Intervju z igralcema Pio Zemljič in Markom Mandićem

16. 9. 2013, 14:46 | Scena | Vir: Liza
Intervju z igralcema Pio Zemljič in Markom Mandićem (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Pia Zemljič, igralka celjskega gledališča, meni, da sta s soprogom Markom Mandićem, igralcem ljubljanske Drame, bila preklemansko pogumna, ker sta se lotila predstave Zapiranje ljubezni v režiji Ivice Buljana za Mini teater. Ta sicer govori o prekinitvi partnerskega odnosa, Marko pa pove, da je pri delu z Ivico kot v vati, čeprav dela stvari, ki niti slučajno niso povezane z vato. Ravno v tem se oba 'najdeta', saj se jima ne zdi odveč potruditi se za stvari, ki odpirajo.

V predstavi Zapiranje ljubezni je izpostavljeno tudi razmišljanje, da nobena stvar ni za vekomaj. Kaj je za vaju v življenju za vekomaj in kaj ni?

Marko: Zame je večna sprememba oziroma to, da vse venomer teče. Eni želijo misliti, da bo neka stvar trajala večno, ker daje to občutek lažjega bivanja v tem trenutku, eni pa morajo vedeti, da ne bo nič narobe, če to ne bo večno trajalo, ker jim šele to daje možnost, da tukaj in zdaj polno živijo. Odvisno je, kako na stvar gledaš, vse pa zato, da si lahko prisoten tukaj in zdaj. Večne so najbrž akcije, gibanje.

Tudi vrednote se spreminjajo ali se dograjujejo in postanejo še močnejše ali bolj poglobljene, se pa enih v določenem obdobju zelo oklepamo. Toda če želiš delati kakšne korake ali stvari širše razumeti, moraš morda včasih zavreči nekaj, v kar si verjel stoodstotno. S tem ni nič narobe, ne pomeni, da si dvoličnež, če boš čez mesec dni mislil drugače, ker si vmes spoznal nekaj novega in se ti je svet postavil na glavo.

Pia: Večno je delanje na sebi v življenju in v igralskem poklicu. Da si sposoben ugledati, kaj ti prihaja naproti: od izzivov do presenečenj, stvari, situacij, da je na neki način vsakokrat nov začetek. Se pravi, da pridemo do neke točke in je treba od tam naprej. Včasih je zelo težko izstopiti iz varnega okvirja, ampak edino tako lahko zrastemo in počasi premikamo svoje meje.

Se pravi, da en okvir pa le mora biti?

Pia: Pri vzgoji otrok gotovo želim neka pravila, ki se jih bomo držali.

Kaj pa v partnerskem odnosu?

Pia: Tudi. Jasno.

Marko: Določene stvari si začrtamo, ki se jih potem poskušamo dosledno držati, ampak tudi pri tem moraš kdaj pozabiti na svojo doslednost in pravila. Vsa pravila, ki si jih ves čas določamo, da preživimo, so tudi zato, da jih spreminjamo ali kršimo.

Kar ne pomeni, da nista disciplinirana.

Pia: Oba sva disciplinirana.

Marko: Ko sva pred več kot 11 leti s Pio začela, sem ravno bral Kureishijevo knjigo Buda iz predmestja, ker smo potem delali predstavo Primestje po njegovem besedilu, v kateri mi je bilo fenomenalno to, da si moraš pustiti, da se ti zruši streha na glavo. Grozno je, ampak vsake toliko časa si moraš reči, da naj hiša, ki je tvoj oklep in varnost, pade. Takrat si na neki način ranljiv in močan.

Pia: Zelo si odprt za nove reči, za katere sploh nisi vedel, da jih nosiš v sebi.

Kaj vama pomeni ranljivost?

Pia: Brez ranljivosti ni senzibilnosti do drugih, ne gre. Sploh ne vem, kako lahko sicer pride do pretočnosti med dvema, v odnosih do drugih ali do občinstva.

Marko: Ko imaš ranljive trenutke in ti nekaj ne paše, ne ustreza, si sicer greš na živce, kar velja za delo in življenje, saj nočeš videti samega sebe takšnega, pa tudi, če hočeš, ker v tem uživaš, narediš takrat največ. Recimo na kakšnih vajah ... Ravno ko si najbolj izžet in izgubljen, ti podzavest najbolj dela oziroma se zgodi nekaj, česar nisi pričakoval ali načrtoval.

Pia: Pot do tvoje notranjosti je odprta na mestu, za katero sploh nisi vedel, da obstaja.

Marko: Zato smo med vajami na Ptuju skupaj z Ivico in študenti Eksperimentalne gledališke akademije delali vajo Grotowskega za dihanje. Vdihavaš skozi nos, izdihavaš skozi usta, začneš plitko, a postopoma poglabljaš in se pogrezaš. Na koncu predihaš celotno telo do stopal, in če zelo dolgo delaš, si v prav posebnem stanju.

Pia: Dejansko prideš do stopnje, ko v glavi ni misli. Noro je, kako se ti obraz spremeni. Recimo, ko se Marko zasmeji, ima veliko gubic, po vaji pa je bil popolnoma zlikan. Na koncu smo morali ubesediti, kaj vidimo na obrazu drug drugega. Nekdo je rekel, da na mojem vidi norost, drugi pa čisti mir, kar odpira možnosti za vse, za ves diapazon.

Marko: Zadaj je veliko skrivnosti, kar je najbrž dobro izhodišče za igralca. Torej, kako priti do tega stanja? Navsezadnje vse tehnike stremijo k temu, da igralcu izbrišejo, kar ima na obrazu, da lahko začne tisto, kar je zadaj, prihajati ven, gledalec pa lahko kar naenkrat ugleda popolnoma nov obraz.

Kako vama gre s predihanostjo v življenju?

Pia: Nujna je. A včasih se stvari vseeno nakopičijo.

Marko: Za vsako stvar imamo na eni strani pluse in na drugi minuse, skratka stalno kolebaš. Odvisno je, kaj hočeš s tem doseči. Ali boš 'fural' negativo ali se boš odločil, da na podlagi razlogov za prideš do končnega rezultata. To je delo vsakega človeka.

Pia: Treba se je kar pogosto brcati v rit. Sam si odgovoren za svoje počutje. Najprej si odgovoren zase, da sploh lahko komuniciraš na kakršenkoli način s kom drugim. Saj se tudi nama v odnosu kdaj nabere, ker nimava časa, ker sva preobremenjena, ampak vseeno dosti prej, preden bi se zgodila katastrofa, ki se zgodi v Zapiranju, 'resetirava'. Upava, da to delava.

To ni lagodno početje.

Pia: Ne, potrebna je popolna iskrenost in v danem trenutku povsem pokopati ego, če želiš to razčistiti.

Marko: Zelo je zoprno, če nekih stvari ne izgovoriš, ne izrečeš, če si določene teme zaprl za svojega partnerja, kar se lahko hitro zgodi. Ali pa jih nisi dovolj zgodaj odprl, pa so pomembne. Morda zato, ker si hotel osebo fascinirati z neko podobo. Ampak tako se ljudje med sabo ne morejo spoznati.

Pia: Zelo je težko. Treba je biti tudi pogumen.

Koliko drug drugemu dajeta iskrene povratne informacije?

Marko: Do zdaj sva res ena na ena delala le v Koltèsovem Maršu, prav tako v režiji Ivice Buljana, imela sva enega izmed prizorov te obsežne predstave, ki smo jo, žal, čisto premalokrat igrali. Ko sva delala zdaj, sva videla, da sva drug drugega prav nervirala, ker se nisva kar hvalila, temveč obratno.

Kot je zapisano v tekstu: Daleč se pogrezava, ni pa dovolj, treba je še dlje. Treba je močno pritisniti. Res je, prideš do neke točke in se vprašaš, ali je to dovolj? Greva še eno dalje. Se mi zdi, da čeprav je predstava fiksirana in je takšna, kakršna je, zakoličena, je njen izziv v tem, da se lahko še zelo trenirava v izgrajevanju intimnosti oziroma zaprtosti v kokon.

Pia: Ta predstava je taka, kot da so gledalci nepomembni. Kot da jih ni.

Marko: Meni se občinstvo zdi vedno zelo pomembno, ampak pri Zapiranju se mi zdi prav izziv, kako kot igralec odmisliti publiko, kar je težko. Vem, da se mi je na vajah, kjer je bilo le sedem, osem ljudi v temni dvorani, zdelo, kot da ni nikogar, kot da sva sama na vsem svetu. Potem je bila premiera in kar naenkrat vsi ti ljudje. Ugotoviš, da imaš tipala tudi tam v dvorani. Moraš jih imeti, a prav ta predstava je naloga, trening, kako jih izklopiti.

Nekateri se sprašujejo, ali gre v predstavi dejansko za vaju in vajin odnos.

Marko: Že v tekstu je zapisano spraševanje o tem, ali gre za fikcijo ali ne.

Pia: Tako je kot vsaka knjiga. Napisana je za tistega, ki jo bere. In kar prebere, razume, pove več o njem kot o knjigi. Predstava je prav tako narejena, da si jo vsak interpretira po svoje. Nekdo ne bo videl ničesar od naju v teh dveh, drugi bo videl vse, kar je zanimivo. Objektiven pogled je nemogoč.

Sta med vajami za predstavo začela čistiti svoj osebni odnos?

Pia: Ko sva dobila tekst in ga prebrala, sva imela kvaliteten in konkreten prepir, še preden sva začela delati.

Marko: Ampak ne v povezavi s tekstom ...

Pia: ...temveč z nakupom stanovanja in podobnimi banalnostmi.

Stanovanja?

Marko: Stanovanje imava, le premajhno je, ker meri 49 kvadratnih metrov. Med počitnicami nam ga je mojster Sašo prenovil in je kot novo.

Pia: Vseeno potrebujemo novo stanovanje.

Marko: Če zaključim na temo prepira, ki sva ga imela spomladi, mi je to poletje vrednejše, saj sva skupaj delala predstavo, julija smo imeli skoraj ves mesec počitnice, ki jih lani nismo imeli, ker sem snemal v Kanadi. Povrhu sem se junija na koncu sezone počutil prekurjenega, kot lik v Zapiranju, ko reče: Ujet sem, zaprt sem in počutim se, kot da mi je to vsiljeno in ne želim biti v takem položaju. Takrat sem odreagiral intuitivno, iz ranljive pozicije, in rekel, da ne morem, čeprav dejansko potrebujemo večje stanovanje.

Pia: Jaz pa sem bila v umetniškem smislu igralsko malo nepotešena in imela veliko več energije, da se ukvarjam z idejo o stanovanju. Super je bilo, da sva delala to predstavo, ker zdaj več nimam nobene potrebe, da pritiskam nanj, saj imam veliko dela, super vlogo in lahko še leto dni počakam. Dobro se je rešilo. Takrat sva Ivici javila, da sva že imela kondicijski trening za predstavo.

Kako je na odru 'odpikati' ženo?

Pia: Na prvih vajah na Silbi, ko sva drug drugemu še brala, sem se hkrati Marku zasebno zelo smilila. Takšen občutek sem imela. Po vsaki vaji me je zelo objemal in ljubčkal.

Marko: Najbrž sem odreagiral na tisto, kar se je dogajalo. To delam tudi med predstavo, ker smo ugotovili, da je to lahko dobro zanjo. Kar pa je res in se je pojavilo v enem obdobju med procesom, je, in Ivica je to ubesedil: Kakšni drugi partnerici bi to rekel še bolj nesramno in jo med vajami še bolj sprovociral.

To me je spodbodlo, da sem potem s Pio šel veliko dlje, ampak sem moral prestopiti mejo in si reči: Tu bom to misel usmeril do konca in lahko je zelo boleča. Treba jo je reči iskreno, da bo Pia, ki me zelo dobro pozna in si z njo delim posteljo, prizadeta, da jo bom usmeril v pravi center njenega telesa in jo bo slišala. To je igralski izziv: kako to narediti na odru tudi s svojim intimnim partnerjem.

Pia: Tudi mene je med vajami opozoril na nekatere trenutke v tekstu, ki jih nisem do konca uporabila. Še Marko je rekel: Povsem premalo me žališ.

Se vama predstava vsebinsko zdi ogrožajoča za zasebno življenje?

Pia: Lahko bi bila. Nisem vedela, da bo šlo tako globoko. Saj ne moreš vedeti.

Se vama je z Zapiranjem zgodila igralska poslastica zunaj matičnih gledališč?

Pia: Strinjam se. Čeprav sva zasebno partnerja, je Marko zame igralsko nova energija, čista prevetritev. Še nikoli nisem delala z nekom, ki je kot Marko. In to je krasno. Zato smo tudi veseli filmov, ker so zasedbe pobrane iz vseh mogočih teatrov, saj v odnosu do nove osebe najdeš nekaj novega tudi v sebi.

Marko: Ravno to je super, že znotraj hiše si v različnih zasedah in obdelaš razne kombinacije, ampak vedno je dobro priti do novih in novih spojev. Lahko si tudi, kar sicer ni fer do hiše, kjer si v službi, kdaj že utrujen, čeprav poskušam v kateremkoli projektu in kjerkoli delati do konca, ko pa prideš v novo okolje, kar naenkrat, od ne vem kod, potegneš energijo. Enkrat, čisto na koncu sezone, ko sem delal Lovske scene v Kranju, se mi ni bil noben problem voziti na vaje s kolesom, čeprav nisem nikoli prej delal tako dolgih tur. Bilo mi je super. Prideš med nove ljudi, kar ti da krila.

Skupaj sta skoraj 12 let, se kdaj še presenetita s kakšnimi dejanji, reakcijami?

Pia: Že prej sva se poznala kar dolgo, od tega sva bila kar nekaj let zelo dobra prijatelja. Marko me je običajno znal v nekaj stavkih spraviti v red, ko me je kak tip pustil. V mesecih pred začetkom pa sva ure in ure preživela skupaj, hodila na izlete ...

Sta imela dobro izhodišče za skupno življenje, glede na to, da sta se zelo dobro poznala?

Marko: V redu, ker sva v prijateljskem odnosu odprla skoraj vse teme in se marsičesa dotaknila.

Pia: Tudi najgrših stvari.

Marko: Ko sva bila prijatelja, se nisva trudila, da bi drug drugega šarmirala, ampak sva se kvečjemu hotela šarmirati s kakšnimi nesramnostmi, odklonilnimi stvarmi.

Kako shajata z ranljivostjo?

Pia: Včasih bolje, včasih slabše. Sem impulzivna oseba, tako da si velikokrat pustim, da me sesuje, a se potem tudi precej hitro sestavim. Ranljivost me moti le takrat, ko me včasih bolj, kot bi bilo treba, prizadene. Bilo bi fino, zrelo, če bi znala dozirati.

Marko: Se mi zdi, da se Pia včasih preveč sekira za kakšne stvari, ampak res je, da kot zunanji opazovalec lažje rečeš: To je popolnoma nepotrebno.

Ste vi manj ranljivi?

Marko: Zelo sem občutljiv, kdaj me popade tudi bes. Zdi pa se mi, da stvari kar hitro analiziram. Lahko zelo padem, ampak potem zelo hitro splezam.

Pia: Ima pa zelo dobro avtoironijo, izvrstno se zna posmehovati samemu sebi. Bolj je občutljiv, če se jaz smejim na njegov račun.

Marko: Takrat, ko ne prenesem tega, da se kdo iz mene dela norca, ni šans, drugače pa zelo pustim. Tudi kakšni komentarji, recimo pri delu, ko mi je zdaj Pia kaj rekla, sem tako znorel, ker mi v tistem trenutku komentar ni bil relevanten, čeprav sem ga slišal, pozneje predelal in celo upošteval. V tistem momentu se mi je to zdela nekakšna minornost, ker se je meni zdelo, da je brezno problemov nekje povsem drugje.

Kaj pa, ko se vam kaj zatakne, kako to rešujete?

Marko: Vem, da ko delam, imam vedno vsaj dva ali tri pasuse, ki mi ne gredo, so še zelo umetni ali čutim, da nekaj ni v redu.

Jih zaradi tega ne marate?

Marko: Ne, imam jih zelo rad in zdi se mi, da v nekem trenutku ravno tiste problematične vozle najbolj doumeš in ti postanejo najboljši. Vedno lahko rečeš: Dajmo to črtati, to ne gre. Zdi se mi, da se splača potruditi točno za tisto stvar, ki ti ne gre, ker bo ravno tista odprla ali dešifrirala vse drugo.

Menite, da je kvaliteta življenja v soočanju s težavami?

Marko: Ne izogibam se jim, ne delam pa prevelikega problema iz tega.

Pia: Včasih je treba spustiti, da tisto le steče skozi tebe in potem ugotoviš, da sploh ni šlo za takšen plaz, kot si se bal, da bo.

Je treba zapirati, da lahko odpremo kaj novega?

Marko: Zapiraš, ker ko si prišel do zapiranja, ponovno odpiraš.

Pia: Odpreš na drugi strani, pa je nova misel, nova iskra ...

Kako to poteka v vajinem odnosu?

Marko: Ko pride do kakršnihkoli malih ali velikih zapiranj, moraš počistiti, če hočeš razreševati, iti v naslednji krog ali po spirali naprej. Več zraka kot izdihneš, več ga boš lahko vdihnil. Dobro je, da razvozlaš že mala nesoglasja ali recimo 'motnjo' v intonaciji glasu, ki lahko zveni povsem drugače, pa tega nisi hotel, zaradi česar ima lahko izrečeno povsem drug pomen od tistega, ki ga je razbral drugi.

Pia: Treba je izreči. Če je odnos knjiga, je treba vsako stran pregledati, se pravi popraviti slovnične napake, ker si kakšen dan šlampast, kdaj perfekten, a vsako stran odnosa je treba pregledati, počistiti, popraviti, kaj tudi izbrisati.

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Primož Predalič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri