Ivana Kobilica - velika umetnica, svetovljanka in nadvse eminentna osebnost

Kaj običajno vemo o Ivani Kobilci (1861–1926)? Bržda vsaj to, da je naslikala famozno Kofetarico, staro gospo s privzdignjeno skodelico kave, ki je postala sinonim slo­venske predanosti kavopitju. Glede Kofetarice slikarka ni nikoli trdila, da bi šlo za njeno najboljšo stvaritev, četudi velja takšno splošno mnenje. Sama je po razstavi v Budimpešti, ko je cesar Franc Jožef I. želel odkupiti njen avtoportret, predlagala, naj raje izbere sliko Dekle v naslonjaču, ki jo je sama štela za eno svojih najboljših del.

A Kofetarica se je usedla v naše kolektivno zavedno in se usidrala kot kulturni simbol tudi na ravni narodne identitete.

Ali kot ugotavlja Janja Babelić: »Slika je resda vrhunske kakovosti, a verjetno nas vse pritegne tudi to, da je upodobljena starejša gospa, ki nam je vsem blizu. Oddaja domačnost. S pogledom pa ima obenem stik z gledalcem, kar močno vpliva na to, kako dojemamo sliko.«

Dovolj stari vemo tudi to, da je bila Ivana Kobilca edina ženska, katere obraz je krasil naš nekdanji denar. Upodobljena je bila na bankovcu za 5000 tolarjev in je tako svojčas poosebljala pravo malo bogastvo, ko smo kobilco potegnili iz žepa, da nam je natakar potem s težkim srcem za vrnitev drobi­ža zlagal skupaj petstoto­larske plečnike in stotolarske jakopiče. Mimogrede, slikar Rihard Jako­pič, upodobljen na bankovcu za 100 tolarjev, je bil umetniški vrstnik Ivane Kobilce.

Morali pa bi vedeti še to, da je lani Narodna galerija v svojem jubilejnem, stotem letu pripravila na ogled dolgo priča­kovano razstavo privlačnega sli­karkinega opusa, saj Ivana Kobilca velja za najboljšo slovensko slikarko. Ta trditev vsekakor drži, a je po svoje tudi zavajajoča, saj moramo v skladu z njenim opusom in ustvarjalno razsežnostjo ter mnenji številnih poznavalcev poudariti, da je bila boljša tudi od marsika­terega slikarskega sovrstnika, kar so svoj čas potrdili tudi oni sami. Ob tem bi danes brez diahronega razumevanja človek morda le zamahnil z roko. a ob tem moramo upoštevati, da se sredi 19. stoletja, torej v času Kobilčinega umetniškega izobraže­vanja in tudi že aktivnega ustvarjanja, od žensk ni priča­kovalo, da bi slikale kaj drugega kot tihožitja in pokrajine.

Ivana pa je že od najstniških let ves čas stremela više, onkraj formalno začrtanih meja. Bila je večja kot čas in prostor, v katerem je ustvarjala. Zato je bila Ljub­jana za njo kmalu pre­majhna in je stara 19 let najprej odšla na Dunaj, kjer pa je ostala le nekaj mesecev, saj žensk niso sprejemali na akademijo. Za slikanje dejanskih ljudi je bilo namreč treba študirati anatomijo in vaditi risanje golega človeškega telesa, kar pa se za ženske tedaj ni spodobilo. To je bil tudi glavni razlog, zakaj niso smele obiskovati državnih akademij. Kot piše v Vodniku po razstavi iz leta 2018 Narodne galerije, so akt zato študirale pri liberalnih zasebnih učiteljih.

Zato je leta 1881 odšla v München, tak­rat središče nemške in svetovne umetnosti. V tujini je nato živela polnih 33 let i n njena življenjska pot se danes bere kot pustolovsko-romantičen potopis po evropskih metropolah. Od Slovencev se je družila z Jurijem Šubicem in Ferdom Vese­lom, Izidorjem Cankarjem, Rihardom Jakopičem, Francetom Ste­letom in drugimi, tako da jo upravičeno štejemo za veliko med velikimi, a pri tem redko, če sploh kdaj, pokukamo v ozadje.

Videla sem svet in življenje

V spoznavanju poti življenja Ivane Kobil­ce, na katero smo se podali, se nam je razodelo, kako kompleksno in prepleteno je ozadje nastajanja tako eminentne osebnosti. V knjigi Videla sem svet in življenje, ki jo je pod okriljem Narodne galerije napisala slovenska muzealka, kustosinja in avtorica Lidija Tavčar, je Ivanina pot natančno in pregledno speljana od mesta do mesta, kakor je umetniška volja vodila Ivano Kobilco iz Ljubljane najprej na Dunaj, potem pa, kot že rečeno, ob začetku prve svetovne vojne nazaj v današnjo slovensko prestolnico, kjer ostala do svoje smrti leta 1926. Vsako mesto ji je nekaj dalo, bodisi nov kontekst, bodisi drugačen zagon. Na Dunaju je še kot začetnica kopirala dela italijanskih in flamskih slikarjev, v Münchnu pa je v slikarski šoli Aloisa Erdtelta že zacvetela kot izjemna slikarka. Münchenska šola jo je popeljala v snova­nje s temnejšimi motivi, v obdobje ustvarjanja, ki ga je leta 1888 sklenila prav s Kofetarico.

Potem je spremenila slog in v letih 1889 in 1890 je naslikala umetnijo Poletje, ki je s pozornostjo in predanostjo nastajala na domu Ivanine mame v Podbrezjah. Slika, ki jo, kot pove Janja Babelić, študentje umetnostne zgodovine poznajo morda še celo bolj kot Kofetarico, saj se jo prav zaradi razpona barvne palete uporablja kot študijski primer za učenje o barvah, svetlobi in kompoziciji. Na drugačen način pa navduši delček iz njene druge polovice življenjske poti, ko se je Ivana Kobilca na povabilo prijateljev leta 1897 preselila v Sarajevo in tam v cerkvi sv. Cirila in Metoda naslikala dve čudoviti freski. Žal se do danes nista naj­bolje ohranili. Po Sa­rajevu je Ivana Kobilca nekaj let živela še v Berlinu, kjer je bila takrat tudi njena prijateljica, avstrijska slikarka Rosa Pfäffinger. Ob začetku prve vojne se je nato vrnila v Ljubljano.

V tem nenehnem sledenju lastnim ustvarjalnim težnjam in živopisnem metropolitanskem navzkrižju pa nas je naj­bolj navdušila njena pariška zgodba.

Pariška živahnost

Pariz jo je zaznamoval tako profesionalno kot tudi osebnostno. Tam je dosegla enega svojih največjih dosežkov. Leta 1891 je žirija, ki ji je predsedoval priznani slikar Pierre Puvis de Chavannes, med 2800 slikami izbrala le 200 del za razstavo v pariškem Salonu in med njimi sta bili tudi dve umetniški deli naše Kobilce – sliki Poletje in Likarice. V Salonu je potem razstavljala kar trikrat, več kot vsi njeni slikarski sodobniki. Se je pa Pariz za Ivano izkazal tudi kot čustveno zelo turbulentno obdobje. Vanj nas je z zgodbami in dnevniškimi zapisi v nadvse nazornem avto­biografskem poročilu z naslovom Pariški bohemi (slovenski prevod je izdala Narodna galerija) povabila že omenjena Rosa Pfäffinger, Ivanina dolgoletna prijateljica iz münchenskega obdobja, ko je Ivana pridobila šaljiv vzdevek Wera Slowenk. V tistem času sta bili obe zapleteni v nenavaden ljubezenski vozel z Wilhelmom (Willyjem) Gretorjem, pretkanim trgovcem z umetninami in vražje spretnim ženskarjem, ki je v istem obdobju poleg Rose in Ivane pri sebi gostil še italijansko pevko Severino, obenem pa pričakoval otroka z nemško impresi­onistično slikarko Mario Slavono, ravno tako tesno prijateljico Ivane in Rose.

Ivana, Rosa in Severina so v Parizu bivale z Gretorjem v nekakšni umetniški komuni, katere podstat je bilo zapleteno navzkrižje ljubezni in strasti. In Ivana se je takrat zaljubila. Iskreno in strašansko, čeprav je vedela, da Gretorjevi interesi bežijo vsepovsod. Kot je zapisala Rosa: »Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, poka­zala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje. Na bledem, upadlem obrazu, na katerem je želja po zemeljskih rečeh svetila iz vsake pore, je sedaj ležal duševni nadih, podoben nežnemu pudrastemu sloju. /.../ In čeprav vsaka poteza tega obraza – njegov premik, izraz, glas, rapsodija – sporoča senzacio­nalne novosti, ostajajo Werine rdeče ustnice – v nasprotju z navado! – tesno zaprte.«

Ivana tistikrat ni skrivala svoje ljubezni do Gretorja, ki se je naokoli smukal tudi pod vzdevkom Harry Helgar. »O Bog! Ne zmorem več! Oh, Harry! O, Pariz! Tako sem zaljubljena. Ne morem več zdržati brez njega. Kaj naj storim, pobralo me bo, umrla bom, če ga ne bom imela …« so bile besede neskončno zaljub­ljene Ivane, ko se je pri prijateljici Rosi teatralno vrgla na zofo, ali, kot zapiše Rosa: »Temperamentni izbruhi Slowenke so bili vedno razkoš­na predstava narave, a tega, kar se je izkazalo in izlilo tokrat, še nisem doživela. /.../ – nobena filmska zvezdnica tega ne na­redi bolje.« A Gretor Ivane nikoli ni dokončno osvojil. Čeprav je bila, tako kot Rosa in Severina, tudi ona zapeljana na Gretorjev divji vrtiljak ljubezni, strasti, erotike in skrivnosti, je na koncu ostal z Roso in z njo imel sina Georga, ki je kasneje v živl­jenju postal novinar. A prijateljstvo je nadvladalo. Rosa je ostala njena najdražja prijateljica in Ivana je Georgu v oporoki celo pustila delček premoženja.

Ni pa zapletena romanca vse, kar je Gretor predstavil Ivani Kobilci. V njegovem ateljeju se je imela priložnost spoznati celo z deli Vincenta van Gogha, Paula Gauguina in Paula Cezanna, kar nakazuje, da je bil Gretor navkljub svojemu notoričnemu življenjskemu slogu sposoben v slikar­stvu prepoznavati tedanje umetniške trende in ključne smernice. Gretor je bil tako tudi eden prvih kupcev van Goghovih del. »Gretor je vsekakor imel oko za umetnost in že to, da je cenil tako van Gogha kot tudi Kobilco, priča o tem, na kakšnem umetniškem nivoju so bila dela Ivane Kobilce,« doda Janja Babelić.Ivana je bila na svojih potovanjih ves čas v stiku s slikarskimi kolegi iz Slovenije. V njenem zasebnem življenju je od sloven­skih sočasnikov posebej izstopal Ferdo Vesel, ki je Ivani nudil uteho, ko se je v neki točki naveličala čustvenih komplikacij v pariški komuni in je za nekaj časa zapustila to kaotično sceno. Ferdo Vesel je bil tisti drugi pomemben romantičen pol njenega življenja.

Nikjer sicer ni potrjeno, da sta bila tudi uradno par, a sta drug z drugim vsekakor živela zelo svobodnjaško, uživaško življenje, o čemer med drugim pričajo fotografije, na katerih pozirata gola. A to ni bil le stik na čustveni ravni, skupaj sta delovala tudi umetniško in zgradila celostno zelo konstruktiven odnos, ki se je odražal tudi v profesionalni sferi. Pri samih aktih si je Kobilca pomagala še s fotografijo, in sicer je, kot piše v Vodniku po razstavi Narodne galerije, fotoaparat uporabljala od Mün­chna dalje in več posnetkov, med katerimi se jih veliko odlikuje po kakovosti in izvirnih likovnih rešitvah, obdržala vse življenje. Ivana se je potem sčasoma vrnila v Pariz, v bližino Willyja Gretorja, ki pa je bil zaradi njenega odhoda in druženja s Ferdom Veselom neznansko ljubosumen. Očitno so svoj čas vsi hoteli biti blizu fenomena slovenske slikarke, ki je podirala premnoge družbene omejitve.

Več kot le umetnica

V takšnih in drugačnih zabeleženih vrsticah, ki drsijo še podrobneje v opis tako neverjetnih življenjskih dogodivščin kot tudi izraznosti Ivanine ljubezni, so se začele razkrivati številne plasti izjemne umetnice. Z odstiranjem osebnih in ose­b­nostnih plati konec koncev vsemu temu, pod kar se je podpisala, dodamo še bolj iskreno dušo. Če jo poznamo zgolj skozi prizmo njene (pogosto površne) javne podobe, si lahko nehote ustvarimo zmotno mnenje.

Njen znani fotografski portret jo recimo prikazuje z napol pokajeno cigareto, strumno pridržano s palcem, kazalcem in sredincem desne roke, oblečeno v strogo elegantno belo srajco, s tremi gumbi na rokavih in ovratnikom, zapetim visoko čez vrat, pričesko gosposko speto v klasično damsko ureje­nost, da se raz­odeto vidi njen resni pogled. Ki pa, če pogledamo zelo podrobno, skriva kanček nasmeha. Po tem portretu bi lahko sklepali, da je bila Ivana Kobilca resna, zadržana in hladna, a bi se zelo zmotili. Kar se resnosti tiče, je v inter­vjuju le nekaj let pred smrtjo, povedala, da je pač preprosto resna, kadar dela.

Podobno jo lahko narobe razumemo, ker je do konca življenja ostala neporo­čena, kar za tisti čas ni bilo družbeno najbolj sprejemljivo.

»Samski stan ženske je pomenil hud odklon od družbenega in moralnega nareka,« v knjigi Videla sem svet in življenje pravi Lidija Tavčar in doda: »Samske ženske so zbujale dvom, neodobravanje in posmeh okolice.« A to za Ivano Kobilco še zdaleč ni držalo.

»Na Kobilčinem zgledu pa ta ocena povsem ne zdrži, do nje so se spoštljivo obnašali in jo tudi v konservativnem ljubljanskem okolju ogovarjali z gospico,« še piše Lidija Tavčar in dodatno razkriva, da so v določenih zapisnikih pred njeno ime kar samoiniciativno dodajali naziv 'akademična slikarica', četudi Kobilca nikoli ni obiskovala akademije. Bila je spoštovana, cenjena in enakovredna vsem umetniških vrstni­kom, ki so tisti čas krojili slovensko slikarsko krajino.

Njen položaj pomembno osvetli tudi odstavek iz Vodnika po raz­stavi Narodne galerije: »Kobilčino ustvarjanje je bilo prevrat dodeljenih spolnih vlog in umetnici je bilo treba že zaradi meščanskih, plemiških in cerk­venih naročnikov varovati svojo javno podobo. Ženske, ki so takrat želele delati, so morale ostati neporočene ali pa biti vdove (torej v celibatu). Kranjski konservativci niso prenesli niti golote iz preteklih stoletij in od sodobnih ustvarjalcev so pričakovali nrav, ki z 'nuditetami' gledalca ne bo nagovarjala v greh. Kobilca zato o zasebnem življenju, o katerem pričajo ohranjene fotografije, ni nikoli govorila in se je ob spotikanju ljudi ob gole roke na portretu sestre Fani pri delu sama omejila; pozneje, po vrnitvi v Ljubljano, je akte prirezala.«

Izjemna posebnost Ivane Kobilce je bila tudi v tem, da se je dejansko preživljala z umetnostjo, kar je bilo tisti čas zelo redko, sploh za ženske umetnice.

»Denar je služila s slikanjem portretov, s prisluženim denarjem pa je potem kupovala material, da je lahko ustvarjala slike po lastni želji. To je bil v tistem času za žensko izjemen dosežek,« pove Janja Babelić.

Študija Kofetarice

Za konec se vrnimo tja, kjer se je naša zgodba spoznavanja z Ivano Kobilco dejansko začela – k študiji Kofetarice, ki v galeriji Ex Arte čaka na novega lastnika. Nemudoma, ko jo je trenutni lastnik ponudil na prodaj, je bila študija strokovno ocenjena in danes stoji s potrjeno izhodiš­čno ceno 100.000 evrov. Ni signirana, a je zagotovo delo Ivane Kobilce. »Na zadnji strani slike sta dva žiga iz Münchna iz istega obdobja kot slika Kofetarice, identiteta gospe je enaka. Tu ni dvoma o avtorici, kar so potrdili tudi izvedenci,« pove Janja Babelić. Medtem ko slika Kofetarice meri 100 x 70 centimetrov, je študija manjša in meri 27 x 20 centimetrov. Trenutno je razstavljena v galeriji Ex Arte v Kopru. A kaj pravzaprav je študija? Točno to, kar si verjetno predstavljate – slikarji včasih pred snovanjem nove umetnije naredijo skice, predloge, testne različice – študije, na katerih izoblikujejo grobo sliko motiva, ki ga bodo slikali na končno platno.

V nasprotju z običajnimi študijami, ki so največkrat zelo nedodelane in suro­ve, pa je študija Kofetarice, kot pojasni Janja Babelić, neverjetno izpopolnjena, da deluje skorajda kot zaključen portret, z barvami, sencami, detajli. Kakšen pa je profil potencialnega kupca? V galeriji Ex Arte predvidevajo, da bo študija privlačna predvsem za slovenske zbiratelje umetnin – vendarle je govor o najboljši slovenski slikarki, morda pa preseneti celo kakšen evropski zbiratelj iz katerega od mest, kjer je Ivana Kobilca živela del svojega življenja in tam pustila svoj umetniški pečat. Študija je bila ponujena tudi Narodni galeriji, kjer pa se za nakup niso odločili. Kot je za časopis Delo povedala direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, študija za njih »ne pomeni neodložljivega nakupa in za Narodno galerijo ta cena ni interesantna«. Narodna galerija ima sicer 39 del Ivane Kobilca. Tam visi tudi Kofetarica, ki pa je sicer še v zasebni lasti družine Hribar. Še več del je v zasebni lasti sorodnikov in dedičev umetnice. V katalogu Narodne galerije je sicer zabeleženih 350 del Ivane Kobilce, lokacije nekaterih ostajajo neznane.

Vsake toliko časa se zgodi presenetljiv dogodek, kot se je nedavno v galeriji Ex Arte, ko je lastnik ene od zgodnejših del Ivane Kobilce ponudil v prodajo sliko Deklica z avbo, katere lokacija je bila do tega trenutka neznana. Gre za potret iz zgodnjih Ivaninih let, ko se je še učila veščin portretistike. S pomočjo dveh sodnih cenilcev je slika ocenjena na 20.000 evrov. Zato se Janja Babelić za konec nasmehne, ker že ve, kaj razmiš­ljamo: Če je tam zunaj še lep nabor slik Ivane Kobilce, morda kakšna njena umetnina visi prav na vaši steni ali pa, še huje, se na njej nabira prah v temni kleti vašega vikenda, pa tega niti ne veste? Kdaj ste nazadnje pogledali, kdo je podpisan pod slike, ki so vam ostale v lasti od starih ali prastarih staršev?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord