Markom Hatlak: "Krasno je, ker je glasba univerzalni jezik"

Za vami je pestra jesen. Kaj se je dogajalo?

Prvič sem imel solistično turnejo po ZDA in Kanadi, ki se je končala zelo pozitivno. Začel sem v Washingtonu.

Niste načrtovali, da boste imeli toliko nastopov?

Ne, organizatorka mi je naknad­no organizirala koncerte z veleposlaništvom v Washingtonu in v Ottawi. Vmes sem igral v šolah in imel tudi glasbeno delavnico Yoj of music v Knoxwillu, kjer glasbeniki volontersko poučujejo glasbo.

To me je precej inspiriralo, saj prosijo izobražene glasbenike, da dve uri tedensko delajo zastonj, da vsi otroci, ki si nikoli ne bi mogli privoščiti glasbene šole v Knoxwillu, dobijo profesionalne glasbene ure. Pred seboj sem imel najbolj pisano občinstvo otrok v življenju. Od indijskih Američanov do vseh možnih azijatov, mulatov, Evropejcev do pravih črncev.

Zanimivo.

Na koncu vidiš, da je duša pri vseh ljudeh ista, da se glasba dotakne vsakogar, ker harmonike, vsaj koncertne, tam sploh ne poznajo. Z otroki sem imel tudi učno uro in jim predstavljal zvoke, efekte, kar jim je bilo zelo zanimivo.

Igral sem tudi na enem radiu v živo, med 'kantrijaši' in 'bluzeri' Bacha. Prav tako sem igral na glasbenem kolidžu, kar mi je bil konkreten izziv, ker sem moral moderirati v angleščini in zainteresirati ter pridobiti mlade študente. Dobil sem e-pošto, da so se študentje potem še nekaj časa pogovarjali o tem.

Je ob vseh doživetjih na turneji za vas bilo zanimivo tudi to, da ste bili sami?

Tudi, vmes sem prestopil na devet letal, šel prek Benetk, Filadelfije, Washingtona, Tennesseeja, Toronta ... Ponovno sem bil sam, kot v nemških časih, ko sem študiral in sem sam pri sebi razčiščeval stvari ter se poglabljal, saj sem bil distanciran od Slovenije in sem ponovno lahko razmišljal, kaj si želim vnaprej. Glavno je bilo to, da sem navezoval stike in kaže, da bom maja ponovno šel v Ameriko.

Bili ste tudi v Berlinu. Ste tudi tam nastopali?

Imel sem solistični nastop v okviru Young Euro Classic v Admiralspalastu, za kar sem tudi dobil odlično kritiko in kmalu potem klic, da bom morda sodeloval s krasnim berlinskim triom, ki izvaja tango. Prihodnje leto bom tudi mesec dni živel v Berlinu, ker mi je ministrstvo za kulturo odobrilo rezidenčno stanovanje. Glede na to, da sem v Nemčiji študiral, si želim obnoviti stike in poskušati ustvariti kaj novega.

Ste zadovoljni s svojo glasbeno kariero?

Seveda, zelo. Pripravljam se za veliki solistični koncert v klubu Cankarjevega doma in še nekaj solističnih koncertov po Sloveniji, konec leta pa nastopam še v beograjskem Sava Centru z violinistom Stefanom Milenkovićem, kjer bo veliki zaključek letošnjega leta.

S Stefanom sta skupaj delala na projektu Tango Compàs. Bosta še naprej sodelovala?

Z Milenkovićem bi rad nadaljeval projekt in tudi že načrtujeva turnejo v prihodnjem letu za februar. Od 10. do 15. februarja bomo nastopali po Sloveniji, načrtujemo pa tudi nove stvari, da poglobimo repertoar, kajti glede na to, da Stefan živi v Ameriki, na tako distanco ni enostavno delati.

Tudi glasbenika, pianist Marko Črnčec in kontrabasist Luka Herman Gajzer, ki igrata z nama, sta izvrstna glasbenika, predana. Delo z vsemi tremi je zame velika inspiracija. Ko pridem na vaje, nam je glasba v ospredju in vedno imam občutek, da sem nekaj naredil. Stefan je tudi neverjeten performer, glede na njegov širok repertoar se zna sprostiti in izkazuje spoštovanje.

Interpretirate tujo glasbo, bi radi ustvarjali in izvajali tudi svojo?

Zelo me zanima tudi komponiranje lastne glasbe, na Izštekanih pri Juretu Longyki sem predstavil dve svoji skladbi, dva tanga. Za prihodnje leto imam velik cilj, rad bi namreč naredil ploščo z avtorsko glasbo in tudi ljudem predstavil svojo glasbo ter poskušal graditi na tem. Poskušam se osvobajati nekih okovov, ki so mi jih predstavili kot nekaj, skozi kar mlad človek mora iti, toda potem slediti tistemu, kar ga zadovoljuje. Vidim, da si moram enostavno dati šanso v vseh teh svetovih. Zdaj sem snemal različne stvari v raznih glasbenih stilih.

Zadnje čase ste več ali manj nastopali skupaj z drugimi glasbeniki. Kako to, da zadnje čase večinoma nastopate sami?

Marko: Mogoče se mi malo vrača zgodba iz leta 2000, ko sem začel igrati koncerte in sem predvsem igral solo koncerte, potem pa se je začela tango zgodba in močno obdobje s skupino Terrafolk, s katero sem doživel mednarodne odre. Zdaj to poskušam vzdrževati v svojih projektih in ohranjati solo koncert, ki se mi zdi nekaj posebnega, saj poskušam na odru občinstvu predstaviti različne glasbe.

Ljudje harmoniko še vedno tretirajo predvsem kot narodno-zabavni instrument, z njo pa se da igrati tango, balkan, orientalsko glasbo, Bacha in sodobno glasbo na enem samem koncertu. Ko ljudje dobijo tako širok spekter glasbe tega instrumenta, je veliko ljudi presenečenih. Ima basovsko, akordično in melodično zasnovo. Harmonika ti da možnost igranja ogromno tonov, z različnimi registri lahko dobiš poln zvok.

Si na glasbeni poti sledite?

Poskušam poslušati srce in delati stvari, ki me veselijo, namreč svobodnjaštvo, ki ga živim že nekaj let, želim osmisliti s tem, da se trudim narediti nekaj kvalitetnega za slovensko kulturo in ob tem uživati. Poskušam se držati svojih načel, da so stvari v tem ali onem žanru na čim višjem nivoju.

Želite, da za vami nekaj ostane?

O tem niti ne razmišljam toliko, ampak bolj o tem, da mirno zaspim, želim dati vse od sebe. Poskušam najti smisel v tem, za kar sem se v življenju odločil. Ni vedno enostavno, ker zdaj, ko imam več projektov, imam tudi ogromno organizacijskega dela. Veliko je planiranja, kar je v nasprotju z umetnikom. Umetnik mora biti svoboden, brez okovov, če pa želiš še menedžirati, se je treba zmeniti in narediti rez. Saj tudi to rad delam, sicer bi moral kaj spremeniti.

Je za vas to stresno?

Ko se pojavijo stresni momenti, jih poskušam balansirati z mislijo, da sem si te stvari vedno želel. Rečem si: "Pojdi zdaj v te stvari, če si se jih lotil, ne poklekni na koncu ali se kljub temu poskušaj pobrati." Tudi takrat, ko je najtežje, si je treba reči: "Koliko lepih stvari si doživel zaradi tega." Prav tako ni enostavno priti na visoko goro, treba je imeti priprave, se potruditi in tudi potem, ko je najtežje, vztrajati."

Ste kot glasbenik realizirani?

Menim, da moramo ljudje na splošno biti zadovoljni, negativni pristop pusti za sabo veliko posledic. Naredimo nekaj dobrega, ne vedno le na računicah, temveč z dušo, potem pa ti tudi ljudje to vračajo.

Navsezadnje si kot glasbenik vseskozi povezan z ljudmi, stalno si v socialnem okolju in zdi se mi, da je naša misija ljudem širiti pozitivo, jih malce začarati, da od vsakdanjih problemov poletijo v svoje sanje, se sprostijo. Ko mi to uspe, sem zelo zadovoljen. Krasno je, ker je glasba univerzalni jezik. Tudi zdaj, ko sem bil v Ameriki, Kanadi in Nemčiji, ni bilo pomembno, kakšno občinstvo imam pred sabo. Če si iskren, ljudje to opazijo. Tisti trenutek pripoveduje glasba.

Izvajate pa jo vi, kar pomeni, da pripovedujete vi s pomočjo glasbe.

To je tudi trenutek, ko hobi postane profesija, takrat moraš znati kanalizirati v smislu, da se moraš tudi takrat, ko nimaš kaj povedati, znati potruditi. Vsak poklic ima svoje pluse in minuse. Vedno je treba dati skupaj tista dva minusa, da dobiš plus.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antley