Intervju z umetnico Mojco Julijano Štangelj

Kako bi z besedami opisali svoj mistični ustvarjalni svet in umetniške stvaritve?

Vse moje stvaritve služijo zdravljenju duše, saj v njih živijo in delujejo 'angeli' našega veličastnega planeta. Prav vsi nas spodbujajo, da prevzamemo odgovornost za svoja življenja v lastne roke. Govorijo o soustvarjanju našega sveta, sreči, ljubezni in miru. Življenje nam ne ponuja varnosti in gotovosti. Prav to spoznanje pa nam omogoči, da se vsak trenutek svojega življenja 'spreminjamo iz bube v metulja'.

Privoščimo si svobodo, da na vse svoje težave pogledamo s ptičje perspektive in jih uporabimo za odskočno desko v nekaj boljšega. Z uporabo 'tretjega očesa' spoznamo, da smo edinstveni in da ima prav vsak človek v sebi darove, kakršnih nima nihče drug. Moje slike so intenzivnih barv, ki polnijo našo avro in izboljšajo počutje, če jim namenimo svojo pozornost. Hkrati oživljajo prostor, saj prinašajo vanj nove energije igrivosti in radosti.

Na vaše ustvarjanje je zagotovo vplivala ezoterika, kdaj in kako ste se srečali s temi znanji in kako je vse to vplivalo na vaše ustvarjanje?

Z ezoteriko sem se srečala zelo zgodaj, saj so me življenjske situacije vedno silile v raziskovanje notranjega sveta. Tako sem že od nekdaj iskala poti srca. Najbolj pa me je v teh iskanjih obogatila prav Brazilija s svojo pisano duhovno tradicijo. Poslala me je med šamane in zdravilce.

Večkrat sem se vračala tja, pa ne samo zaradi močne duhovne prisotnosti, ki je v Braziliji še vedno živa, ampak tudi zaradi prelepih, prečudovitih mangovih dreves. Njihove krošnje so kot človeška duša. Polne ptic in sladkih sadežev. Njihova senca pa skoraj kot sveti duh.

Ste še kje na svojih popotovanjih po svetu občutili tako močno energijo?

Tudi na skritih poteh pod Himalajo in vroči, rdeči avstralski zemlji sem začutila utrip duha, ki me je nežno vabil v svoj objem.

In kako je znanje o ezoteriki vplivalo na vas in vaše ustvarjanje?

Ezoterika mi je pomagala razviti občutek za molitve trav, mirnost dreves, valovanje oceanov, šepetanja vetra ... Nagajivost in igrivost življenja ujeti v objektiv.

Fotografija je ena od vaših umetniških dejavnosti, kateri so vaši najljubši motivi, ki jih ujamete v svoj objektiv?

Obožujem drevesa, kamne, morje, školjke, živali, oblake, ljudi, svetlobo, valove, ujeti veter v objektiv, kapljico ... Torej motive, ki duši prinašajo mir in ne nemira.

Kako pa ste dobili navdih za slikanje angelov?

Moj svet prijateljev sestavljajo čudoviti ljudje, ki me spominjajo na angele. Tako sem se lepega dne odločila, da svoji prijateljici podarim Angela, ki ga bom ustvarila sama. In tako se ustvarjanje Angelov še nadaljuje.

Kakšno sporočilo nosijo?

Angeli pomagajo ljudem verjeti in verovati, kar pa je prava pot do zdravljenja in transcendence uma in duha.

Ustvarjate tudi t. i. sendviče, kot jim pravite sami. Za kakšne kolaže gre, kakšno sporočilo nosijo?

Sendviči me privlačijo, ker ponujajo možnost, da iz dveh realnosti ustvarim novo realnost, ki je nekoliko sanjska in mistična ... Tako kot naša življenja lahko spreminjamo v kolaže in si ustvarimo lepši svet s pozornostjo in ljubeznijo do sočloveka in narave.

Vaš partner Ivo izdeluje tudi zanimive igračke – t. i. 'sloptije', ki je bil leta 2011 dodeljen certifikat domače in umetnostne obrti. To naj bi bile starodavne igračke, ki naj bi služile kot pripomoček za meditacijo, seveda pa tudi igri in zabavi, kako se uporabljajo?

Osnovni namen igračke je vera v dobre lastnosti podzavesti. Ob igri se je treba osredotočiti na svojo dobro željo, ki jo je treba slikovno vizualizirati v svojih mislih, tako da se lahko ta ob vrtenju igračke zapiše in utrdi v podzavesti. Podzavest tako z veseljem priskoči na pomoč, da se želja uresniči tudi takrat, ko sama volja ni dovolj.

Kdaj naj človek torej uporablja to igračko?

Igračka naj se uporablja predvsem takrat, ko gre za pomembne človekove odločitve oziroma želje.

Komu bi jo priporočili?

Uporablja jo lahko vsak, posebej pa je primerna za otroke, ki si želijo nekoč postati dobri strokovnjaki, dobri zemljani in prijetni soljudje. Za samo igro, ki je sekundaren namen te igračke, so dovolj že štiri leta.

Bi pa poudarila še tretji in zelo pomemben element te igračke – to je želja, da bi bil vsak dom, v katerega igračka zaide, srečen in varen dom. To najino željo osmišlja prav prostovoljno delo pri Varni hiši Gorenjske.

Svoj ustvarjalni svet ste preselili na Kozjansko, kaj vas je pritegnilo na tistem koncu Slovenije?

Kozjanska pokrajina me je vedno privlačila s svojo slikovito in razgibano podobo. Nežni hribčki in razmetane hiške so delovale tako neresnično, pravljično. Predvsem pa me je pritegnil počasni čas, ki je vel v teh krajih.

Več let sva hodila sem, dokler nisva lepega dne našla starega hrama na sončnem hribčku, iz katerega je rasel velik oreh. Hribček je ponujal čudovit razgled na okolico. Sčasoma sva hramček oblekla s toplimi odejami in pokrila z nekoliko toplejšo kapo, tako da nama je ponujal zavetje tudi v zimskem času.

Nastala je majhna hiška, kamor sva se lahko umaknila, če sva si zaželela miru in tišine. To je postal prostor za srečanja z dušo ali pa z ljubljenimi. Zdi se, da tukaj na robu gozda lahko bolj jasno vidiva vzhajajoče sonce na robu doline, kakor tudi drug drugega.

Igrača 'Slopti'

Mojca Julijana Štangelj in njen partner Ivo izdelujeta lesene igrače 'sloptije', s katerimi želita obuditi igrače, ki so bile aktualne na slovenskem na sredini preteklega stoletja. "Ohranjava princip delovanja igrače, vendar pa igrači dodajava še motivacijsko vrednost v krepitvi smisla in odnosa do življenja". Na voljo so štirje modeli: opica, medved, ptiček in telovadec.

Napisala Liza Metkovič, fotografije osebni arhiv

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec