Je eden najprepoznavnejših in najvplivnejših podjetnikov pri nas in v tujini. Uvrščen med sto vodilnih evropskih inovatorjev, prejemnik številnih priznanj, a predvsem človek, ki ga žene neustavljiva strast do ustvarjanja. Čeprav se zdi, da je poletel že na vrh sveta, pravi, da je še daleč od vrha.
Ivo Boscarol ni tipičen podjetnik. Je vizionar in pionir električnega letalstva, ustanovitelj Pipistrela in Odiseje –tovarne vsebin. Čeprav mu je tehnika položena v zibko, ima umetnost prav posebno mesto v njegovem svetu. Je strasten ljubitelj fotografije in glasbe, z več kot 1200 obiskanimi koncerti.
V zasebnem življenju ostaja preprost, dostopen in srčen. Najraje je med ljudmi – še posebej med mladimi, ki jih z izkušnjami, znanjem in energijo spodbuja na njihovi podjetniški poti. Mentor, ki verjame v potencial prihodnjih generacij.
15. aprila obeležuje jubilej. Čeprav rojstnih dni nikoli ni zares praznoval, bo tokrat naredil izjemo. S kolegi v Odiseji pripravlja največji dogodek svojega življenja – ekstravagantni spektakel in svojevrstno doživetje Ivo Rocks 7.0, zasnovan kot simbolično potovanje skozi njegovo življenjsko zgodbo. Na odru se bo zvrstilo kar 70 glasbenikov različnih generacij, glasbeni žanri pa bodo zaživeli kot planeti – od rocka in panka do elektronike. Dogodek bo imel tudi dobrodelno noto – simbolična vstopnina pet evrov bo namenjena opremi ene izmed slovenskih šol, kjer mladi razvijajo kulturo rocka.
Z Ivom Boscarolom smo se pogovarjali o prihajajočem dogodku, o ljubezni do glasbe pa tudi o uspehu, strahu, sreči, moči uma in življenjskih modrostih, ki jih piše iz dneva v dan.
Obeta se res spektakularni dogodek. Kako se je rodila ideja za Ivo Rocks 7.0?
Dogodek sploh ni bil načrtovan, ker nikdar v življenju nisem praznoval rojstnih dnevov, saj sem bil največkrat na letalskem sejmu v Friedrichshafnu, ki je aprila v Nemčiji. Nikoli nisem niti praznoval nobene okrogle in tudi letos je nisem nameraval. Zgodilo pa se je, da nam je en dogodek, ki smo ga planirali aprila, odpadel in glede na to, da je Odiseja vesolje vsebin, da imamo tudi "life" program, kamor spadajo večji koncerti, je padla ideja, da bi naredili rock koncert v mojem stilu. Poklical sem Sokija (op. Marko Soršak), ki je bil takoj za to, da prevzame glasbeni del.
V bistvu smo to naredili bolj iz motivacije, da bo v Odiseji aprila dober koncertni dogodek, kot pa da je to dogodek ob moji 70-letnici. Jaz sem bil tudi do zadnjega proti, da se imenuje po meni, ampak ker je bilo malo časa za promocijo in bi še en rock koncert (po SHE ROCKS) težko napolnili, je padla ideja za Ivo Rocks 7.0. Soki je bogato razmišljal, da bi imel 70 glasbenikov in smo se odločili, da gremo v promocijo s to blagovno znamko. Letos je Ivo Rocks 7.0, drugo leto bo Ivo Rocks 7.1 do 13.0. torej nadaljnjih 60 let, saj imam energije in projektov vsaj še za toliko časa! Nastalo je torej spontano, a bo tradicionalno.
Radi imate glasbo, ki ima energijo, in vedno ste bili rocker in hardrocker. Obiskali ste več kot 1200 koncertov, ki ste jih ujeli tudi v fotografski objektiv. Zdi se, da je umetnost kot neka protiutež vaši tehniki. Kako se je začelo to vaše popotovanje v svet glasbe?
S fotografijo sem se spoznal v srednji šoli in me je zelo potegnila. V študentskih letih sem razstavljal že po vsem svetu. Potem pa se je zgodil slučaj, oziroma ni bil slučaj, ker ne verjamem v slučaje, ampak da se nam vse zgodi z nekim namenom. Po vpisu na ljubljansko Ekonomsko fakulteto sem potrkal na vrata Radia Študent, ali imajo kakšno delo, da bi si ob študiju zaslužil žepnino. Najprej sem bil akviziter, potem vodja trženja in tam sem spoznal Tomaža Domicelja, ki je iskal fotografa za opremljanje člankov o koncertih, na katere je hodil. To mi je odprlo izjemno možnost priti zraven glasbe, ne da bi igral kakšen inštrument, saj nisem imel posluha.
Fotoaparat je postal moj instrument in glasbo sem doživljal od blizu skozi objektiv. S Tomažem sva postala poslovni par, se vozila po Evropi na raznovrstne glasbene koncerte. On je pisal za različne časopise, jaz sem članke opremljal s fotografijami. Ko je postal še urednik slovenskega programa na BBC-ju, je to seveda odprlo vrata na vsak koncert, na oder in v zaodrje. Na IVO ROCKS 7.0 bo zato posvečenih 15 minut pogovoru o tistih časih, ko sva skupaj hodila po koncertih. Pa tudi projekcija izbora fotografij bo na ogled.
Bi lahko izpostavili kakšen non plus ultra koncert in kakšno anekdoto, ki vam je še posebej ostala v spominu?
Anekdot je veliko, človek pa si zapomni tudi take, ki niso najbolj prijetne. Spomnim se, ko sva bila enkrat na koncertu Joan Baez, ki je do fotografov imela poseben pristop, ki ga nisem poznal. Moral sem delati barvne in črno-bele fotografije in vidim, da vsi fotografi skačejo po odru okrog nje po mili volji. Krasno sem si rekel, bom naredil lahko hude fotke. Dokler se še ne razživi, bom delal črno-belo, potem pa barvno. Jaz fotografiram, padem notri in po nekaj komadih se ona obrne k meni in reče: "Now you with a camera, put it away or go away." V tistem trenutku sem prepozno spoznal, da sem ob njej sam na odru. Za mano sta bili le dve "gorili", ki sta me nesli ven.
Pozneje sem izvedel, da je ona pustila prosto fotografiranje tudi na odru, a le prvih 15 minut koncerta, potem je pa želela mir. To je bila torej ena taka nepozabna izkušnja. Seveda jih je bilo še veliko. Kar se pa glasbenikov tiče, bi se težko odločil za najboljšega, vsak je bil tudi malo drugačen. Zelo rad sem imel elektroniko, psihedelično glasbo, Pink Floyd na primer. Bil sem na 15 njihovih koncerih. Pa Jean-Michel Jarre ali pionirji hard rocka, metala, Black Sabbath itd.
Kam ste se najdlje peljali na koncert?
Bil sem v Indiu, California, na Desert tripu v Kaliforniji. Dva vikenda glasbe. The Rolling Stones, Bob Dylan, Paul McCartney, Neil Young, Roger Waters, The Who ... Sedem kilometrov smo hodili vsak dan, da smo prišli na prizorišče, a se je splačalo. Res je bil dober občutek. Veste, jaz nisem samotar, sem človek družbe, zato se že od nekdaj dobro počutim v skupini, tudi v podjetju sem bil timski človek, ne morem delati sam. In zato sem vedno rad hodil tudi na velike festivale. S Tomažem sva bila recimo na Knebworthu. 300. 000 ljudi - vikend, ki te ne pusti hladnega. Sem pa užival tudi v butičnih koncertih, kot jih je imel Leonard Cohen.
Bomo v Odiseji kdaj videli svetovnega zvezdnika oziroma koga bi si najbolj želeli pripeljati na svoj oder?
Mislim, da bomo kakšnega zagotovo pripeljali. Seveda pa se mora Odiseja najprej postaviti na koncertni zemljevid. Ima še vedno konotacijo Koloseja, torej kina, in ljudje sploh ne vedo, kakšen oder je tukaj, kakšno popolno doživetje ponuja ta amfiteatralna postavitev za koncerte, da imajo izvajalci boljši kontakt z ljudmi, da se od povsod vidi na oder, ker je dvignjen itd. Jaz bi si zagotovo želel pripeljati Jeana Michela Jarreja ali pa en tak krasni butični koncert, kot ga pričarajo na primer Kraftwerk, morda bi si želel tudi kakšne polne energije, recimo Rammstein itd.
Koncert Ivo Rocks 7.0 pa bo prav gotovo največja zabava vašega življenja, kajne?
V sredo, 15. aprila, bo v Odiseji vsekakor največja zabava mojega življenja, ampak mislim, da bo to bolj doživetje kot zabava. Hodil bom med ljudmi, ne bo VIP-prostora, vsi bomo enaki. Ker bo dolg koncert, smo za simbolično vstopnino 5 evrov, ki bo šla za dobrodelne namene, poskrbeli tudi za topel obrok. Imejte s seboj tudi kakšen drobižek, saj smo poskrbeli za spominčke v rock stilu, od priponk, ki sem jih jaz delal, do plakatov, majic, magnetkov, skodelic in prave 200-gramske čokolade z reliefnim logom koncerta.
Kakšen je Ivo zasebno? Poznamo namreč vašo javno podobo, marsikdo pa pravzaprav ne ve, kako živite in kaj vas najbolj osrečuje, kaj skrbi?
Javnost si je zgradila eno podobo Iva Boscarola, druga je pa tista, ki je ne delim in je tisti pravi Ivo, za katerega zelo malo ljudi ve, kakšen je. Tam, kjer nisem javen človek, sem zelo enostaven in preprost, rad se vozim z majhnimi avti, imam majhno stanovanje, nimam jahte, nimam vikendov, živim preprosto in hodim na malico v iste gostilne kot zaposleni. Mediji in ljudje pa so si o meni ustvarili svoje mnenje. Slovencem sem zelo hvaležen in ponosen, da so me 9 let zaporedoma izbrali za najbolj zaupanja vrednega slovenskega podjetnika. Tega zaupanja ne bi rad izgubil in vse kar delam, se trudim, da delam prav, ker je to v moji naravi.
Je pa res, da Slovenci tudi težko zaupamo. Če v Sloveniji poveš, koliko si zaslužili in koliko si plačal davka, rečejo: Če je toliko priznal, je zagotovo še polovico skril. Taki smo. Ko sem doniral javnemu zdravstvu 30 milijonov, so rekli, da sem to storil, da ne bi plačal davka. Dokler ljudje to govorijo v gostilniških debatah, je vse lepo in prav, ampak če – hvala bogu, zdaj že bivši član stranke vladajoče koalicije – reče, da je treba take oligarhe z vilami "naterat" iz Slovenije in če nobeden ne obsodi take izjave, niti mediji, kaj šele politika, potem pa me začenja skrbeti, kakšne so vrednote v tej državi. Ne potrebujem priznanj, jih imam 137 doma, ampak da za največjo donacijo v zgodovini države od politike ne dobiš vsaj enega elektronskega sporočila zahvale, potem se začneš spraševati, kdo je tu nor. To je tisto, kar me skrbi, ne pa tudi prizadene.
Lahko rečete, pri vseh uspehih, ki ste jih dosegli v življenju, kaj je pa vaš največji?
Da nikdar nisem poskusil droge in da nikdar nisem bil na nogometni tekmi. In me nič ne mika, ne eno ne drugo.
Katero obdobje vas je pa najbolj oblikovalo kot osebnost?
Zagotovo otroštvo, takrat se začrta dolgoročna "strategija" človeka, če lahko temu tako rečem. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Imel sem zelo veliko srečo glede svojih staršev, ki so mi dali poštenje, tehnične in finančne gene. Naučili so me, da je treba varčevati denar, ko ga imaš, ne takrat, ko ga nimaš. Da ne smeš drugemu narediti tistega, kar si ne želiš, da bi drugi naredili tebi, in da moraš delati na dolgi rok, pa čeprav imaš kdaj težave s tem. To me je oblikovalo za vse življenje.
Če bi imeli kot mladi že te izkušnje in znanje, bi kaj spremenili?
Za nazaj ne bi ničesar spremenil. Sem šolski primer ognjenega ovna, kot avto na polnem plinu s stalno prižganimi dolgimi lučmi in se ne oziram nazaj ali svetijo zavorne luči ali ne ... Ukvarjanje s preteklostjo požre ogromno energije za nekaj, česar ne moreš spremeniti. Ker se ne ukvarjam s preteklostjo, imam dovolj energije za naprej.
Kaj je bila vaša najboljša življenjska lekcija?
Morda to, da sem spoznal, da naključij ni, da se nič ne zgodi slučajno, ampak da ima vse svoj namen. Včasih spoznaš šele čez 10 let, kakšno srečo si imel, ko ti je šlo takrat nekaj narobe. Spoznanje, da ni slučajev, je dobra lekcija.
In najboljši nasvet, ki ga radi predajate tudi drugim?
Leta 2015 sem postal Bob leta z izjavo: Slovenci vse oprostijo, samo uspeha ne. To je zelo velika modrost, ta stavek bo čez 500 let za Slovence enako veljal kot zdaj (smeh). Mladim je treba povedati, naj se ne sekirajo, če jih okolje ne sprejema, če so drugačni. Naj gredo svojo pot.
Vas je kdaj česa strah, morda prihodnosti?
Vse življenje sem se ukvarjal z dejavnostjo, kjer nisem smel poznati strahu. Kot testni pilot sem preizkusil več kot 2000 novih letal, naredil prve lete, ko je letalo prišlo iz proizvodnje, testiral prototipe. Počasi se strah pred neznanim spremeni v adrenalin, ki je kot droga in ga potrebuješ, namesto da bi se ga bal. V letalstvu rečemo, da gledamo angelčke od blizu, če gre kaj narobe. In jaz sem jih gledal velikokrat, ampak moram reči, da imam izjemno srečo, da so me pustili pri miru in da jim nisem bil nikdar tako všeč, da bi me vzeli medse. Težko rečem, ali imam spoštovanje do strahu, ker sploh ne vem, ali ga znam čutiti. V trenutkih panike sem moral najti rešitev. Veste, v letalstvu ni popravnega izpita. Če gre kaj narobe pri testiranju, nagonsko odreagiraš, ni časa za strah.
Strah tudi povzroča pesimizem, jaz pa nisem bil nikoli pesimist, nikoli nisem dovolil, da bi me kakšna stvar v življenju prestrašila ali da se je bojim. Vem, da so stvari, ki so zastrašujoče, med njimi so zagotovo posledice umetne inteligence. Nihče ne uči ljudi, kako se ubraniti umetne inteligence, ko bo ta postala dejansko samostojna in imela strašanske vplive na civilizacijo. Ampak tudi takrat bo treba odreagirati in se ne ustrašiti. Človeka ne sme biti tako strah, da ne preživi. Ali veste, kdaj vas pes napade? Ko začuti, da vas je strah. Če vas ni strah, pes nikoli ne bo napadel. Če vas je strah, ste bolj ranljivi. Jaz sem bil vse življenje vodilni človek, nikoli nisem imel nikogar nad seboj. Če si vodilni, če si vodja, te ne sme biti strah, saj moraš najprej prepričati sebe, da lahko prepričaš druge, naj ti sledijo.
Kaj pa najraje svetujete mladim? Zelo vas cenijo in upoštevajo vaša mnenja, sploh tisti, ki se vidijo kot vodje. Robin Sharma je namreč rekel, da voditeljstvo ni titula, ampak je obnašanje. Se strinjate?
Popolnoma. So pa za vodenje potrebne poleg znanja tudi izkušnje. Mladi imajo znanje, čeprav ga potrebujejo čedalje manj, saj ga je vse več na dosegu leve tipke na miški. Kar pa mladi nimajo in zaradi česar delajo napake ali propadejo, so izkušnje. Teh na internetu ni, pridobite jih lahko le z leti, z napakami, ki ste jih naredili v življenju, ali pa z uspehi. Mladi potrebujejo čas, da razumejo, da so poleg znanja potrebne tudi izkušnje. Tisti, ki tega ne razumejo, imajo navadno velike težave z vodenjem.
Razumeti morajo pa tudi, kdaj govorimo o uspehu in kdaj ne, kajne?
Uspeh se vedno rodi v glavi. Tam se prepričate, da noben zid ni tako debel, da ga ne morete prebiti z glavo. Največji problem uspeha pa je, da med uspehom in pohlepom obstaja zelo tanka črta. Če vam uspe ostati na strani uspeha, je življenje užitek. Biti morate zelo močna osebnost, zelo prepričan vase, in imeti zelo majhne realne potrebe do sebe, da pri uspehu ne greste čez to črto. Veliko mojih kolegov je šlo čez. Poti nazaj žal ni. Ko prestopite na stran pohlepa, je konec. Uspeh je užitek ustvarjati z ljudmi. Če pa podležete pohlepu, tudi ljudje niso več pomembni, cena uspeha pokoplje vse radosti uspeha.
Kam lahko še poletite, ko pa ste že na vrhu sveta?
Sem še daleč od vrha. Vedno rečem, da sem povprečen, da lahko še kaj izboljšam. V tistem trenutku, ko človek sam sebe začuti, da je na vrhu, potem ga čaka samo še pot navzdol.
Je boljša pot ali cilj?
Jaz mislim, da pot. Tako bom rekel ... Jaz nikdar v življenju nisem hodil po poteh, ampak sem hodil po brezpotju in sem delal sam svojo pot. Meni je pot pomembna. Sam jo pripravim, začrtam.
Vedno poslušate sebe?
Ja, vedno delam intuitivno in največkrat se pravilno odločim. Tudi sliko o človeku zelo hitro dobim in jo zelo težko spremenim. Recimo, če človeka srečam prvič in ima žival ob sebi, mi to pove veliko. Če zna deliti sebe z živaljo, je velika verjetnost, da je tak človek mojega tipa. Vedno sem imel rad živali, imel sem raznorazne, celo vzgojeno in udomačeno srako, ki je padla iz gnezda.
V sodelovanju z vinarjem Igorjem Tomažičem imate tudi svoje penine. Nekatere sanje so namenjene temu, da so zasidrane v morju, ste zapisali na spletni strani. Strast do odličnosti in premikanja meja ste torej prenesli iz zraka v morje in iz hitrosti v mir. In penine Mare Santo so rojene iz te drzne vizije. Zakaj vas je ta zgodba tako prepričala?
Zelo, ker združuje veliko stvari, ki so na prvi pogled nezdružljive, a se dopolnjujejo v čudovito zgodbo. Penina Mare Santo ima tri življenja. Prvo je v temi morja, kjer se stara dve leti na globini 20 metrov in morski organizmi naredijo na vsaki steklenici drugačno zgodbo. Tudi če prodate tri steklenice prijateljem, bo vsak prejel drugačno darilo, saj je vsaka drugačna. Na eni sta lahko dve školjki, na drugi pet, na eni pa nič. Drugo je del zgodbe, ko penino podarimo ali z njo obeležimo poseben dogodek. Penina Mare Santo je edinstvena zgodba, tudi natakarje učimo, da jo kot tako strežejo in odprto steklenico pospravijo nazaj v lepo originalno škatlo ter jo dajo gostom, da jo odnesejo domov. Tu živi z vami tretje življenje, ko jo postavite na neko lepo vidno mesto, notri daste vrtnico in vas vse življenje spominja na čudoviti trenutek, zaradi katerega je bila penina podarjena ali popita.
Malo je takih daril. Je pa treba povedati, da več kot 40 odstotkov obdarovancev, ki dobijo to penino, za rojstni dan, novo leto itd., nikdar ne odpre steklenice, ampak jo hrani doma kot enkraten spomin.
Vi zelo radi obdarujete. Vas to zelo osrečuje in kaj je za vas sreča?
Zelo sem hvaležen svojim angelčkom tam gor, da sem imel v življenju velikokrat srečo na marsikaterem področju, ne samo pri testiranju letal, ampak tudi drugače, da nisem delal prevelikih napak. Imamo pa en pregovor: sreča je na strani pogumnih. Pravijo, da se sreča prikliče, nesreča pa tudi. Če si pozitiven, že sam sebe osrečuješ, in če sam sebe osrečuješ, lahko osrečuješ tudi ljudi okrog sebe. Zame je večja sreča, če lahko koga obdarim, kot pa da darilo prejmem. Včasih s tem mogoče koga malo prizadenem, ampak dejstvo je, da je to, da lahko dajem, zame velika sreča.
Verjamete, da misli ustvarjajo realnost in da brez dvoma verjamemo, da nam bo uspelo, kar smo si zadali? Nikoli upati, ampak že pričakovati.
Ja. Pri meni je bilo vedno: "To bomo", ne pa "to bi morali!" Težko dopuščam dvom. In v to sem moral najprej sam verjeti, da sem lahko prepričal druge. Če bi do sebe izražal dvom, potem ne bi mogel nikdar nobene ekipe prepričati, da bomo naredili, kar drugim še ni uspelo. Od električnega pogona, da je sploh možen, do zmage na Nasinem tekmovanju za najboljše letalo. Vedno sem bil prepričan vase in znal motivirati ekipo, da smo delali, kar je bilo za druge nemogoče.
Cilje sem si moral vedno postavljal previsoko, da sem dal vsak gram svoje energije v to, kar sem počel, in da sem bil boljši od drugih. Drugi je namreč lahko vsak, prvi je samo eden.
Pravijo, da ko obvladaš notranji svet, se zunanji začne zlagati sam. Kako vi začutite in vidite stvari, ko pa se vam vse bolj ali manj zloži?
Sem človek z zanimivo krvno skupino. Enkrat je po predavanju prišla k meni neka novinarka, in me vprašala, ali ji zaupam, katero krvno skupino imam. Ko sem ji rekel, da imam B Rh negativno, je vzhičeno rekla: sem vedela, sem vedela in odhitela stran. Doma sem seveda pobrskal po internetu, kaj taka krvna skupina pomeni, in našel podatek, da je to najredkejša krvna skupina na svetu. Veliko teorij govori o tem, da so Rh negativni ljudje "posebnega izvora", včasih se omenja celo nezemeljski izvor ali da naj bi bili potomci izgubljenih civilizacij, kot je Atlantida, in da imajo posebne sposobnosti ali višjo inteligenco. Od takrat mi je vse jasno, zakaj spim le po dve uri na dan, zakaj vidim stvari vnaprej itd. (smeh).
Verjamete, da je svet fikcija, simulacija in smo kot energija neskončni? Da smo si sami skreirali ta film življenja?
Nekoč sem nekje prebral, da o vesolju in nas v njem vemo približno toliko, kot podgana na čezoceanski ladji nekje sredi Atlantika o tem, kakšne barve je naša domača dnevna soba. Določenih stvari naš um ne more in ne zna sprocesirati, da bi logično razumel. Že beseda neskončno je za nas nerazumljiva, definirali smo jo le toliko, da pove, česa ne razumemo. Mi na zemlji, če smo res tukaj, smo le skupek elektronov, molekul. Na tem nivoju se začneš spraševati, ali je to res človek ... Vsako stvar lahko z umom postavimo le v znan prostor, zato težko razumemo, kako je lahko vesolje neskončno. To so meje, kjer se človeški um s svojim dojemanjem ustavi. In zato si ustvarjamo svoje ideje in predstave, kaj je zven tega, kar poznamo. Iskreno moram povedati, da v marsikatero teorijo, ki je nastala v glavi nekoga in danes na zemlji velja kot standard, ne verjamem. Veliko jih je že bilo ovrženih, veliko jih še bo. Če pa dejansko obstajamo, in ni to naša fikcija, potem verjamem, da nismo sami. Zaradi tega tudi ni slučajev, jaz sem zelo tehničen in realen človek, ampak dopuščam možnost, da tisto, česar ne razumem, obstaja. Prepričanje, da česar ne moremo znanstveno dokazati, ne obstaja, je največja napaka te civilizacije.
Torej radi razmišljate zunaj matrice?
Jaz sem imel vedno težave, ker sem razmišljaj izven matrice, "out of the box". Moja mama je hodila na roditeljske sestanke in mi vedno rekla, ko je prišla domov: "Zakaj ne moreš biti tak, kot so ostali."
Verjamete v življenje po smrti?
Zelo verjamem, prepričan sem, da sta ta dva svetova - živi in posmrtni - zelo močno povezana. Energije obstajajo. Jaz sem vsak dan na grobu svojih staršev. Vsak dan. Tako močno vez imam z njima, da to ni res.
Kaj bi bilo najlepše rojstnodnevno darilo za vas?
Da bi vsi, ki bodo prispevali simbolično dobrodelno vstopnino 5 evrov in prišli na koncert IVO ROCS 7.0 v Odisejo 15. aprila, praznovati z mano srečni in bodo rekli, da so uživali v spektaklu.
In kaj je ljubezen?
Edina stvar, ki se je poleg časa ne da kupiti.



