepa, ker jo lahko delam kot nekdo, ki dela natančno filigransko delo, vse dokler se mu ne zatresejo roke. Upam, da se bom še dolgo veselil mladih ljudi. Moram priznati, da sem precej nedelaven, ko pa začnem delati, postanem nevaren deloholik. Pristopim k delu, ker mislim, da je poklic igralca nekaj, česar se ne da doseči, kar recimo velja za svetovnega prvaka v tekvandoju, ki mora z vsakim novim tekmovanjem biti prvak sveta in se mora vedno znova potrjevati.

Premagovati sebe?

Prav potrjevati. Neumno je živeti na stari slavi. Športnik lahko, ker ne more večno teči, umetniki in ljudje, ki se ukvarjajo z delom, ki bi se moralo imenovati umetnost, pa morajo vsakič znova narediti dobro sliko.

Vi poskušate igrati vedno dobro?

Včasih mi ne uspe, včasih mi, to je del življenja. Skozi dolgoletne izkušnje igralskega poklica sem se navadil na zmage in poraze, kar ni bilo lahko. Veliko sem se naučil iz naše obrti. Ta poklic zahteva, da iz besednjaka vržemo nekaj, kar se imenuje občutljivost v smislu vzvišenosti. Občutljivost pa že mora ostati, če je nimaš, ne moreš igrati. Naučil sem se tudi, da je talent samo ena ogromna količina dela.

Lahko nekomu uspe brez discipline?

Absolutno ne. Ravno zaradi tega rad delam malo, da sem lahko prost in do sebe nediscipliniran. Toda ob svojem delu sem se naučil dve lepi besedi, ki ju pred tem nisem znal uporabljati. Gre za besedi toleranca in dojemanje, v smislu, da na svetu nisi sam in glavni. Ko igraš glavno vlogo, se moraš obnašati kot epizodni igralec. Igralec z glavno vlogo je kot glavni konj za vleko. Če vpiješ, da moraš največ vleči, lahko poškoduješ mlade žrebce in kobile, ki šele prihajajo. Tudi ta del sem obvladal.

Kot v življenju, kjer prav tako nismo sami in imamo nekakšno odgovornost.

Pravijo, da je gledališče ogledalo življenja. Upam si reči, da je še več od življenja, zlasti za ljudi, ki imajo to radi. Seveda gledam samo v prihodnost, in ne v preteklost.

Čeprav se imate za nedisciplinirane, se zdi, da ste do sebe dokaj strogi in zahtevni. To drži?

Imel sem srečo, da sem delal z dobrimi režiserji, v dobrih gledaliških in filmskih projektih, ne morem pa trditi, da sem z vsem zadovoljen. Ni lahko povedati dobrega stavka, predvsem pametno, niti lahko preiti v posebna stanja, ki se na primer imenujejo smrt, ker ne vem, kako se umira, in hvala Bogu, da ne vem, sem pa zato kot igralec precejkrat umiral. Veliko stvari v življenju nisem nikoli delal, a sem v vlogah to počel.

Sem humanist in človek, ki dobesedno sovraži nasilje. Ko na televiziji slišim neko zgodbo o vojni, o ubijanjih in vsem, kar se je zgodilo v nekdanji Jugoslaviji, to na meni pusti globoke sledi. Vame so se globoko zarezale sledi, nekakšna velika žalost v smislu vprašanja, zakaj se nekateri narodi morajo med sabo klati in delati zločine. Sledi je pustilo tudi na ljudeh, ki so bili neposredno poškodovani. V filmih sem tudi ubijal in moral sem ugotoviti, s katero energijo ubiti človeka. Lepo je, da je šlo samo za film ali teater.

Niti predstavljal si nisem, da bom igral toliko različnih likov. V eni predstavi sem igral homoseksualca, seveda brez tovrstnih izkušenj. Pravzaprav se igra rojeva iz nas samih, ker ne vemo, kaj vse je v nas. Igral sem tudi norca, kar mi je morda bilo najtežje. Saj je prava igra, iskrena do konca, če to lahko tako imenujem, zadnja stopnica k shizofreniji, na poti do duševne bolezni. Povsem noro je, da sem v tem filmu Veljko in hkrati Mustafa Nadarević. Če pametno igraš in znaš hoditi po stopnicah, da ne stopiš v pravo norost, potem si dober. Ko prideš do te stopnice, je na njej težko zadržati ravnovesje, ker če se vrneš dva ali tri korake nazaj, nisi notri, če stopiš preveč naprej, je že bolno.

Kako se po vlogah, v katere se vživljate, vračate v svojo življenjsko realnost?

To je precej stresen posel. Ne želim užaliti igralske kaste, ampak precej zelo talentiranih igralcev je propadlo ravno zaradi alkohola. Zdaj imajo sodobnejše droge, ki uničujejo do konca. Ko se predstava konča, se igralci, ne vsi, ampak dobra večina, opijejo, da v sebi najdejo sprostitev in se osvobodijo. Da se lažje vrneš k sebi, ti lahko pomaga družba, tudi partner, če ga imaš.

Glede tega sem res srečen, ker sem imel Slavico in imam krasne prijatelje. Imam kotiček, v katerega se lahko vrnem. Včasih si je dobro vzeti počitek. Spadam pa med igralce, ki nočejo igrati vsega, nisem pohlepen, kar se tiče vlog. Menim, da pri nas igralcih obstaja preutrujenost, ki jo zlahka dosežemo. Lahko se začneš reciklirati, pravzaprav ponavljati, po drugi strani lahko pride do preutrujenosti, ki ti ne da, da pregoriš. Igralci živijo kratko, ker se precej trošijo.

Zakaj?

Poklic je stresen – vse premiere, usklajevanja, naša občutljivost in naši dvomi, ali ti je nekdo čestital, ker si zares dober, ali ti samo laska in laže, kot je v večini primerov. Najtežje mi je iti na premiero, če se prej ne pozanimam, kakšna je predstava. Počutim se kot na odru, ker ko čestitam, lažem, čeprav je igralcu treba čestitati tudi za trud. Pogosto si znamo laskati in lagati, tako da je vse skupaj precej neugodno. Morda ravno zaradi tega, ker mi pogosto ni do igre, pišem in režiram. Če mi je tekst všeč, ga želim delati, če mi ni, ga ne delam.

Lahko rečete, da vas je pred možno norostjo rešila modrost?

Intuicija se pripisuje ženskam in mislim, da imajo ženske veliko boljšo intuicijo od moških. Ženske znajo občutiti stvari, tako mislim, da je tudi v meni košček ženske. Bral sem knjigo Ženski možgani, ki pravi, da imajo ljudje po rojstvu prva dva meseca samo ženske možgane, potem pa se moškim začne razvijati seksualni del, zaradi katerega se dogajajo nenavadne stvari. Mislim, da sem v tem obdobju zadržal mali košček ženskih možganov in da se vse, kar se mi dogaja, dogaja zato, ker imam intuicijo, občutek, ki ga imajo navsezadnje vsi ljudje. Po drugi strani gre tudi za srečo.

V kakšnem smislu?

Življenje je zgrajeno iz sreče in nesreče. Pogosto, ko naletimo na srečo, se ne zavedamo, da smo jo našli, je ne objamemo, ona pa odleti. Treba je znati ujeti srečo tam, nekje za vogalom. Tu je še megalomanstvo, ki se rojeva v nas. Lahko bi bil nezadovoljen, ker nisem imel ne vem kakšne kariere, v resnici pa sem presrečen, ker sem živ, ker lahko delam in imam ogromno sreče. Pri podelitvi vlog izbereš igralko, njo vidi še kdo drugi, ki jo prav tako izbere, in tako se stvari začnejo vrteti, kar je sreča za njo. Če so igralci nori, to uničijo. Če so pametni, se lahko vrtijo na kolesih sreče ali naključja. Precej faktorjev je vezanih na življenje igralca.

Je težko biti človek?

To je najtežje. Je nekaj, kar je na poti med dvema čudoma, ki ju nikakor ne moremo dognati. Ne vemo, kako sta videti rojstvo in smrt. Če sem že preživel rojstvo, si želim, da smrt pride čim pozneje. Treba je živeti čim bolj človeško. Kako živeti človeško? Glede na leta lahko rečem, da je življenje zelo veliko, dolgo in hitro.

Pride kot blisk in že je konec. Tako hitro mine življenje. Pogosto zaradi svojih težav nimamo časa za druge ljudi in jih užalimo na tisoč načinov. Človeka lahko užalimo že samo z nezainteresiranim pozdravom. Če pa se postaviš v prostor, kjer dojameš, da so tudi drugi pomembni in nisi edini, potem se je lažje vživeti v človeškost. Seveda nimamo moči spremeniti sveta, pomagati vsem lačnim in revnim.

V mojem besednjaku ni besede sovraštvo, ker je ne maram, vseeno pa sovražim bogate in bahate svetovne mogotce, ki imajo veliko denarja, si gradijo graščine, jahte in podobne norosti, ne pomagajo pa ljudem, ki bi z malim delom njihovega bogastva živeli srečno. To me žalosti, zato od tega bežim, da se zavarujem. Biti človek in tako živeti, je precej komplicirano. Na žalost sem tudi sam naredil veliko napak. Kaj lahko naredim zdaj? Kar je mimo, ne morem povrniti. Nekatere ljudi sem poškodoval že s tem, ker nismo več skupaj.

Kaj s tem mislite?

Občudujem ljudi, ki so lahko vse življenje v enem dolgem zakonu, kar pomeni, da moraš v sebi imeti veliko tolerance, razumevanja, samokontrole in odpuščanja. Ko si mlad, tega enostavno nimaš v sebi. Z lahkoto se poškoduješ, reagiraš, eksplodiraš, mislim, da marsikaj težko prenašaš. Skupnost pa je tudi prenašanje. Odgovor na vprašanje bi morala biti cela knjiga. Tudi če bi v njej pisalo, kako se pametno živi, bi spet živeli narobe.

Je sploh kakšen recept za to?

Ne, tako kot ga tudi za igro ni. Ampak že težnja k temu, da si čim bolj človeški, veliko pomeni.

Mar ni tako, da ko prizadenemo druge, prizadenemo tudi sebe?

Seveda. Prepričan sem, da ko naredimo napako, nekdo nastrada, zato ne moremo mimo tega kar tako, to pušča sledi tudi v nas. Vsaka slaba poteza v odnosu do drugega deluje tudi na nas. Zato pazim, da delam čim manj napak. Med ljudmi se reče, da se ti vse vrne. Ko sem se začel ukvarjati z igro in se na akademiji učil grško tragedijo, mi je bilo precej brez zveze, da mora mladi človek nastradati zaradi greha svoje mame ali zaradi Bogov. Zato poskušam živeti maksimalno, biti do ljudi dober in človeški, da se mojim otrokom vrne dobro.

Če ne vemo, kaj je tisto tam, ko umreš, potem na srečo še nismo bili tam. Morda tudi tam obstaja nekakšno trpljenje duše, teh 21 gramov, ki izginejo. To življenje, ki ga poznamo, je treba živeti. Stojim stabilno, z obema poškodovanima nogama na tleh, saj me na eni boli kolk, na drugi pa sem si zlomil ahilovo tetivo. Meša Selimovič, ki ga imam med preostalimi dobrimi pisatelji iz nekdanje Jugoslavije zelo rad, pove fenomenalno, da se življenja ne da živeti od konca proti začetku. Ne moreš biti mlad in moder, to je tako sestavila narava.

Ta je zame božanstvo, moja vera. Narava in vesolje okoli nas delujeta. Vsak veter na nas deluje drugače. So osebe, ki jim je super, ko je jugo, čeprav je večini slabo. Lažje ti je, ko dežuje, ko je jugo in turobno, če imaš to rad. Če pa tega ne maraš, ti je strašno težko. Morda je tudi vremenu težko, ker trpi. Kaj šele mora prenašati Bog, če rečem, da je narava Bog?

Mar ni umetnost tista, ki črpa iz nepopolnosti, iz grehov?

Grešimo že, če nekoga ne pogledamo lepo. V enem scenariju sem napisal, da je pisatelj na svojih vratih napisal: Iz hiše odnesi nasmejan obraz. To je modrost ljudi, k temu se lahko prisilimo. Intervjujev ne maram, ker bi se rad kontroliral, dogaja pa se mi, da neprenehoma nakladam ... Duši in telesu govorim, da jih vzamem pozitivno in mi bo lažje. Intervjuji name delujejo kot puljenje zob, ker pri njih ne moreš izhajati iz sebe.

Da intervjuvanec izhaja iz sebe, je ja nekaj najlepšega.

Je, samo potem novinarji predrugačijo besede. Po drugi strani pa je dajanje intervjujev del mojega dela.

Praznujete rojstne dneve?

Nikoli nisem imel rad rojstnih dni. Vedno so mi bili žalostni, ne vem, zakaj. Do 18. leta sem pisal pesmi, nato sem jih vse ob žalostnem 18. rojstnem dnevu raztrgal in zažgal, ker sem bil nesrečno zaljubljen. Verjetno je to ostalo v meni. Moj oče je umrl, ko sem imel tri leta, in pogrešal sem ga. Žal mi je, ker na teh rojstnih dnevih ni bilo tudi njega. Šele zdaj sem rojstne dneve začel doživljati srečno in zadovoljno, ker sem še živ. Ko sem bil mlad, sem si dal nalogo, da doživim 50 let, ker so zame ljudje pri teh letih stari.

To mejo sem prestavil na 60 let in iz te perspektive mi je vsako leto, ki pride, ljubo. Naenkrat vidiš, da ne moreš več teči kot pred dvema letoma in igrati tenisa. Navlekel sem se na golf, v prekrasnem klubu Mokrice. To je šport, ki se mi je zdel popolnoma neumen, ker ljudje kot idioti gledajo v luknjo, jo merijo, udarjajo žogo ... Kaj takega je v tej luknji? Poseben užitek je ravno v tem, kako premagati ovire, kot v življenju. Treba je najti pravo smer in delati s celotnim telesom, ki ga vodijo možgani. Ti gibi niso ravno vsakodnevni, moraš se jih naučiti obvladati.

Da se naučiš igrati golf, potrebuješ sedem let, kar pomeni, da sem optimist, ker sem ga začel igrati šele pred kratkim. Za moja leta pa je super, ker ko obhodim 9 lukenj, prehodim približno 5 km. Sicer se mi sprehajanje zdi precej neumno, tako pa sem, vsakič, ko sem na novem terenu, obdan z novo naravo. Lahko te znori do norosti, ko žogica noče v luknjo. Prej sem mislil, da gre za nastopaški šport, pa ni tako, ker se da danes kupiti poceni palice. Kupujem rabljene, nisem šminka. Tudi obleke kupujem samo na razprodajah.

Zakaj?

Nerodno mi je dati veliko denarja nesramnežem v trgovinah. Prav tako ne maram zahajati v drage restavracije, kjer so cene takšne, da bi ljudje lahko imeli za ta denar hrano za ves mesec. Obiskujem dobre restavracije, ki niso drage, medtem ko ljudem, ki si to zaslužijo, kupujem draga darila. Nelagodno pa mi je plačati veliko zase.

Vam je to ostalo še od malih nog?

Ko sem bil majhen, nisem imel nič. Hodil sem v beli srajci, ki se je prala in sušila. Po drugi svetovni vojni se je živelo na bone, ljudje so bili dobesedno lačni, tako da v tem pogledu nisem bahat. Naravno je, da želim vsakemu kupiti kaj lepega, mene pa je sram nositi kaj dragega. Če bi kdaj zaradi mraza moral nositi bundo, bi nosil takšno, kot so jo nosili nomadi.

Mar ni ravno v Zagrebu, kjer živite, polno ljudi, ki se radi kažejo v bundah?

Med nami je veliko nastopačev, ljudje kupujejo vse, da bi se pokazali in usmerili pozornost nase, ker so prazni ter je to zgolj maska.

Napisala: Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri