Jan Carson: "Vsak izgovor mi pride prav za pobeg iz mehurčka samotarske pisateljice!"

Intervju

28. 11. 2019, 11:36 | Scena | Vir: STA
Jan Carson: "Vsak izgovor mi pride prav za pobeg iz mehurčka samotarske pisateljice!" (foto: profimedia) profimedia

V goste 35. Slovenskega knjižnega sejma (SKS) prihaja severnoirska pisateljica Jan Carson, ki je za roman The Fire Starters letos prejela nagrado EU za književnost.

Jan Carson, severnoirska avtorica in koordinatorica umetniških aktivnosti v svoji skupnosti, ki veliko dela na področju vključevanja starejših v družbo, je ena od 14 letošnjih dobitnikov nagrade EU za književnost. Nagrado je prejela za roman The Fire Starters (Netilci), ki v slovenščini še ni dostopen, bo pa v sklopu njenega gostovanja na SKS mogoče prisluhniti nekaterim izbranim prevedenim odlomkom.

V knjigi se dr. Jonathan Murray sprašuje o tem, ali je njegova novorojenka resnično tako neškodljiva, kot se zdi, sumi celo, da je morska deklica, Sammy Agnew pa se spopada s temno preteklostjo in s strahom, da je njegove nasilne vzgibe podedoval tudi sin. Belfast je v ognju in oblasti so izgubile nadzor nad dogajanjem. Irski literat Roddy Doyle pa je zapisal: "Jan Carson si je v tem navdihujočem in presenetljivem romanu, ki te prevzame, izmislila novi Belfast."

Jan Carson na SKS prihaja na vabilo British Councila v Sloveniji.

 

Roman The Fire Starters, za katerega ste prejeli nagrado EU za književnost, je vezan na resnične dogodke, ki določajo Belfast in njegovo zgodovino nasilja. Ali verjamete, da je sovraštvo kot bolezen, ki se prenaša iz generacije v generacijo?

Nedvomno lahko rečem, da so vprašanja, vezana na omenjeni konflikt med katoliki in protestanti, igrala veliko vlogo pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti Severne Irske. Številne težave in predsodki so podedovani od prejšnjih generacij. Bi pa pod vprašaj postavila besedo sovraštvo. Ko beseda teče o ključnih težavah Severne Irske, je po mojem mnenju primerneje govoriti o strahu. Ta je lahko ravno tako problematičen kot sovraštvo. Res pa je, da lahko strah, če ga ne zaznamo pravočasno, pogosto vodi v sovraštvo.

V Severni Irski je izobraževalni sistem še vedno večinoma ločen na protestantskega in katoliškega. Imamo ločene šole in učne načrte in le osem odstotkov šolarjev obiskuje t.i. mešane šole. Prav tako so območja, kjer živijo delavci, še vedno razdeljena po verskem prepričanju, kar pomeni, da naši otroci odraščajo brez kakršnegakoli pomembnejšega stika z drugače mislečimi posamezniki. To seveda privede do vzgajanja strahu pred drugim in predsodkov, mestoma celo do sektaštva. Trdno verjamem, da do sprememb ne more priti le s pomočjo politike in izobraževanja. Do sprememb lahko prihaja zgolj s pomembnimi, vsebinskimi srečevanji s t.i. drugimi. Menim, da je to tisto, kar potrebujemo v Severni Irski.

Glede fantastičnih momentov v vašem romanu me zanima naslednje. Hčerka enega od protagonistov naj bi bila sirena. V začetku romana pojasnjujete dvojni pomen te besede - sirena kot morska deklica oziroma fantastično bitje in sirena kot alarm. Ali je tudi vas morda pri pisanju navdahnila ta neotipljivost samega mesta, ki sem jo omenila v prejšnjem vprašanju?

Od nekdaj sem zaprisežena magičnemu realizmu. Verjetno zato, ker sem odraščala v prezbiterijanski skupnosti, ki v ospredje postavlja ljubezen do Svetega pisma, še posebej do parabol, čudežev in naukov. Metafore in alegorije so mi zelo domače. Prav tako občudujem velikane magičnega realizma, kot sta Salman Rushdie in Gabriel Garcia Marquez, ki to literarno smer uporabljata kot plovilo za raziskovanje, kritiko in celo parodijo svojega političnega in kulturnega ozadja. Naravno se mi je zdelo, da sem ta pristop uporabila pri pisanju o Severni Irski, ki po mojem mnenju predstavlja bogato rudno žilo političnega in kulturnega simbolizma. Ko sem začela pisati roman The Fire Starters, so me posebej pritegnili simboli kulture lojalistov, kakršni so številni visoki kresovi, ki jih po Severni Irski netijo 11. julija ob obeleževanju zmage protestantskega kralja William Oranžnega nad katoliki, pa tudi pohodi ob spremljavi bobnov in vihtenje zastav. Vse to so, menim, pretirani in celo absurdni simboli, ki se zdijo iz nekega drugega sveta.

Kaj pa se je zgodilo s projektom odstranitve t.i. zidov miru po Belfastu, ki se ga je začelo omenjati leta 2007?

Žal je v Belfastu danes več zidov miru, kot jih je bilo, ko so leta 1998 podpisali Velikonočni sporazum (Good Friday Agreement). Težava se skriva v tem, da so to še vedno v prvi vrsti zidovi, ki ščitijo ločeni skupnosti. Prav pripadniki teh skupnosti si ne želijo, da bi zidove odstranili, saj imajo občutek, da ob sobivanju s tistimi onstran zidu ne bi bili varni. Zid jim predstavlja zavetje. Mislim, da bi morali sprva vložiti veliko energije v integracijo prebivalcev na obeh straneh zidov, da bi razblinili njihove strahove, da bi gradili na solidarnosti, šele potem bi lahko zidove varno porušili. Že dolgo verjamem, da bi morala imeti sestavno vlogo v tem procesu vzpostavitev že omenjenih mešanih šol.

Vam je EU nagrada za književnost omogočila, da ste zgodbo vašega mesta približali tudi mlajšim bralcem, morda kot opomin, da se zgodba o spopadu med pripadniki dveh različnih ver v tako majhnem evropskem mestu ne bi smela zgoditi oz. se tudi v prihodnosti ne sme ponoviti?

Čudovito je bilo potovati po Evropi in se srečevati z drugimi pisatelji in bralci, ki so odraščali v podobnih konfliktnih razmerah. Iz teh pogovorov sem se ogromno naučila in če so se drugi prav tako nekaj naučili iz mojih doživljanj Severne Irske, je to izjemen prispevek k celotnemu razmisleku. A to ne velja le zame, temveč tudi za vse pisatelje in umetnike, ki prihajajo iz Belfasta in so skušali v svoje ustvarjanje ujeti občutja, kako je živeti v tem mestu po obdobju nemirov pred Velikonočnim sporazumom.

Pišete tudi kratke oziroma celo kratke-kratke zgodbe. S temi ste začeli, ko ste pisali zgodbice na razglednice in jih pošiljali prijateljem. Zakaj vas je podajanje zgodb na čim krajši način tako pritegnilo?

Mineva že skoraj pet let, odkar pišem kratke-kratke zgodbe na razglednice in jih pošiljam prijateljem. Napisala sem jih že skoraj 700. Leta 2017 sem pri založbi Emma Press izdala zbirko tovrstne mikrofikcije z naslovom Postcard Stories, drugo leto pa prihaja že nova knjiga. Všeč mi je, kako se pri pisanju v tako kratki obliki učim, da ideje jedrnato strnem. Prav tako uživam v iskanju iztočnic in idej za zgodbe med potovanji. Zanimive teme opažam, kamorkoli grem.

Prav tako poučujete kreativno pisanje. Kaj je glavna misel, ki jo delite z vašimi učenci?

Čisto preprosta je - bodite vztrajni. Če imaš dar in se vsak dan potrudiš ter v pisanje vlagaš trdo delo, bo morda trajalo nekaj časa, a ti bo prej kot slej uspelo.

Pisanje prepletate tudi z drugimi umetnostmi. Po izidu vašega romanesknega prvenca Malcolm Orange Disappears ste se povezali s tekstopisko Hannah McPhillimy, s katero sta ustvarili EP s skladbami, vezanimi na knjigo. Zdi se, da literarno ustvarjanje razumete zelo široko.

Mislim, da gre zgolj za to, da mi je hitro dolgčas in mi vsak izgovor pride prav za pobeg iz mehurčka samotarske pisateljice. Tako pograbim vsako priložnost za sodelovanje z drugimi pisatelji in umetniki. To pomaga pri premagovanju osamljenosti, s katero se pisatelji spopadamo, hkrati pa mi omogoča raziskovanje ustvarjalnega procesa z različnih perspektiv. Ob sodelovanjih z drugimi umetniki pogosto dobim in raziskujem ideje, ki bi jih sicer spregledala.

po dopisni poti pripravila Maja Čehovin Korsika

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri