Intervju z igralcem Sašom Tabakovićem: "Osebnost igralca je njegov avtorski pečat"

Menite, da ste bogatejši, glede na to, da izhajate iz dveh različnih kultur (pravoslavne in muslimanske), živite pa v Sloveniji?

Lahko je bogatejše, odvisno pa je, kako to, kar te determinira, v tem primeru svojo kulturo, vrednotiš. Humanistično gledano je absolutno lepo, če poznaš več kultur, ta zgodba pa lahko ima tudi drugo plat. So kulturološke stvari, ki človeka tudi ovirajo. Svoje kulture živimo zelo različno.

Recimo?

Hud patriarhat ortodoksnih muslimanskih družin in njihov pogled na življenje. Sprašujem se, ko govorimo o odprtosti, ali so Turkinje v Nemčiji bolj emancipirane, kot so v Turčiji? Kako je z asimilacijo? Kako s tradicijo? Gledal sem odličen skandinavski napol dokumentarni film Igra, režiserja Rubena Ostlunda, v katerem so protagonisti otroci. Film je politično pravzaprav zelo nekorekten.

Dogaja se v švedskem Göteborgu, kjer skupina mladih 'črnčkov', starih med 11 in 13 let, katerih starši se niso asimilirali do mere, kot bi se pričakovalo, poleg pa še izhajajo iz socialno problematičnega okolja, maltretirajo dva avtohtona, blond švedska fantina, ki sta pridno vzgojena in se na nasilje odzivata civilizirano, torej brez nasilja. To so sodobna, intrigantna in provokativna vprašanja, ki si jih ob multikulturnosti premalo zastavljamo in na njih ne odgovarjamo. Predvsem zato, ker smo Slovenci zaradi predsodkov in nacionalizma še vedno v fazi brezkompromisnega sprejemanja, češ: "bodimo človekoljubni, vsi smo ljudje".

Seveda, ampak ljudje se med seboj razlikujemo! Zato je Čefurji raus pri nas tako zelo uspešen film, saj se mi zdi prikaz življenja mogoče še del mojega otroštva, ko smo lahko sedeli zunaj na stopnicah in se tako družili, pa se nam ni nič slabega zgodilo, obenem pa imeli starše, ki so nas vzgajali. Ne verjamem pa, da so to današnje Fužine. Namreč otrok ulice pred 20 leti je bil drugačen, kot je danes.

Ste si svojo multikulturnost obrnili v prid?

Moji starši so se asimilirali, in to jemljem za kvaliteto. Mama je prišla v Ljubljano z 19 leti. To pomeni, da v Sloveniji živi dlje, kot je živela v Vojvodini. Kar se tiče druženja, zabave in humorja pa ji je ostal temperament. Spremenila je tudi pogled na odprtost sveta, saj so v okolju, iz katerega izhaja, stvari veliko bolj hermetične in zadrte.

Ste se rodili v Ljubljani?

Ljubljančan sem, a sem vsako poletje preživel v Vojvodini in imam lepe spomine na to obdobje.

V novi predstavi Figurae Veneris Historiae igrate mojstra za vse. Ste igralci po malem mojstri za vse?

Mislim, da preveč živimo v času mojstrstva za vse, kar se je razpaslo tudi v umetniških krogih. Zelo pomenljiv mi je bil intervju z Nikom Grafenauerjem v Pogledih, kjer je izjavil, da slovenska intelektualna elita ne obstaja. Intelektualna srenja sicer obstaja, a ni v pravem fokusu. Recimo, da se z njegovo tezo v principu do neke mere strinjam, sprašujem pa se, kdo je za to kriv?

Zdi se mi, da sistem, ki ga živimo, nima dokončno definiranih vrednot, saj v veliki meri razmišljanje posameznikov ni jasno in konkretno artikulirano. Kar velja tudi za preračunljive intelektualce, namreč, da večinoma svojega mnenja ne izrečejo, ker se ne želijo izpostavljati. Pogrešam ljudi, stare med 30 in 40 let, ki so glasni in znajo svoja razmišljanja tudi kvalitetno argumentirati. Gre predvsem za ljudi, ki imajo določen javni položaj, skratka ljudi, ki so medijsko prepoznavni in lahko vplivajo na javno mnenje.

Ste igralci soustvarjalci, ustvarjalci ali kaj?

Osebnost igralca se vedno čuti, kar je obenem avtorski pečat igralca in v tem smislu je igralec avtor. Seveda poustvarjaš določeno besedilo, toda s svojim osebnim podpisom si avtor vloge. Bi pa se rad vrnil nazaj glede mojstrstva za vse in posledičnega vrednostnega sistema. Kar se tiče poklicne higiene, se mi zdi, da svojih stališč do sveta ne izražaš le kot umetnik skozi svoja umetniška dela, temveč si jih dolžen izraziti tudi, kadar te kdo kaj vpraša.

To pomeni, da igralcu v prvi vrsti ni treba razlagati svojega umetniškega dela, saj mora to biti ustvarjeno tako, da bo razumljeno in ne podcenjujoče do gledalca. Kot intelektualec pa mora javno izražati svoje stališče, ki je konec koncev lahko tudi politično. To zelo pogrešam, ker menim, da je tega pri nas premalo.

Živimo v ohlapnih, medlih časih?

Lažje je ribariti v kalnem. Rokohitrstvo in lopovstvo sta postali vrlini preživetja. Zdi se mi, da je kulturnopolitična scena pri nas takšna, kot si jo zaslužimo. Obstajajo osebnosti, akademiki, zaposleni na SAZU-ju, od katerih ne pričakujem, da javnosti razlagajo, kako je na svetu veliko ljudi lačnih in nesrečnih, saj je to jasno že iz medijev. Zanimajo me njihovi resni in poglobljeni odgovori, zakaj je tako in kaj je treba narediti, da se to spremeni.

Pa se tega otepajo: "Naša dolžnost je, da se znanstveno ukvarjamo z esejistiko," kar je tudi prav, vseeno pa bi SAZU morala dati bolj izrazit pečat na določena družbena, tudi politična vprašanja. Namreč, medtem ko gospodje in gospe s povečevalnim steklom gledajo v list papirja, mimo njih teče življenje. Če se motim, pa mi povejte, zakaj povprečen Slovenec težko našteje vsaj dva slovenska akademika? Seveda moram poudariti, da sicer nisem za kult osebnosti, spoštujem pa določene vrednote.

Če imamo določeno tradicijo, jo moramo znati spoštovati in vrednotiti, da jo lahko presegamo, saj je to naša generacijska dolžnost. Vsaka generacija je dolžna presegati generacijo, ki je bila pred njo, in to ne tako, da jo samo uničuje in pljuva, ampak da ve, kaj iz snovi narediti naprej.

Zdi pa se mi, da je glede mojstrstva za vse čas prinesel to, da se v tem smislu tradicija ne spoštuje. Ne moreš presegati Dostojevskega tako, da njegov roman raztrgaš. In to je problem ustvarjalnega potenciala naše generacije.

Pogrešate ljudi, ki stojijo za svojo obrtjo, znanjem in ustvarjalnostjo brez blefiranja ali praznega leporečenja?

Zelo. Ne želim podcenjevati mlade generacije, ki ji tudi sam pripadam, želim le povedati, da je problem širši in se dotika šolstva, vzgoje.

Menite, da na področju ustvarjalnosti prevladuje praznina?

Odvisno, kako pojmujemo karizmo. Zame šarm karizmatičnega človeka izhaja iz njegovega znanja in duha. Koga pa danes družba prepozna za karizmatičnega? Nekdo, ki ima lep nasmeh? Je prijazen? Pove dober vic? Se z vsem strinja? Torej kvalitete, ki z določenim znanjem in vedenjem nimajo veliko skupnega. In hitreje, kot pride do vzpona take osebnosti, bolj klavrn je padec.

Nam dandanašnji častnost in postavljanje vrednot na svoje mesto več nič ne pomenita?

Zdi se mi prav, da ima človek stališče do sveta, ki se mora mediti.

Mar se vi kot osebnost ne medite?

Nekateri se ne. Obstajajo igralci, ki imajo enako stališče do sveta od srednješolskih časov. Ne rečem, verjamem, da ti etos iz teh časov ostane, ampak ga potem nadgradiš. Ljudje so prevečkrat blazno leni in se jim zdi, da jim ni treba nič več delati na sebi. To se tiče tudi priznanih ustvarjalcev v gledališču, igralskih in režiserskih prvakov.

Ni tako, da se z naslovom prvak obveznost in odgovornost šele začneta?

Seveda. Odgovornost do sebe in javnosti. Na ta piedestal sem prej mislil, ko sem govoril o tradiciji in vzpostavitvi vrednostnega sistema, ko se reče: "Ta človek dela dobro." Ali: "Ta človek dela slabo." To mora obstajati. Recimo, Ministrstvo za kulturo razdeljuje denarna sredstva vsem po malo, zato da ne bi imel nihče občutka, da ni vreden niti tistega malo.

Sem zelo grob, ampak dogaja se to, da se ta mala vreča denarja razdeli na milijon umetniških procesov in potem pride do tega, da je veliko posameznikov prisiljenih ustvariti predstavo s 100 evri, namesto da bi obstajala vizija financiranja. Kdo pa bo tisti, ki bo vzpostavil kriterij in rekel: "Tebi dam več, tebi dam manj, tebi pa sploh ne dam."

To enostavno mora biti odgovornost ministrstva in tam zaposlene stroke, ki bodo za svoja dejanja nosili politične in drugačne posledice. Ko govorimo o kulturi, se strinjam, da mora biti veliko kulture. Mislim pa, da umetnosti ni veliko in da vse, kar diši po kulturi, še ni umetnost. Takšen naj bo tudi osnovni moto vizije financiranja.

Kaj v dani situaciji lahko naredite vi?

Z umetniškega stališča se potrudiš z vsako vlogo, s stališča osebnosti pa je tako, da poveš, kaj si misliš, in v tem smislu ne podcenjuješ različnih medijev. Imamo težavo, da v primeru komercializacije ne znamo vrednotiti stvari. Recimo, film za množice avtomatično ni umetnost in ne more dajati presežkov.

Ni res! Eden od takšnih filmov je bil Kraljeva afera, režiserja Nikolaja Arcela. Gre za klasično ljubezensko, romantično zgodbo, ki pritegne precej ljudi, ampak znotraj filma je odlična poanta civilizacijskega napredka. Ali recimo film Kramer proti Kramerju, ki so ga videli skoraj vsi, film se igra tudi s klišeji, ampak je dobro poantiran. Želim povedati, da kadar ustvarjaš nekaj, kar diši po komercialnem, ne pomeni vnaprej, da ni kakovostno. Bistvena je poanta.

Je všečnost lahko tudi past?

Z všečnostjo ni nič narobe, če je namenjena temu, da pritegne čim več ljudi. Kadar pa je všečnost namenjena temu, da ljudi poneumljaš, je to pofel. Takšen pofel se lahko znajde tudi v umetnosti. Zdi se mi, da je potreben le razmislek, kaj želiš s sporočili doseči.

Na kar pri svojem delu vi kar pazite.

Zelo pazim. Ko delaš vlogo, moraš imeti kriterij.

Lahko odbijete vlogo?

Lahko kadarkoli. Vlogo sem že zavrnil. Igralec lahko vlogo zavrne, ker se umetniško ne strinja z njo ali pa s to potezo da znak režiserju ali umetniškemu vodji, da se želi drugače umestiti v umetniški prostor. Sicer mi ponujena vloga ni bila podcenjujoča, sem pa glede na ponujeno imel občutek, da zmorem več. V tistem trenutku se mi je zdelo premalo in sem rekel, da raje ne delam nič, kot to. Zelo pomembno je, kako kot igralec delaš stopnice.

Kot igralec moraš delati stopnice naprej in se vedno zavedati, kaj pomeni stopnica nazaj.

Če nimaš tega kompasa, potem ne veš, kaj s svojo kariero in kaj te v resnici kot umetnika zanima. So tudi igralci, igralke, ki delajo vse, vendar gre pri tem za drugačno taktiziranje od mojega, saj se naslanja na sistem stanovskega nagrajevanja, ki je na žalost prevečkrat osnovan na kvantiteti vlog, ne na kvaliteti. Tudi med samim procesom dela nisem želel odigrati, kot je želel režiser, saj bi izničil svoj avtorski podpis. So pa takšni igralci zelo hitro prepoznani kot problematični, ne glede na to, da nisi žaljiv niti nesramen, le svoje stališče imaš, ki ga seveda tudi jasno zagovarjaš. Pri vsem skupaj je bilo najbolj absurdno to, da me je en igralec prepričeval, da ne potrebujem avtorskega podpisa, saj umetnost ne pozna meja. Kar je navadna laž.

Glede na to, da ste v igralskem delovanju precej premišljeni, si z glasbenim delovanjem daste malo duška?

To sem zdaj dal na stranski tir. Pričakujem, da bom delal s Tomažem Maričem, mladim obetavnim glasbenikom. Čutim, da bi lahko zelo dobro sodelovala, ampak nisva še ničesar konkretnega naredila.

Želite izkusiti še kakšen drugačen glasbeni izziv, kot je petje sevdalink, romskih pesmi?

Ja, to ni edino, kar me zanima. Delal sem tudi s pianistom Andrejem Goričarjem. On je recimo napisal klasično skladbo, za katero je na tekmovanju v Italiji dobil prvo nagrado, v komisiji pa je sedel Ennio Morricone. O tem pri nas nisem zasledil niti novičke. Povabil me je k sodelovanju, saj bo pisal šansone. Moram priznati, da me zanima.

Kaj vam je zanimivo pri igri?

Zelo mi je zanimivo, kadar kot igralec pripovedujem na več nivojih. Sem za zemeljskost in za transcedenco, ampak obstaja še nekaj tretjega, nekaj nezavednega. Kako kot igralec na odru ozavestiti nekaj, kar je liku nezavedno, pa vendar lahko to nezavedno gledalec jasno bere. Gre za zelo zahtevno nalogo, s katero se igralci na splošno premalo ukvarjajo in se jim prevečkrat zdi dovolj, da je prepričljivo le tisto, kar je izgovorjeno.

Ste do sebe zahtevni in želite na odru veliko povedati?

Čim več, ampak kot igralec nimaš vedno te možnosti.

Je zahtevno imeti ob sebi za partnerico Polono Juh, ki se ukvarja z istim poklicem?

Mislim, da s Polono ne bi mogel imeti skupnega življenja, če mi kot igralka ne bi bila všeč. Se pravi, če me kot umetnica ne bi prepričala. Če želiš živeti s človekom, moraš na svet gledati podobno. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da se nasprotja privlačijo. V taki zvezi ni nihče dolgo zdržal. Zelo se pogovarjava o igri in obenem spoštujeva milje drug drugega. Če tega ne bi bilo, ne bi bila skupaj.

Imata različen pristop k igranju?

Zdi se mi, da sva različna, podobna pa sva si v tem, da je obema pomembna črta čustvenega izražanja, ne glede na to, da jo vsak od naju drugače oblikuje. Ta črta je vseeno na odru pri obeh prisotna. Oba čutiva, da se neka odrska emocija mora zgoditi. Vsi igralci ne delujejo na tako. Nekaterim je to tuje. Da pa bi skupaj na odru igrala par, to že dolgo nisva. Nazadnje sva skupaj igrala par, ko je Vito Taufer režiral Čehovega Platonova.

Pričakujete, iščete v očeh gledalcev občudovanje?

Na odru moraš vedno biti očem privlačen.

V kakšnem smislu?

Kot igralec moraš vedno v sebi imeti seksualni libido, s katerim na odru manipuliraš. So igralci, ki so zasebno šarmantni, imajo ta libido, na odru pa ga ni zaznati. Na odru se ne odprejo. Mogoče je to stvar odrske inteligence, talenta, ne vem. So pa tudi ljudje, ki so zasebno suhoparni in prav taki tudi na odru. V Dnevniku sem bral članek, v katerem so govorili o fenomenu seksa oziroma libida v odrskem ustvarjanju.

Bilo mi je zelo hecno, saj so spraševali različne igralce, ki so v fenomenu odrske seksualnosti zelo neposredni, in na takšen način tudi ustvarjajo svoje performativne dogodke. Zelo poučno je bilo, ker sem končno iz njihovih ust slišal, zakaj vse to. Rekel sem si: "Je to res maksimalno, kar lahko poveš o fenomenu seksa v gledališki predstavi," ker se mi zdi, da tudi ta mora delovati na več nivojih.

Imate kakšen primer prepričljivega seksapila na odru?

V glasbi, fenomenalen nastop pevca skupine Depeche Mode, Dava Gahana. Zdi se mi, da se ne on ne skupina mentalno niso postarali. Podobni so mi kot beograjska skupina EKV, katere člani so na žalost vsi mrtvi, so pa skupina, katere duh ne bi nikoli umrl, in v tem smislu so mi Depche Mode isti. Duh ostaja. Če gledam Gahanov nastop, koncert v živo, je njegov libido tako visok, da se množici meša. Torej manipuliranje z libidom je manipulacija s publiko. To, da na odru dve umetnici tekmujeta, katera bo dlje lulala, ni ravno hud domet človekove seksualnosti in iz nje izhajajoče domišljije.

Zanimivo se mi zdi, da če mi kdo pove, katera glasba mu je všeč in ga popolnoma obrne, si lahko tudi razlagam, kako v tistem trenutku doživlja seks. Pri izražanju libida na odru gre tudi za vprašanje določenega ekshibicionizma, vendar pa umetniški akt ne sme nikoli biti ekshibicionizem sam po sebi.

Se imate za pogumnega, ker poveste, kar mislite?

Glede tega, da povem jasno in glasno, kaj mislim, sem pogumen. V žensko-moških odnosih pa menim, da sem kot preostali fantje. Mislim, da so ženske pri prekinitvah določenih vezi, ljubezenskih ali drugačnih, veliko bolj pogumne in radikalnejše kot moški. Morda stereotipno gledam skozi prizmo ohranjanja podmladka, čeprav menim, da ženska ni nič manj ženska, če nima otroka.

Ženskam, ki čutijo, da ne bi rade imele otroka, nekatere so šle celo tako daleč, da so javno priznale, da bi bile slabe mame, dam kapo dol.

To je pogum in takšno žensko veliko bolj cenim, kot pa tisto, ki se za starševstvo odloči, čeprav je že vnaprej jasno, da mu ne bo kos. Enako je z moškimi. Na splošno se o tej temi premalo pogovarjamo. Imeti otroka je lahko zelo lepo, lahko je pa zelo naporno.

Kakor je tudi odprto in jasno pogovarjanje. Bi nam pri tem gledališče lahko pomagalo?

Njegova naloga je. Res je, da gledališče gledamo, kar je povezano z vizualno estetiko in vsebinsko poetiko, ampak želim, da je gledališče tu predvsem zaradi poante. Ko greš v gledališče, moraš vedeti, zakaj neko stvar gledaš in kaj ti želijo tisti, ki ustvarjajo predstavo, sporočiti. Le to je zdrav temelj za dober razmislek o videnem.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley in Peter Uhan

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ