Intervju z Veroniko Gaber Korbar: Organizatorko festivala gledališča gluhih

2. 6. 2014, 10:07 | Scena | Vir: Liza
Intervju z Veroniko Gaber Korbar: Organizatorko festivala gledališča gluhih (foto: Goran Antley) Goran Antley

Na otoku Taka Tuka, katerega kralj je bil oče Pike Nogavičke, so se otroci imeli fino. To je tudi razlog, zakaj se društvo ustvarjalcev imenuje ravno Taka Tuka (www. takatuka.net). Ustanoviteljica društva, tudi organizatorica festivala gledaliških skupin gluhih Gledališče gledalce išče, gledališka pedagoginja, vzgojiteljica v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, Veronika Gaber Korbar nam pojasni, da se morajo otroci pri njih imeti lepo, saj le tako veliko odnesejo.

Kakšno je vaše delo v Zavodu za gluhe in naglušne?

Vzgojitelji smo zadolženi za popoldanski čas otrok, ki teden preživijo pri nas. Tukaj ostanejo, ker so daleč od doma, kakšni tudi zaradi socialnih razmer doma, ampak večina prav zaradi tega, ker so v Sloveniji le trije zavodi in so nekateri otroci preveč oddaljeni od zavoda za vsakodnevno vožnjo. Zaradi tega smo vzgojitelji v popoldanskem času zadolženi za domače naloge oziroma smo otrokom nadomestne mame.

To se pa lepo sliši.

Veliko otrok nas kliče mama ali pa rečejo, da si njegova druga mama, sploh za bolj prijazne vzgojiteljice, kar je prijetno. Tudi čas, ki ga preživimo v zavodu, poskušamo organizirati tako, da je za njih čim bolj prijeten, družinski, da držijo skupaj, se med seboj razumejo. Prav na tem imamo precej poudarka. Že ko sem začela delati, smo začeli vpeljevati gledališče. Hitro smo videli, kako vse to pozitivno vpliva na otroke, zato smo začeli tudi z gledališkimi delavnicami.

Prvo leto, ko sem začela delati, je Sonja Kononenko iz Lutkovnega gledališča imela krožek, jaz pa sem imela najmlajšo skupino in sem se ji pridružila.

Začela sem bolj kot pomočnica za prevajanje znakovnega jezika. Potem sem se začela na tem področju izobraževati in povezovati s tujimi organizacijami. Zunaj imajo prav profesionalne profile, ki se ukvarjajo s pedagoškim gledališčem, v Sloveniji pa je to še precej v povojih. Vsi se trudimo, tudi v Sloveniji se veliko ljudi ukvarja s pedagoškim gledališčem. Sicer pa javni sklad za kulturo poskuša pedagoško gledališče spodbujati z različnimi seminarji, tujimi strokovnjaki in prek evropskih projektov.

Za kaj gre pri pedagoškem gledališču?

V društvu Taka Tuka imamo različne struje početja. Eno je gledališka skupina, s katero naredimo predstavo, kar je še najbolj podobno le umetnosti. Jasno, da otroci zraven razvijajo delo v skupini, sprejemanje odgovornosti ... Hodijo pa zato, da bodo naredili gledališko predstavo. Potem je druga struja, drama v izobraževanju, česar smo se naučile v Budimpešti. Namen te delavnice, ki jo izvedemo v razredu ali s skupino otrok, je reševanje socialnega ali moralnega problema in ni mišljena kot predstava, temveč kot izobraževanje.

Pri drami v izobraževanju tudi ni bistvo, da rečeš, kaj je prav, ampak recimo rečemo, da imamo problem, ker enega od otrok v skupini izločajo. S pomočjo različnih tehnik predelamo, zakaj je ta otrok izključen, kaj mu drugi otroci delajo, kako on to predela ... Recimo rečemo, da naredijo tako, da enega od otrok ne marajo imeti v skupini in naj iz tega naredijo sliko. Potem ena skupina s telesi naredi kipe, druga pa razlaga, kaj vidi.

Že prek tega definirajo problem, o katerem razglabljajo, kar predvsem izhaja iz njih. Mi jim ne vsiljujemo, kaj in kako morajo razmišljati ter narediti. Proces je mogoče daljši, ampak ostane za dlje. Na neki način predelajo tudi situacije vnaprej, ki se lahko zgodijo vsakomur. Predvidevamo, da jim je potem lažje, ni pa nujno, saj se še vedno lahko kaj zaplete.

Kdaj ste se odločili, da ustanovite društvo Taka Tuka?

Začele smo leta 1995, društvo pa smo ustanovile leta 2003. Kar precej let smo delale v zavodu, potem je bilo premalo denarja, ker smo hotele imeti lepe kostume in nastopati v gledališču. Drži, da je Ministrstvo za šolstvo dajalo sredstva za interesne dejavnosti, ampak zelo malo. Našli smo razpise mestne občine, države in EU in se, dokler nismo imele društva, prijavljale prek zveze gluhih, društev, zavoda in iskale možnosti, kako do sredstev. Vse skupaj je tako preraslo, da smo dejavnost morale ločiti od zavoda, tudi ni več šlo, da bi to počele v okviru službe in smo ustanovile društvo. To pa je bil tudi trenutek spoznanja, da je gledališka pedagogika dobra tudi za slišeče otroke.

Kako pa?

Če pomaga našim otrokom, potem pomaga vsem. Pa ni samo to, da bi rekel, zdaj pomaga, in da otroci to potrebujejo, ampak jim da nekakšen miselni proces, tako razvijejo nekatere stvari, ki jih mogoče drugače ne morejo ali nimajo priložnosti. Na začetku, ko smo ustanovile društvo, smo imele kar precej delavnic: gledališko, baletno pripravnico za otroke, učenje nemščine prek gledališča, ki pa smo jo počasi opustili. Težko je delati na vseh frontah, tudi reklamirale se nismo preveč. Na začetku smo sicer bile precej zagrete in smo se, pozneje pa ne več toliko, zato je prišlo do osipa. Otroci si poiščejo glasbeno šolo in športne dejavnosti, gledališče pa niti ni toliko prepoznavno, kot so druge obšolske dejavnosti.

Ali ni dramskih krožkov na šolah?

So, čeprav se mi zdi, da je največja napaka dramskega krožka, da otroci dobijo tekst, ki se ga naučijo na pamet, potem pa ga recitirajo, s čimer po mojem učinek ni dosežen. Ko delamo predstavo, zelo veliko uporabljamo improvizacijo in improvizacijske igrice. Je pa še to, da naše gledališče ne izhaja iz besed, ampak iz situacije, ker ko delaš gledališče z gluhimi, besedilo ni tako pomembno. Lahko jim ga prevajaš v znakovni jezik, ampak oni tudi sicer, ko opazujejo ljudi, opazujejo, kako se gibajo, kakšne so interakcije med njimi. Zanimivo je, da te, ko prideš v službo slabe volje in se trudiš biti nasmejan, vseeno pogruntajo. Takoj zaznajo, da nekaj ni v redu.

Se slišeči res premalo trudimo z razumevanjem gluhih in naglušnih?

Mislim, da mogoče malo preslabo vemo, kako pristopiti, saj se premalokrat pove, kako in kaj narediti v stiku z gluhimi in naglušnimi. Recimo, ko govorimo, ne govorimo počasneje, ampak lepo razločno in normalno, le da nimamo pred usti roke, da ne jemo, ko se pogovarjamo z gluhimi, da te gluhi lahko vidijo v obraz ...

Predlani smo z gluhimi pripravili projekt, kakšna naj bi bila pravila komuniciranja, kaj vse bi bilo dobro, da slišeči in gluhi upoštevajo, ko se pogovarjajo. Na osnovi tega smo naredili predstavico Asteriks in Obeliks, in sicer o komunikaciji z gluhimi, kjer sta bila oba gluha, Ofelija pa slišeča. S predstavo smo gledalce naučili nekaj kretenj gluhih in pravil, bila pa je tudi zelo simpatična.

Gre za vprašanje, kdo je pripravljen pristopiti in koliko?

Integracija med gluhimi in slišečimi je zelo težka in ni vedno le tako, da se le slišeči ne bi hoteli približati gluhim, tudi gluhi so zelo zaprta skupnost. Saj se potrudijo, ampak oni so gluhi in imajo svojo kulturo, ki jo želijo ohraniti. Dolgo sem imela tudi gledališko skupino skupaj z gluhimi in slišečimi.

Kako je delovala?

Porabiti smo morali zelo veliko energije, bilo je, kot bi združili dva različna svetova. Pa niso bili skregani, saj so hoteli sodelovati med sabo. Najbolj fino mi je bilo, ko smo delali čarovnico Vilmo in se mi je prvič zgodilo, da so se med sabo sami pomešali. Sicer se gluhi držijo zase, kakor tudi slišeči. Ne vem, zakaj je tako? V skupini so tudi naglušni, ki prevajajo med gluhimi in slišečimi, za kar je potrebne zelo veliko energije. Želja po pogovoru mora biti zelo velika. Res pa je, da se, kadar gremo v tujino, kamor veliko hodimo na mednarodne festivale, tam povežejo.

Kdo deluje v okviru društva Taka Tuka?

Nekaj je študentov, veliko nas je iz zavoda za gluhe in nekaj iz gledaliških krogov. Je pa pač tako, da tukaj ni nobeden zaposlen. Nikoli nisem bila toliko pogumna, čeprav je dela veliko, a se nisem odločila, da bi delala le to. V zavodu je le redna plača, pa še časi so takšni in ne veš, ali bi se lahko s tem preživel ali ne. Zagotovo pa bi se, če bi to počel nekdo profesionalno osem ur na dan in bi se mu še kdo lahko pridružil, veliko bolj razvijalo.

Kaj pa je s festivalom Gledališče gledalce išče?

Festival je izšel iz festivala, ki ga je Jelka Bratec organizirala v okviru Sončka. Vsako leto so nas povabili in rekla sem, če imajo lahko oni festival, bi ga lahko imeli tudi za gluhe. Najprej sem šla v zavod do ravnateljice in ji predlagala, da bi organizirali festival, na katerega bi povabili še šolo iz Maribora in Portoroža, pa je rekla, da ni mogoče, da nihče ne bi sodeloval, da ni denarja ...

Poklicala sem Maribor in bili so za, poleg tega je ta iz Maribora rekla, da pozna Šunjića, takratnega direktorja Lutkovnega gledališča, ki nam je odstopilo dvorano. Poklicala sem še Portorož in tudi oni so bili za. Šla sem še na zvezo gluhih, ki je pokrila vse preostale stvari, potem pa ponovno k ravnateljici zavoda in ji rekla, da smo vse uredili. Prvi festival je bil super. Bala sem se, kje bomo dobili gledalce, ampak dvorana je bila povsem polna.

So jo napolnili bližnji nastopajočih?

Prvi namen festivala je bil, da slišečim šolam pokažemo, kaj gluhi otroci delajo, tako, da smo festival ponudili predvsem šolam slišečih, ki so tudi prišle na festival. Potem je to začelo upadati. Vse manj gluhih je in čedlaje manj časa v šolah za predstave, tako smo festival začeli kombinirati tudi z odraslimi gluhimi.

Zdaj se naš festival še vedno imenuje Gledališče gledalce išče, še vedno je namenjen gluhim in naglušnim, povabimo pa tudi slišeče skupine, ki naredijo predstavo, primerno za gluhe. To pomeni, da uporabljajo čim manj besed in je predstava čim bolj vizualna. Med predstavami pa zunaj uprizarjamo Asteriksa in Obeliksa, nekaj, kar je na temo kulture gluhih, s katero želimo obiskovalce seznaniti s komunikacijo za gluhe, jim predstaviti nekaj kretenj in dejstev o gluhoti ...

Res je, da slišeči nemalokrat niti ne pomislimo, kako in kaj z gluhimi, saj izhajamo iz sebe.

Ravno berem knjižico z anekdotami o gluhih. V njej gluhi razlaga, kako ga je policist klical, nadiral in ne vem, kaj, pa mu je hotel razložiti, da je gluh, policist pa je kar nadaljeval svoje. Ko mu je le uspel dopovedati, da je gluh, je bilo policistu tako nerodno, da mu je rekel, naj kar gre. Gluhi je v avtu imel slišeče prijatelje in enemu se je to zdelo fajn. Naslednjič, ko ga je ustavil policist, se je delal, da je gluh.

Policist pa je imel gluhega brata in je vse znal, tako, da ga je pogruntal. Bilo mu je zelo nerodno in česa takega ni nikoli več naredil. Enkrat sem peljala otroke v Tivoli na sprehod, mimoidoči na kolesu pa jim je zvonil. Rekla sem mu: "Pazite, ker so gluhi!" Na kar se je obrnil: "Dandanes je vsa mladina gluha!"

V čem je posebnost predstav, v katerih igrajo gluhi?

Mislim, da izraznost na obrazu in neverbalna komunikacija. Ko gluhi uporabljajo znakovni jezik, to ni toliko tehnično, veliko uporabljajo mimiko in gibanje, tudi glasove, velikokrat prav zaigrajo, kaj se jim je zgodilo, kar je veliko bolj doživeto. To imajo zelo razvito. Če se lotiš na pravi način in to še malo spodbudiš, povsem vsak gluh lahko nastopa. Še tisti, ki si ne upajo, so dobili nalogo, da zapirajo zaveso, spuščajo glasbo ali delajo z lučmi.

Se vam zdi, da se gluhi smilijo sami sebi, ker so gluhi?

Sploh ne. Kadar smo jih peljali na festival invalidov, se jim je zdelo, da oni nimajo tam kaj početi, saj z njimi itak ni nič narobe, so le gluhi. Tudi tako je, da aparate nosijo tisti, ki so naglušni, da jim pomagajo, so pa tudi naglušni, ki nočejo nositi aparatov, ker nočejo, da se vidi, da je z njimi kaj narobe. So tudi gluhi, ki nočejo nositi aparata, ker jim ne pomaga. Imela sem punco, ki je funkcionirala, čeprav je bila gluha. Ko so ji vsadili polžev vsadek, pa je bila nesrečna, saj je hotela biti gluha.

Ali gluhi držijo skupaj?

Nekaj let sem bila predsednica v združenju gluhih, potem so izrazili željo, da bi imeli gluhega predsednika. Zdelo se mi je zelo dobro, saj sem tudi sama bila precej obremenjena in sem funkcijo sprejela le zato, da lahko dejavnosti stečejo. Potem so uvozili Lado Lištvanovo, ki je delala šolo v Brnu na češkem, na fakulteti za umetnost, na kateri imajo oddelek za gluhe, kjer je doštudirala režijo. Zelo lepo se je naučila slovenskih kretenj.

Se znakovni jezik po različnih deželah razlikuje?

Različni so si. Vsak narod ima svojega.

Potrebujejo tudi gluhi iz različnih dežel prevajalca za sporazumevanje med sabo?

V bistvu je tako, da ko so tri ali štiri dni skupaj, se že lahko zmenijo, vsaj osnovne stvari, ker med sabo komunicirajo. Pa tudi vprašajo, kako se recimo pokaže drevo ali kaj drugega, kar si hitro zapomnijo, ker imajo kazalni spomin natreniran. Praviloma se v treh dneh že lahko med sabo pogovarjajo.

Zgodilo se nam je, da francoski učitelji niso znali angleško, mi pa ne francosko, slišeči pa nimamo te sposobnosti, da lahko znakovni jezik gluhega iz druge države razumemo čez tri dni. Tudi če obvladamo slovenski znakovni jezik, ne bomo prepoznali francoskega znakovnega jezika. Potem smo pokretali našim otrokom v slovenščini, oni pa v francoskem znakovnem jeziku francoskim gluhim, ki so jim odgovarjali v francoskem znakovnem jeziku, naši pa so nam prevajali v slovenskega.

Zanimiva mi je bila tudi izkušnja, ko smo šli na Kitajsko, s katero sodelujemo že tri leta. Rekla sem si: "Bomo videli, kako bo tam, saj imajo povsem drug jezik, drugo strukturo jezika, mogoče je tudi jezik za gluhe drugače sestavljen." Ampak gluhi so se med sabo takoj razumeli.

Kaj ste še opazili v tujini v zvezi z gluhimi?

Peljali smo jih že vsepovsod, ampak prva izkušnja je bila, ko smo šli v Francijo. Francozi so imeli v šoli za slišeče v razredu skupino gluhih, se pravi pet gluhih in še 20 slišečih. Zdelo se mi je noro, kako so se med sabo pogovarjali, kako so vsi slišeči znali znakovni jezik in gluhi niso imeli težav z njimi, tudi kako so se med sabo zaljubljali.

Če daš enega gluhega v slišečo šolo, ga izoliraš, to ni integracija, če pa daš pet gluhih v slišečo šolo, so že skupina, so že bolj močni in se lahko med sabo pogovarjajo. Daš jim moč. Pri meni v gledališču, ko smo imeli gluho-slišeče skupine, so bili gluhi v tem doma, obvladali so govorico telesa, tako so bili v prednosti pred slišečimi, ko so ti prišli. In v bistvu so se slišeči morali njim bolj prilagajati, ker je vse skupaj potekalo bolj na neverbalnem nivoju, brez govora.

Kakšno se vam zdi gledališče za gluhe pri nas v primerjavi z drugimi deželami?

Gledališča za gluhe so približno povsod kot pri nas, ker so vsi v manjšini. Češka ima to srečo, da imajo to na fakulteti, mislim, da tudi na fakulteti v Ameriki, sicer pa je gledališče gluhih povsod po svetu bolj na amaterski ravni.

Kako pa je z gledališči v izobraževanju?

V Angliji in na Madžarskem je že zelo razvito, saj imajo dolgoletno tradicijo, pri nas pa tudi že dolgo obstaja, posamezniki delujemo, le da se ne znamo povezati. Dobro bi bilo, da bi na pedagoški fakulteti imeli predmet, ki bi ga poslušali vsi pedagogi, si pridobili osnove in videli, ali jim to leži ali ne.

Potem pa bi naj bil podiplomski študij ali specializacija ali možnost iti v tujino, da bi se učitelji, ki imajo do tega afiniteto in se jim zdi to uporabno, lahko tudi v matematiki, fiziki ali biologiji izobrazili ter v šoli to uporabili. Velika prednost tega je, da otrok s tem ne obremenjujemo, kot če bi imeli gledališki krožek, ki je že dejavnost in dodatna obremenitev otrok, ki so že itak polno zasedeni in imajo premalo prostega časa. Tako bi se lahko obenem učili matematiko in še delati v skupini, razmišljati s svojo glavo, postavljati vprašanja, naučili bi se nastopati in zagovarjati svoje argumente.

Pripravila: Suzana Golubov

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri