Irena Svetek "Nek kriminalec je mojo mamo, ki je bila takrat mlada tožilka, klical Rdeča kapica!"

Intervju z avtorico slovenske kriminalke

29. 6. 2021, 11:27 | Scena

                            Irena Svetek "Nek kriminalec je mojo mamo, ki je bila takrat mlada tožilka, klical Rdeča kapica!" (foto: Beletrina) Beletrina

»V Rdeči kapici sem v ospredje postavila daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorab otrok, kajti s tem se v družbi srečujemo vsak dan.«

Avtorica slovenske kriminalke Irena Svetek

Nagrajena pisateljica in uveljavljena scenaristka televizijskih serij, med drugim priljubljene Ena žlahtna štorija, Mame in Več po oglasih, se je s knjigo Rdeča kapica, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina, podala v enega najbolj popularnih žanrov – kriminalko.

Njen roman je prvi v seriji psiholoških kriminalk, v katerih bomo spremljali bizarne in krute umore, ki jih razrešuje državni tožilec Mio Aurelli, možakar, ki je zasvojen z igrami na srečo in še vedno preboleva ločitev. Pretresljiva zgodba o umoru mladoletnice je napisana spretno, filmsko in žanrsko prepričljivo.

Rdeča kapica je vaš prvi roman iz serije psiholoških kriminalk. Kaj vas je pritegnilo, da ste se podali v ta pri nas vse bolj priljubljen literarni žanr?

Moja mama je vse življenje delala kot tožilka. Kadar je bila dežurna in je morala na kraj zločina, sem jo vedno zasliševala in zahtevala, naj mi vse pove, in v vseh teh letih se je nabralo kar precej zgodb. Vedno sem tudi rada brala kriminalne romane, tako da je bila želja po pisanju tega žanra verjetno od nekdaj v meni, potrebovala sem le določeno zrelost, da sem se lotila tovrstnega pisanja, ki zna biti izjemno kompleksno, če želiš napisati dober roman.

S čim vse ste se morali spoprijeti in kaj vse ste morali raziskati med nastajanjem knjige? Ste se veliko opirali tudi na priljubljene skandinavske kriminalke?

Veliko je bilo raziskovanja, med drugim psihiatričnih diagnoz, recimo, kakšne so posledice zlorab, kakšno je obnašanje odraslih ljudi, ki so žrtve in trpijo za posttravmatskim sindromom. Ko pišeš o ljudeh, ki naj bi bili iz mesa in krvi, in če želiš, da jim bralec verjame, se moraš poglobiti v psihologijo vsakega lika posebej, zato lahko, še preden začneš pisati, mine tudi pol leta ali celo več, da si pripraviš teren. Skandinavske kriminalke rada berem, ne seveda vseh, je pa nekaj avtorjev, ki so res odlični.

Če se ustaviva pri naslovu Rdeča kapica. Razloga zanj sta vsaj dva – vaše sanje in zgodba, povezana z vašo mamo?

V bistvu ne vem, ali je so bile res sanje tiste, zaradi katerih je prišlo do ideje o Rdeči kapici, recimo, da so bile. Da je nek kriminalec mojo mamo, ki je bila takrat mlada tožilka, klical Rdeča kapica, pa sem izvedela, ko sem že končevala pisanje romana.

Glavni lik kriminalnega romana je okrožni državni tožilec Mio Aurelli. Svet tožilstva vam je blizu, ker je bila vaša mama tožilka. Sta med nastajanjem knjige veliko govorili o tožilstvu, protagonistu?

Med pisanjem sem jo veliko spraševala, predvsem o predkazenskem postopku, ki ga vodi tožilec. Zanimalo me je, kako potekajo zasliševanja, kdo vse je vpleten v postopek, kakšno vlogo ima recimo preiskovalni sodnik itn. Za vsakega izmed likov sem morala raziskati ozadje, na primer, kako je videti mrtvašnica, kako poteka obdukcija, kako izgleda obdukcijsko poročilo, če izvzamem samo en delček raziskovanja. V bistvu so vse to, vsaj meni, zelo zanimive teme, sploh delo tožilcev, ki ni vezano samo na sodno dvorano. Protagonist romana, Mio Aurelli, bo šele v tretji knjigi postavljen v središče sojenja.

Ko že govoriva o pisanju in družinskih vezeh – živite s pisateljem Dušanom Čatrom. So pogovori o knjigah, pisanju v vašem domu pogosti?

Niti ne. Dogaja se toliko drugega, da se redko pogovarjava o knjigah. Če preberem kaj dobrega, mu omenim in obratno, ko napišem roman, ga prebere in mi pove, kaj mu ni všeč in če misli, da je kje kaj za popraviti, za kar sem mu hvaležna, to je pa tudi vse. Ne obremenjujeva drug drugega s tem.

Skupaj z možem pišeta scenarije?

To je področje, na katerem zelo dobro sodelujeva že vrsto let. Imava podoben način razmišljanja, zato je izjemno lahko delati z njim, gre za odnos, v katerem ni nobenih napetosti, ni se treba ukvarjati z egom, kot je to značilno za delo v skupini več scenaristov, kar zna biti precej naporno. Je pa seveda to nekaj, za kar mislim, da mora vsak scenarist izkusiti, kajti le v skupini, pri delu z ljudmi, ki skupaj ustvarjajo zgodbo in like in s katerimi preživiš vsak dan po več ur, se lahko naučiš upoštevati mnenje drugega, delati kompromise in svoj ego postaviti na stranski tir. Prepričana sem, da bi vsak avtor moral skozi podobno izkušnjo.

Vam izkušnje iz scenaristike pomagajo tudi pri pisanju serije psiholoških kriminalk?

Scenaristika je na nek način obrt. Podobno je z žanrom, oba zahtevata veliko znanja. Kadar pišeš daljše serije, v katerih nastopa veliko ljudi, moraš biti pozoren na vsako podrobnost, ki si jo podtaknil gledalcu. Pomemben je vsak t. i. cliffhanger, nobena vožnja se ne sme končati v slepi ulici in enako velja za ustvarjanje kriminalke. Bralca ne smeš nikoli podcenjevati, sploh če pišeš serijo kriminalnih romanov, kar je tudi moj namen. Zato je treba paziti na dramaturški lok protagonista, ki se bo razvijal skozi serijo romanov.

Iz serije vaših kriminalk je ravno izšla prva knjiga, drugo ste že končali, tretjo boste kmalu začeli pisati. Ste v dobri pisateljski kondiciji?

Mislim, da sem, kajti še nikoli nisem pisala s takšnim ritmom, pa tudi s takšnim užitkom ne. Gre za ustvarjanje, ki daje veliko zadovoljstva že od samega začetka, od snovanja ideje in raziskovanja tematike do gradnje sinopsisa in likov ter nato pisanja. Zelo zahtevno in včasih precej težaško delo, vendar je rezultat nekaj najbolj zadovoljivega. Da si zmožen ustvariti povsem nove svetove in z njimi razveseliti bralca. To je zelo lep občutek. Mislim, da je literatura nekaj najbolj magičnega, kar obstaja.

V knjigi se ukvarjate z različnimi determinizmi, psihološkimi ozadji, med njimi je tudi vzgojno zanemarjanje. Od kod vzgib, da ste v svoj roman vpeljali tudi to pomembno temo?

Verjamem, da mora imeti vsak kriminalni roman nekakšno rdečo nit. Temo, ki jo želiš izpostaviti. V Rdeči kapici sem v ospredje postavila daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorab otrok, kajti s tem se v družbi srečujemo vsak dan. Z leti sem se šele počasi začela zavedati, kako pomembna je vloga, ki jo imamo kot starši pri sooblikovanju mladega človeškega bitja. Strašljivo se mi namreč zdi, ko dojameš, kakšna odgovornost je položena v roke vsake osebe, ki ima otroka. Gre za družbo, ki je zaradi posledic zgrešene vzgoje ali njenega pomanjkanja polna psihično pohabljenih posameznikov, kar je izjemno tragično. Še bolj tragično pa je, ko se soočamo s posledicami njihovih dejanj, med katerimi so, na žalost, tudi umori.

V spletni oddaji Beletrina v živo je vprašanje, kdo bi v seriji igral Aurellija, ostalo odprto. Že imate odgovor, koga med igralci bi izbrali?

Moj okus in okus vsakega bralca posebej se najbrž zelo razlikujeta, zato nočem s takšno izbiro ničesar sugerirati, sploh ker si vsak predstavlja protagonista po svoje.

Vanda Božič