Jaka Tomc o svojih najbizarnejših maničnih epizodah: "Pritekel sem na Wolfovo, začel klicati župana ..."

Jake Tomca bralcem portala Metropolitan verjetno ni treba posebej predstavljati. Pisatelj, pesnik in založnik, ki je te dni sicer najavil, da se njegova založba Proksima poslavlja in da bo v prihodnosti več časa namenil pisanju, ima za sabo že devet knjig, širši javnosti pa je poznan tudi po odkritem govoru in osveščanju o življenju z bipolarno motnjo, s katero se danes, kot pravi, ne bori več, temveč živita v nekakšni simbiozi.

O tem je že večkrat izčrpno spregovoril tudi na tem mestu, nazadnje pred slabim letom dni, ko je izšla njegova zadnja, avtobiografska knjiga Stop igra, iskrena, necenzurirana kronologija avtorjeve bipolarne motnje. 

Prejšnji teden je bil Tomc gost motivacijskega četrtka v ljubljanskem Studiu Železna, kreativnem studiu, ki poleg spektra vizualnih storitev, kot so fotografiranje, snemanje in foto delavnice, ponuja tudi prostor za posebne priložnosti in navdihujoče pogovorne dogodke.

V približno uro trajajočem pogovoru je številčno občinstvo spustil še globlje v doživljanje bolnika z bipolarno motnjo, sploh pa je slikovito opisal svoja obdobja manije, ki jih v vsem tem času ni bilo malo. Za bipolarno motnjo so sicer izrazita obdobja intenzivne manije (tako imenovane hipermanije), po drugi strani pa hude depresije, v katerih si je pogosto želel, da se zjutraj ne bi zbudil.

"Manija pa je res lep občutek. Predstavljajte si, da imate najboljši dan v življenju. Zjutraj se zbudite, ste odlične volje, v službi in življenju vam gre vse kot po maslu ... no, zdaj pa to raztegnite na več tednov ali mesecev," je ob začetku večera nagovoril prisotne.

Sam je v obdobjih manije, ki so se začela leta 2006, leta 2007 pa so ga zaradi manije prvič hospitalizirali v psihiatrični kliniki Ljubljana, spal po 4 ure na noč, ni imel obstanka, obsesivno je iskal družbo vedno novih in novih ljudi ter nove podvige, prevevale pa so ga tudi najrazličnejše megalomanske ideje: nekoč je na maniji mislil, da je v filmu Terminator, nekoč, da lahko premika vlake, metal je stvari skozi okno, si domišljal, da lahko skozi lečo fotoaparata strelja na ljudi, posebej bizarno pa se je odvila njegova namera, da sredi ene od maničnih epizod, med katero se je zgoraj brez odpravil na tek po Ljubljani, obišče ljubljanskega župana.

"Ko sem pritekel na Wolfovo, sem začel klicati župana. Zo-ran! ZO-RAN! /.../ K županu sem se odpravil, kakršen sem bil, v spodnjem delu trenirke, zgoraj brez in mrkega pogleda. Pritekel sem do mestne hiše, stekel v zgornje nadstropje, kjer je bil prostor za novinarske konference, prižgal mikrofon in rekel: BU," se bere odlomek iz knjige, ki ga je na kratko opisal tudi na pogovornem večeru.

"V vsaki maniji sem nekoga prizadel, užalil ali šokiral. Po vsakem padcu nazaj na trda tla mi je bilo žal," med drugim zapiše v Stop igri. Z nekaterimi ljudmi se je zaradi maničnih epizod razšel – a takšno je pač življenje, najpomembneje je, pravi, da ob vsem tem oprostiš samemu sebi in se s sabo ne glede na vse neželene in sramotne dogodke iz preteklosti naučiš živeti.

"Žurer"

Tomc ocenjuje, da začetki njegove duševne bolezni segajo v leto 2005, ko sta s takratnim dekletom raziskovala svet duhovnosti. Med eno od meditacij je izgubil zavest, ravno tako pa je povedal, da se mu zdi, da čiščenje čaker zanj ni bilo preveč dobra ideja, saj se mu z današnjega vidika zdi, da je že takrat padel v popolno manijo.

Prelomno pa je bilo zanj obdobje po razhodu z omenjenim dekletom, s katerim sta skupaj preživela več kot štiri leta. Tik po razhodu je padel v depresijo, a ko se je pobral, se je začelo obdobje "nonstop žuranja". Poznal je pol Ljubljane, bil je na vseh omembe vrednih zabavah, hitro je dobil sloves žurerja. "Vmes sem hodil tudi v službo, tako da zares ne vem, kako mi je vse skupaj zneslo. Gotovo k duševnemu blagostanju tudi ni pripomoglo to, da sem ves čas pil kombinacijo poceni energijskih pijač z najcenejšo vodko."

Za prvo hospitalizacijo, ki je bila pravzaprav začetni korak na pot ozdravljenja, so zaslužni njegova mati, stric in prijatelji, ki so zaznali, da je z njim nekaj narobe, zato so ga po nekem obisku urgence zaradi zlomljene noge odpeljali na ljubljansko psihiatrijo.

"Potreboval sem kar nekaj časa, da sem jim oprostil. Vendar sem sčasoma ugotovil, da je vsaka hospitalizacija pomembna in nujna, da se stanje normalizira. Poznam ljudi, ki so imeli tudi po 30, 40 hospitalizacij, pa zdaj živijo povsem normalno, hodijo v službo in tako dalje," je razložil Tomc, ki je bil od tedaj hospitaliziran še desetkrat, najdlje je v bolnici preživel pet mesecev, zdaj pa je v remisiji že osem let. hude depresije v vsem tem času ni imel, manije pa so postale obvladljive.

"Leta 2013 sem začel hoditi na psihoterapijo, kar mi zelo pomaga, ker odpravlja vzroke za mojo bolezen, pomagala pa mi je tudi razumeti, da si moram nehati želeti biti maničen," je razložil. "Ko si v remisiji, si namreč želiš biti spet srečen, kar povezuješ z manijo, zato sem potreboval dolgo časa, da sem ugotovil, da ne potrebujem manij za dobro počutje."

Zelo pomembno vlogo pri izboljšanju njegovega stanja je odigrala tudi družina. Ko je spoznal zdajšnjo partnerico Nejo, je bilo, je dejal, "kot bi nekdo prižgal luč", rojstvo sina Oskarja pa je bilo večji naval sreče kot sama manija. "Od takrat ni bilo ene hujše epizode," je zadovoljno povedal in dodal, da je pri obvladovanju duševnih motenj ključna tudi rutina, delo, dovolj spanja ter zdravila, čeprav je trajalo osem let, da je s pomočjo zdravnikov odkril pravo kombinacijo zase.

Poudarja, naj se ljudje ne ustrašijo, če jim diagnosticirajo duševno motnjo, in naj jih ne bo sram. Namesto tega naj se zavedajo, da so, ker kljub težkemu nahrbtniku vztrajajo na svoji poti, močni, nikakor ne šibki.

Pisatelj

Iz obdobij manije pa se je izcimilo tudi nekaj dobrega. Tomc je namreč prepričan, da ne bi postal pisatelj, če ne bi bilo njegovih manij –  in serije Kaliforniciranje (Californication), v kateri je glavni lik kontroverzni pisatelj Hank Moody, ki se sooča s pisateljsko blokado. V pisanje se je sprva vrgel precej manično, prepričan je bil, da bo v Sloveniji prodal 100.000 izvodov svoje knjige in da bo uspešnejši od Dana Browna.

A po literarnem debiju s knjigama Začetek konca: Zgodba o Davidu Locku, 1. del in Manični poet iz leta 2010 ima danes izdanih devet uspešnih knjig v različnih žanrih, od kriminalnega in distopičnega do avtobiografskega, pisanje pa je iz svojevrstne terapije preraslo v zelo pomemben del njegove osebnosti in življenja.

"V vsaki knjigi je del mene in vsako imam rad. Žanri so res različni, ampak sem izlil sebe tako v lahkotno Pokanje mehurčkov, čeprav sem jo napisal v treh tednih, kot v Androidi čutijo v barvah, ki se dogaja v prihodnosti. Tako da ne morem izpostaviti ene in reči: Ta je najbolj moja," odgovarja na naše vprašanje, katero od del v njegovem obširnem opusu predstavlja način pisanja, ki mu je najbližje. "Sta pa moja najljubša žanra znanstvena fantastika in triler, tako da se v zadnjem času usmerjam v fuzijo teh dveh, v tujini mu pravijo tehnotriler. Zaenkrat imam napisanih nekaj kratkih zgodb, se pa nekje v meni kuha tudi roman."