Irena Cerar: "Otroci obožujejo gradove ter razvaline, a dobro je obiskati tudi cerkvico, mlin ali skrivnostno gradbišče"

Ste namenoma združili različne stvari, ki jih imate radi, da se prepletajo skozi vaše dejavnosti?

Mogoče jih je skupaj sestavilo kar življenje, ker če bi načrtovala, da se tako dopolnjujejo, po navadi ne gre kar tako. Za tem ni poslovnega načrta, vse stvari, ki jih počnem, izhajajo iz mene in mojih največjih ljubezni. Zagotovo so to potepanja, narava, knjige in zgodbe.

Kdo vas je navdušil za zgodbe?

Za zgodbe sem lahko hvaležna dedku, ki je bil ljudski pripovedovalec. Takrat sploh nismo vedeli, da je to kaj posebnega. Pripovedoval je zgodbe bratu, sestri in meni, in to zvečer. Bile so grozne, recimo o fantu, ki je šel v pekel po hudičevo volno in je hudiča srečal. Stalno smo se tresli in bali, bilo pa je vznemirljivo in zanimivo.

Na to imam zelo lepe spomine. Imela sem tudi srečo, ker me je vzgajala knjižničarka v šoli, v kateri sem živela. Oba starša sta bila zaposlena v šoli, nista pa imela afinitete do knjig. Moja soba pa je mejila na šolsko knjižnico.

Takrat sem namesto v vrtec šla v knjižnico v varstvo h knjižničarki, ki se je z mano pogovarjala, mi izposojala knjige ter se o prebranem z mano tudi pogovarjala. Tako sem imela knjižno vzgojo in pozneje šla študirat primerjalno književnost ter tudi diplomirala iz gorskih pravljic in pripovedk.

Od kod vam navdušenje za naravo in hribe?

To je tudi družinska zapuščina. Veliko smo zahajali v hribe, Kamniško Bistrico, na Veliko planino in vsako popoldne hodili na kmetijo starega očeta. Starši so delali, otroci pa smo se igrali in imeli sproščeno, svobodno otroštvo, kakršno si danes marsikdo lahko le želi. Malo smo delali in se zelo veliko igrali.

Tako smo z vsemi čuti doživeli naravo, gozd, močvirje in travnik. To, kar se včasih ni zdelo nič posebnega, je danes velika zapuščina, dediščina, ker vsi tisti, ki smo to doživeli, imamo vase vtkano intimno vez z naravo. Sicer se to da privzgojiti z določenimi tehnikami in s subtilnostjo odkriti na novo.

So vaše knjige lahko v oporo družinam, da lažje popeljejo svoje otroke v naravo?

Predvsem je pomembno to, da otroci čim več časa preživijo na prostem, in to na način, ki jim je blizu. Se pravi, da to ni didaktično izobraževalno popotovanje, na katerem bomo otroku vcepili čim več letnic in podatkov, ampak da to doživijo prek igre in na svoj način, doživljajsko, da začutijo prostor, v katerem so, se lahko igrajo v tistem prostoru, če pa zraven slišijo še dobro zgodbo, jim to razburka domišljijo, kar je dodaten motivator, zakaj bi sploh šli ven.

S takšnimi knjigami družinam pomagam do res zanimivih stvari. Večina vodnikov je zelo tehničnih s preobilico podatkov, za katere niti ni nujno, da so zanimivi. Tako recimo v drugi knjigi Pravljične poti v zgodovino predstavljam izletniške cilje s kulturno dediščino, medtem ko je v prvi knjigi Pravljične poti Slovenije predstavljena naravna dediščina.

Kaj pa predstavljate v tretji knjigi Kamniške pravljične poti?

Ta je bolj lokalna, ker je rezultat projekta, ki ga delam skupaj z Matično knjižnico Kamnik. Na njihovo izrecno željo sem zasnovala vodenja za družine, ki jih izvajam že pet let v Kamniku in okolici, na osnovi katerih je ta knjiga nastala.

Se boste ustavili pri tretji knjigi?

Pripravljam že Pravljične poti čez mejo, ampak to je velik projekt in si sploh ne upam napovedati, kdaj bo dokončan.

Pisanje knjig ni vaša služba. Kaj v resnici delate?

Urejam otroško revijo National Geographic Junior. Na začetku sem želela študirati biologijo, a so me preusmerili na poljansko gimnazijo in primerjalno književnost. Vedno pa so me zanimali narava, zgodovina in arheologija. Želela sem študirati marsikaj drugega.

Se pa pri urejanju revije ukvarjam z zelo različnimi področji in to na način, ki ne gre v znanstvene detajle, ampak otrokom primerno predstavlja zelo zanimiva, različna, skrivnostna področja. Sodelujem s številnimi znanstveniki, ki so strokovni recenzenti in se tako veliko naučim, spoznavam veliko novih ljudi in delam nekaj najlepšega: navdušujem mlade bralce.

To je odgovorno delo, ker jih lahko zelo pomembno usmerja in jim spreminja življenje. Poslanstvo te revije je navduševati otroke za raziskovanje sveta. Povsod, pri mojih knjigah in reviji, gre za interpretacijo naravne in kulturne dediščine ter iskanje načinov, kako stvari, svet, okolico, različne fenomene otrokom predstaviti na atraktiven način.

Živite v naravi?

Trenutno živim v Preserjah pri Radomljah, ampak sem z eno nogo že preseljena v Ljubljano. Živeli bomo v Rožni dolini, tako da bom tik pod Rožnikom imela zelo star vrt s stoletnim hrastom, pravzaprav več narave kot v Preserjah.

V vaši zadnji knjigi Kamniške pravljične poti je zelo zanimiva zgodba, ki pripoveduje, kako so nastale Kamniške Alpe. Kako to, da zgodba spominja na mit o Sizifu?

Naše ljudske zgodbe in pripovedke imajo zelo veliko daljnih odbleskov iz grških mitov. Gre za drobce, ki so med ljudi verjetno prišli ustno in so se v lokalnem okolju tudi spreminjali, ker je vsak pripovedovalec nekaj dopolnil. Z osemletno hčerko zelo radi skupaj bereva. Berem ji grške mite in bajke. Zelo se zabavava, ker notri najdeva te drobce, ki odzvanjajo tudi v našem ljudskem izročilu.

To pomeni, da stvari obstajajo od vekomaj, le da se pojavljajo v novih oblikah?

Za slovstveno folkloro oziroma ljudske pripovedi so vsekakor značilni arhetipi, pa tudi mehko prehajanje in preoblikovanje; to je živa dediščina, ki se neprestano oblikuje. Pozabljamo, da so bile ljudske zgodbe, ki jih poznamo, enkrat zapisane in s tem zamrznjene v času. V resnici pa pripovedovalec vsakič, ko pove zgodbo, to naredi drugače, v čemer je tudi privlačnost živega pripovedovanja.

Tudi sama pripovedujem zgodbe na različnih dogodkih, na festivalih in vodenjih, sem pa menda edina, ki jo zanima pripovedovanje na prostem. Tu sem našla način, ki mi je najbližji, saj sem tudi planinska vodnica. Zdi se mi pomembno, da kot pripovedovalec zgodbo doživim, ponotranjim, najdem način, kako bo iz mojih ust prišla ven prepričljiva in je ne povem natančno tako, kot je zapisana. Seveda, če hočemo izdati knjigo, mora biti zgodba zapisana v neki obliki, ampak potem, ko se interpretira, je dobro razumeti kontekst ljudskega značaja zgodb.

Vaše knjige – vodniki pa so tudi zaradi pravljic večplastni.

Ko sem delala prvo knjigo, ki je nastala zelo hitro, ker sem imela že ogromno stvari pripravljenih zaradi diplomske naloge in tudi, ker sem pet let pisala ljudske pripovedi iz narave za revijo Gea, sem vedno šla pogledat kraj, ki ga je ljudska povedka omenjala. In ko je bilo že toliko preverjenega, sem rekla: ''Zakaj ne bi naredili knjige?'' Že takrat je bilo jasno, da bi bilo mogoče ločiti naravne in kulturno-umetniške izletniške cilje.

Tako gremo v drugi knjigi h gradovom, samostanom, mlinom, utrdbam in gradiščem. Na takšen način otroci spoznavajo vsa naša bajna bitja, folklorni svet, kar se mi zdi zelo pomembno, da ne poznajo le vseh uvoženih vil in mitoloških bitij, ampak da spoznajo tudi lastno izročilo, ki je del naše identitete in splošne izobrazbe. Otroci na zelo sproščen način, recimo na potepih ali s pomočjo take knjige, spoznavajo zelo bogat svet ljudskega izročila, ki je naša nesnovna kulturna dediščina. Ne da bi se zavedali, lahko opišejo, kaj vse obstaja v naših gorah, kdo prebiva v naših močvirjih, logih in potokih.

Hkrati pa spoznavajo zelo različne oblike dediščine. Ugotovijo, da lahko greš k izviru reke, obiščeš slap, greš na razgledni vrh ali si pod skalno steno, da je mokrišče zelo zanimivo okolje ... da so obrazi narave zelo različni. Podobno velja tudi za kulturno dediščino. Vsi otroci obožujejo gradove ter njihove razvaline, a dobro je obiskati tudi starodavno cerkvico, zanimiv mlin, ali skrivnostno gradišče ... Vsa ta doživetja otrokom zlezejo pod kožo in jim pozneje, ko se o tem učijo v šoli, pridejo zelo prav, saj jih lahko 'pripnejo' na neko osebno, doživljajsko podlago.

Neko navdušenje do narave pa le mora biti.

Navdušenja se nalezemo od staršev, je nekaj, česar se ne da narediti na silo. Če starši sposobnosti čudenja nimajo in tega ne doživljajo sami, ne poznajo, navdušenja ne morejo prenesti na otroke. Zato je osebno doživetje tako pomembno. Ni dovolj, da le beremo knjige in gledamo National Geographic Channel ali Animal Planet, potrebna je osebna izkušnja, doživetje.

Številne študije kažejo, da se je doživljanje otroštva v zadnjem času tako spremenilo, ker manjka osebnih doživetij. Otroci živijo zelo moderirano, hodijo od ene vodene delavnice oziroma krožka do drugega, veliko časa preživljajo pred različnimi zasloni. S tem ni nič narobe, če imajo poleg tega še možnost za druga pristna doživetja ter svobodno igro.

Igra je priprava na življenje in zato je nujno, da imajo več svobode, da se podijo naokrog, se s prijatelji skregajo in tudi rešijo ta spor, skupaj najdejo prehod čez potok, pridejo do rešitve. Vse pustolovščine, ki smo jih mi kot otroci doživljali okrog hiše, za domačim vrtom, so nas pripravljale na življenje in dobro je, da starši poskrbimo, da imajo tudi sodobni otroci podobno izkušnjo. Ali pa da gredo vsaj čim večkrat z nami ven.

Najstniki verjetno niso najbolj navdušeni nad izleti v naravo, sploh skupaj s starši?

Ogromno prijateljev mi je reklo, da so v srednji šoli med razburkanim obdob­jem, ko so se iskali in bili malo zgubljeni, vse stvari opustili. Ko so iskali način, kako bi se ponovno našli in poiskali stik s sabo, se jih je ogromno vrnilo k aktivnostim v naravi, ker so jih te pripeljale nazaj k sebi. Ta intimni stik je očitno še kako pomemben, hkrati pa se mi zdi ključno, da ostanemo radovedni in vedoželjni. Najbolj bi me bilo strah, da hčerke ne bi nič zanimalo.

Pa nas v otroštvu zanima le pravljični svet?

V mojih knjigah sta dve vrsti zgodb, eno so pravljice v normalnem pomenu besede, bolj zapletene, daljše, nedorečene, kje in kdaj so se zgodile, imajo pravljične zasuke in srečen konec. Druge zgodbe so pripovedke, folkloristi jim rečejo povedke, ki so pogosto vezane na določen kraj in nimajo nujno dobrega razpleta. Rade razlagajo kakšne naravne ali zgodovinske pojave. So polne bajnih bitij in otrokom burijo domišljijo.

Otroci so do devetega leta v t. i. pravljičnem obdobju, zato so zgodbe in pravljice v tem obdobju za njih pravi magnet. Verjamem, da ima tudi odrasel človek oboje, po eni strani veliko potrebo po domišljijskem svetu in po drugi strani potrebuje tudi stvarne razlage, znanstveni pogled. V svojih knjigah poskušam zadovoljiti oboje.

Ste presenečeni, da se je pripovedovanje zgodb tako prijelo?

Kar nekaj ljudi je trdo delalo, da je pripovedovanje pri nas trenutno tako priljubljeno. Recimo Anja Štefan s svojim pripovedovalskim festivalom Pravljice danes, zagotovo tudi Ljoba Jenče, potem Mariborska in Pionirska knjižnica. S Pripovedovalskim varietejem sta zelo prisotni Špela Frlic in Ana Duša.

Zdi se mi, da je vzporedno z vzponom digitalnih medijev in tehnologij vse večja potreba po osebnem stiku in živi besedi. Takšno druženje in pripovedovalski dogodek ti lahko zelo veliko da. Ljudje, ki začnejo obiskovati tovrstne prireditve, se neprestano vračajo in postanejo stalno občinstvo.

Tudi z Matično knjižnico Kamnik organiziramo Križnikov pravljični festival. Gašper Križnik, eden najpomembnejših zbirateljev slovstvene folklore iz 19. stoletja, je bil rojen v Motniku. V njegovem kraju priredimo festival, na katerega povabimo uveljavljene in neuveljavljene pripovedovalce. Program je zelo raznolik, z dogodki, ki so le za otroke, in drugi samo za odrasle, ker poskušamo razbijati tudi predsodek, da so pravljice nekaj 'otročjega', primernega le za otroke.

Seveda pravljice lahko rešujejo zelo zapletene, kompleksne in aktualne probleme. Treba je le izbrati pravo zgodbo za pravo poslušalstvo. Že Bruno Bettelheim, teoretik pravljic, je rekel, da otroci s pomočjo pravljic predelujejo in razrešujejo svoje konflikte s svetom ter s sabo. Zato so pravljice za otroke tako pomembne in nič ni narobe, če otroci želijo eno in isto pravljico prebirati dlje časa. Hčerki sem dve leti zaporedoma, po rednem večernem branju, morala na kratko povedati še Pekarno Mišmaš Svetlane Makarovič. Potem pa je na srečo popustilo.

Vas kličejo, da kam pridete pripovedovat pravljice?

Kličejo me neprestano. Potreba vsekakor je, težko pa je na tolikih področjih dobro delati. Trudim se, da delam dobro, da nisem površna. Poskušam izbirati takšne stvari, ki me res zanimajo, da jih lahko dobro in s srcem naredim. Vsaka knjiga, ki jo spravim skupaj, mi pravzaprav obogati in spremeni življenje, saj spoznam toliko novih stvari in dobrih ter zanimivih ljudi. Drži, da vsaka knjiga spremeni življenje, ne le bralcu, ampak tudi avtorju.

Moj način dela je tak, da vsako besedilo preverim na več ravneh, zato sodelujem z velikim krogom ljudi. Poleg tega, da ima knjiga splošnega recenzenta, ki vse prebere, imam še strokovnjake za posamezna področja. Recimo v knjigi Kamniške pravljične poti imamo izlet k Medvedji oziroma Mokriški jami, ki je paleolitsko arheološko najdišče. Besedilo je pregledal dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, in izkazalo se je, da so se ravno pred kratkim spremenila neka znanstvena dognanja.

Informacije na spletu ali v tiskanih virih so lahko zastarele, treba jih je preverjati. Hkrati pa dam vsako besedilo prebrati še domačinom, saj ti najbolje poznajo svoj kraj. Zdi se mi zelo naduto, če mislimo, da bomo pisali o neki vasi, o kateremkoli kraju v Sloveniji, a za mnenje ne povprašamo tudi nekoga, ki tam živi. Potrebnega je ogromno dopisovanja, stikov z ljudmi, usklajevanj ... kar po mojem razlikuje dober vodnik od spletnega zapisa, kjer danes skoraj vsak, ki gre na izlet, malo fotografira in objavi opis izleta.

To je krasno za intimno ali družinsko rabo, nekakšen spletni dnevnik ali FB-dnevnik. Če pa delamo za širše občinstvo, ni dovolj. Knjige navsezadnje ostanejo tudi kot tvoja dediščina in so neke vrste ogledalo tvoje osebnosti, tvojih pogledov na ustvarjalno delo. Raje naredim manj knjig in tiste čim bolje.

Na svojih raziskovalnih poteh se srečujete z različnimi ljudmi. Vas tudi ta srečanja zaznamujejo?

Imam nekaj krasnih doživetij. S partnerjem sva za neko novo leto bivala v Livku nad Kobaridom. Po stari kontrabantarski poti sva šla v Italijo, vse do vasi Topolovo, v kateri imajo poleti kulturni festival Postaja Topolovo. Hodila sva kakšni dve uri, ko sva prišla v krasno prisojno vas z vinogradi, zelo lepo obnovljeno. Vso hrano sva že pojedla, bil je čas kosila, midva pa lačna in rahlo sitna. Pri cerkvi sva srečala zelo staro gospo.

Vprašala sem jo, ali imajo kje kakšno gostilno ali vsaj trgovino, ona pa nama je začela razlagati po furlansko, da nimajo ne enega ne drugega. Nato naju je povabila kar k sebi domov na kosilo. Moj partner me je zgroženo gledal, sama pa se nisem mogla upreti povabilu. Gospa z imenom Rumilda je bila stara 80 let.

Pri njej sva preživela dve uri na krasnem kosilu. Pogovarjali smo se v italijanščini, nemščini, angleščini, pa še z rokami in nogami. Pokazala nama je tudi lokalne časopise. Nadišle doline so zelo specifičen svet, na križišču dveh kultur, tudi jezikovno. Zame je to bilo nepozabno doživetje.

Kam vas najraje vleče v pomladnem času?

Najrajši jo mahnem proti Primorski ali na Kras. Tam mi je zgodaj spomladi najlepše. Zdaj mi zelo vleče v Trst in na italijansko stran, za novo knjigo Pravljične poti čez mejo moram preveriti kup zanimivih reči. Za prvomajske praznike gremo v Čento, od koder bomo raziskovali Tersko dolino. Pa v hrvaško Istro – vse malo za dušo, pa hkrati tudi za naslednjo knjigo.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord