Jana Babšek: Tržičani so delavni in vzdržljivi ljudje

22. 9. 2017, 14:00 | Scena | Vir: Liza
Jana Babšek: Tržičani so delavni in vzdržljivi ljudje (foto: Goran Antley) Goran Antley

Direktorica Tržiškega muzeja o specifiki Tržiča.

Zgodovinarka Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja, skupaj s svojimi sodelavci zadnja leta izpostavlja specifiko Tržiča, se pravi obrti, ki so v Tržiču bile doma: ogromno je bilo kovačev, bili so tudi usnjarji, cehe so imeli še krojači, mesarji, bilo je precej različnih obrti. Eden izmed ciljev muzeja je, da poskušajo izpostaviti znanje ali kakšno estetiko, jo prikazati, potem pa to lahko nekdo prenese v današnjo rabo. To je nekakšna identiteta kraja, da se ljudje s tem identificirajo, da vedo, da je v Tržiču bilo marsikaj. To je bogastvo znanja obrti. Obenem vabijo v muzej tudi z drugo kulturno ponudbo, zato je Tržiški muzej pravi kulturni center.

Od kod ste?

Rojena sem v Šempetru pri Gorici, nisem iz Tržiča. Tu rečejo, da si uvožen, če nisi iz Tržiča. Sem zgodovinarka, delala sem v založništvu, v založbi Didakta, kjer sem bila vodja uredništva, še pred tem pa sem kot mlada raziskovalka študirala zgodovino knjige, bralne kulture …

Kako ste prišli do Tržiškega muzeja?

Bolj slučajno, še ko sem bila v založništvu, sem iskala kaj novega, ker se mi je zdelo, da je treba vsake toliko časa zamenjati službo in potem je slučajno bila priložnost v muzeju. Prijavila sem se in dobila službo.

Kaj ste si predstavljali, da boste kot direktorica muzeja dosegli?

Zame je to bilo popolnoma novo področje in sem morala vse skupaj naštudirati. Opremila sem se z nacionalnim programom za kulturo, z različnimi programi drugih muzejev, preiskala sem vse naokrog, kaj delajo drugi muzeji, kakšni so trendi. Vedno sem bila obiskovalka muzejev, samo nikoli kot profesionalka. Ampak za zgodovinarko je delo v muzeju navsezadnje delovno področje. Napisala sem strateški načrt za pet let, malo sem si tudi pomagala z znanji iz založništva. V založništvu si le na trgu in moraš iskati to, kar je ljudem všeč in se proda, mora pa biti tudi kakovostno.

In tam sem se tega naučila, pa tudi opazila, da so določene teme, ki ljudi bistveno bolj vlečejo kot kakšne druge. Lahko narediš krasno knjigo o zebrah, pa nikogar ne bo zanimalo, lahko pa narediš knjigo o dinozavrih, ki bo bestseller. Veliko znanja sem prenašala iz založništva, ki je ravno tako kulturno področje, v muzej: kako ljudi nagovarjati, kaj jih zanima … Zavedam se, da imajo ljudje omejen čas, ponudbe je ogromno in moraš nekaj ponuditi, da pridejo, ker si malo drugačen, imaš nekaj, kar jih res zanima in angažira.

Kaj vas je pričakalo v muzeju, ko ste prišli?

V muzeju so imeli stalno razstavo na temo čevljarstva, le da ni bila prenovljena že 20 ali 30 let. S tistim si težko komurkoli konkuriral. Prva stvar, ki je bila potrebna, je bilo pridobiti denar in se lotiti prenove stalne razstave. Začeli smo s čevljarstvom, ker je tukaj doma, je najpomembnejša obrt, imamo največ predmetov, ne nazadnje je muzej tudi nastal zaradi čevljarstva, ker so se zavedali, da je to tu tako močna tradicija.

Je od čevljarstva živelo kar precej družin?

Našteli smo, da je pred II. svetovno vojno od čevljarstva živelo 91 družin z večjimi in manjšimi delavnicami. Kakšne so bile že prav manufakture, tako so bile velike, kakšne so bile majhni, Pa še Peko je deloval v tistem času. Skoraj ni družine, da nekako ne bi bila povezana s čevljarstvom. Druga industrija pa je bila bombažna predilnica in tkalnica. Gre za tovarno, ki je nastala ob koncu 19. stoletja, ustanovila sta jo dva partnerja. Zdi se mi, da je delala do leta 1997. Imeli so kakovostno bombažno blago, kar je bila ogromna stvar. Peko je recimo na svojem višku imel 5.000 zaposlenih, bombažna predilnica in tkalnica pa 3000 ljudi. To so bile ogromne tovarne.

Živijo tukaj delavni ljudje?

Zelo delavni. Tržič je eden izmed treh alpskih krajev in tukaj ni kaj dosti možnosti za poljedelstvo, so pa vsi pogoji za obrti. Se pravi, da je veliko vode, lesa, bila je tudi ta pot čez Ljubelj. Skratka bila je specifika, da so se preživljali z različnimi obrtmi. Ogromno je bilo kovačev, bili so tudi usnjarji, cehe so imeli še krojači, mesarji, bilo je precej različnih obrti, pet cehov in ena bratovščina nogavičarjev.

Kakorkoli je kraj majhen, ima svoje življenje?

Tržič je bil trg, ki je zelo živel, imel je svoje kulturno, politično in gospodarsko življenje, bila je ta transportna pot … Tržič je imel zelo poseben značaj.

Ste prišli v Tržič, ko je gospodarstvo bilo v zatonu?

Takrat je propadal Peko, doživeli smo še zadnjih nekaj let, bombažna predilnica pa je propadla že prej. Bila je splošna gospodarska kriza po vsej Sloveniji, tudi širše v Evropi, in so večje tovarne propadle. Treba je bilo iskati nove možnosti. Dediščina, vse to znanje, tradicija, podjetništvo so lahko navdih, iz katerega lahko ljudje črpajo. Bili so vzponi in padci. Najprej so bili kovači, potem je bilo veliko usnjarjev, potem so bili nogavičarji. Ko si hodil skozi Tržič, so rekli, da si šel skozi špalir 'štunfov', vsi so nosili te svetlomodre, višnjeve tržiške nogavice. Ampak kaj se recimo zgodi: zamenja se moda, ni bilo več podkolenskih hlač, ampak so bile dolge, nobeden ni več potreboval 'štunfov' in so se nogavičarji spremenili v čevljarje. Potem so čevljarske delavnice šle v manufakturo, založništvo in industrijo. Industrija propade, zdaj pa so vzniknile manjše tovarnice, delavnice s 15 do 20 ljudmi, ki delajo specializirane stvari za določena področja v okviru čevljarstva.

Se temu reče boj za preživetje?

Ljudje najdejo pot za preživetje in dobro je, da črpajo iz tradicije. Ravnokar smo pripravili razstavo Klopčič in nit, stari modni hit – tržiški nogavičarji, tkalci in modrotiskarji, ki predstavlja obrt, ki je v Sloveniji izumrla, še vedno pa je prisotna na Češkem, v Avstriji in na Madžarskem. Gre pa za barvanje blaga z indigom. Imeli so super lepe vzorčke, modele z rastlinskimi vzorci, s katerimi so potiskali blago in ga barvali v indigu. Ta tržiški modrotisk je bil razširjen. Že sami cvetlični vzorčki so danes popolnoma uporabni.

Eden izmed ciljev muzeja je, da poskušamo znanje ali mogoče kakšno estetiko potegniti ven, prikazati in potem lahko to nekdo pobere za današnjo rabo. Dobro je tudi za turizem, da imaš turistični produkt, pa tudi za gospodarstvo, kakor tudi za identiteto kraja, da se ljudje s tem identificirajo. Želimo, da se ljudje znajo identificirati z mestom, znajo ceniti, kaj je bogastvo tega kraja, da iz tega črpajo in to lahko oblikujejo naprej. Če greš v turizem, potrebuješ temelj, iz katerega črpaš, da se sploh lahko razlikuješ od drugih krajev, treba je poznati tradicijo. Zato poskušamo čim več tega prikazati na razstavah in učimo otroke, že te v vrtcu, kar se nam zdi najbolj pomembno, da poznajo svojo zgodovino.

Če smo že pri zgodovini, je leto 1811 zaznamovalo Tržič?

Takrat je bil veliki tržiški požar, v eni delavnici je ponoči zagorelo in potegnil je močan karavanški veter, v dveh urah se je to razširilo čez vse mesto in umrlo je 90 ljudi. Celo mesto na desni strani Bistrice je pogorelo, vključno z Radetzkyjevim gradom, kjer si je potem na tem pogorišču naredil neoklasicistični dvorec, ki je zelo podoben njegovi rojstni hiši v bližini Prage, ki sicer zdaj ni ravno v kakšnem zavidljivem stanju.

Je Radetzky kaj prispeval za Tržič?

Prišel je v Tržič, od svoje tašče je kupil posesti, tukaj pa se je želel gospodarsko udejstvovati in je naselil španske ovce, ki so vse pomrle, potem je poskusil z govedom, ki se tudi tu ni dobro prijelo, poskušal je s fužinami, iskal rudo. Fužine niso mogle delati, ker ni bilo dovolj oglja, skratka propadel je in po 12 letih je moral vse prodati. Ta čas, ko je bil v Tržiču, je zgradil ta dvorec. Med požarom je Tržič bil pod francosko oblastjo, Napoleonovo Francijo, ki je dala nekaj denarja za pogorelce. Radetzky se je v korist preostalih odpovedal svojemu deležu, potem pa je še vsem dajal delo. Takrat se je zapisal kot dobrotnik, s tem, da je zelo cenil otroke in šolstvo ter je ustanovil sklad za otroke.

Kako je takrat požar vplival na arhitekturo Tržiča?

Spodbujali so protipožarno varnost v tem smislu, da so gradili kamnite hiše, ki se med sabo niso dotikale, predpisali so namestitev kovinskih vrat in polken, vse z namenom, da je protipožarna zaščita.

So se tukaj ljudje skozi zgodovino prilagajali novonastalim razmeram?

Vedno so šli naprej, tu so vrednote trdo delo, tudi finančni uspeh in znanje. Absolutno so to delavni ljudje in vzdržljivi s smislom za posel. Zanimivo je, ker so včasih čevljarji šli v štero – delati čevlje od hiše do hiše, ko pa so prišle knjige, je ogromno knjigotržcev bilo Tržičanov, ravno zato, ker so imeli poslovno žilico in so tudi znali poslovno prepričati. Posel jim je način življenja. Imajo celo svojo besedo za to, da moraš biti malo 'siven', da siliš, stvari potisneš, če želiš uspeti v poslu.

Ste tudi vi na svoj način 'sivni' glede muzeja v smislu, da se vam zdi, da ni dovolj imeti le razstave?

To je specifika manjšega kraja. Tu ni ravno veliko kulturnih ustanov, imamo knjižnico in muzej in zelo veliko ljubiteljskih društev. Tu se ljudje zelo lepo odzivajo tudi na kakšne druge dogodke, ki jih v muzeju organiziramo. Ko sem prišla, je bil muzej zelo slabo obiskan, zato smo v nekem trenutku, da bi ta prostor in salon popularizirali, začeli organizirati glasbene večere v Tržiškem muzeju, ki so vedno razprodani.

Je zanimanje ljudi za kulturo tudi v malem kraju?

Ljudje pridejo in imajo različne želje. Mi smo bolj za jazz pop, da je glasba kvalitetna, kakor tudi izvajalci. Prirejamo koncerte, ki so zelo kvalitetni, ampak še vedno popularni. Imamo tudi muzejske večere, ki so posvečeni različnim temam s področja zgodovine, lokalne ali splošne, izdali smo tudi veliko publikacij. Muzej je pridobil tudi strokovno skrbništvo za dediščino Gregorjevega, izdali smo publikacijo v zvezi s tem in naredili muzejski večer. Izdali smo tudi knjigo o Tomažu Pircu, ki je bil Prešernov zdravnik in je zadnji del življenja živel v Tržiču.

Ste kulturni center v Tržiču?

Ja, smo kulturni center. Zdaj smo imeli festival Paradiž, s katerim smo želeli oživeti staro mestnego jedro. Šlo nam je zato, da ponovno spravimo v pogon Pollakov salon in ga oživimo, tam imamo še kovačijo Germovko, ki je še pred petimi leti bila ruševina, zdaj smo jo uredili in s tem rešili ta objekt ter tam organizirali festival Paradiž. Tako se imenuje, ker ravno tam, kjer stoji Germovka, gori piše Paradiž, čeprav ni ravno videti kot paradiž.

Ste tudi v samem muzeju veliko premaknili?

Ja, veliko smo premaknili, je pa tudi lep odziv ljudi, kar ti da veselje, saj so ljudje zadovoljni. Sorazmerno imamo veliko obiskovalcev. Če je kaj finega, se ljudje hvaležno odzovejo. Tržičani so zelo ponosni na svoje mesto in identiteto, kar je popolnoma prav. V nekem obdobju ljudi zanima, kaj so njihove korenine, kaj so za sabo pustili. Ne ravno najmlajše, ko pa so stari okoli 40 let, jih začne zanimati, od kod so, kakšne korenine imajo, vedno bolj jih zanima dediščina, nekateri pa so amaterski zgodovinarji ali zbiralci. Tudi z njimi se povežemo in naredimo kakšno razstavo.

Kako ste se navadili na življenje v malem mestu?

Tudi tu je življenje in skupnost, veliko zanimivih ljudi, ki kaj vedo, Tržič ima svoje življenje. Mesto živi na svoj način in ima tudi svojo kulturno ponudbo. Moramo pa tudi od drugod dobiti obiskovalce, zaradi česa prav tako delamo razstave in te malo večje likovne razstave, kot je zdaj ta razstava v Galeriji Paviljon z deli Zvonka Čoha. Je le eden najboljših ilustratorjev in tudi eden najbolj priljubljenih.

Kaj pa družinsko življenje, je to raznoliko?

Vsekakor je veliko ponudbe, tudi otroci pridejo, če organiziramo kakšne delavnice, pravljične večere. Za otroke se tu veliko dogaja, lahko jih pa tudi pelješ kam v bližino. Tu je lepo živeti, ker imaš pred nosom naravo, ki je res lepa. Ta kulturna ponudba je fina, če pa si ti kreator te ponudbe, je še bolj zanimivo, res pa je tudi, da je do Ljubljane le pol ure z avtom ali malo več.

Ima manjša sredina svoje prednosti?

Vsekakor. Živela sem v Dragomeru in Ljubljani, zelo rada imam Ljubljano in Primorsko, od koder so moji predniki. Ampak tukaj lahko zelo lepo živiš, še vedno imaš vso kulturo ali greš v Ljubljano, imaš pa tudi tik pred nosom naravo, kar je prednost. Vedno se mi je zdela floskula, da ti narava največ pomeni, zdaj pa vidim, da je neskončen vir energije, miru in ne nazadnje lepote.

Kaj ste se še od Tržičanov naučili?

Povsod najdeš ljudi, ki so biserčki, tudi tu.

So vam posvetili v kakšno drugo plat življenja?

So, to plat do narave. So pa tudi prinesla leta svoje, ker mi je prej bolj ustrezalo biti v mestu in med ljudmi, ko pa si starejši, ti je več do narave. Tržičani pa so trdoživi, zelo delavni in predani svojemu delu ter vztrajni. Zanimivo je, da imajo ogromno društev, se lotijo vseh mogočih stvari in jih tudi speljejo. Najbolj me je presenetilo natančno to, da je navzven videti, da vse skupaj ni nič, ko pa si enkrat tukaj, vidiš, koliko individualnih pobud je, od gledaliških do tega, da imamo zdaj mlade kovače, restavratorje, ki so naredili zmaja. V Tržiču je ogromno ljudi, ki nekaj počnejo in od tega tudi živijo. En dela iz železa, drugi ustvarja glasbo, imamo zelo dober zbor Ignacija Hladnika, nekaj glasbenih zasedb.

Želim povedati, da ljudje živijo svoje življenje in tudi v takšni majhni skupnosti poleg službe delujejo še amatersko. Imamo recimo kulturno društvo Jerbas, v katerem fantje pojejo ljudske pesmi, pa so vsi nekje v službah, imamo folklorno skupino … Imajo pobude, projekte, ki jih realizirajo, to živi in se ceni. Veliko stvari je, ki jih lahko gledaš in spremljaš, saj je društveno življenje tu zelo živo. Naša folklorna skupina je mlada in zelo prodorna, ker zelo težko dobiš otroke, ki hočejo plesati folkloro. Fino je, da se tako pesem ohranja, sicer res prek društev in ne več tako avtentično znotraj družine, se pa ohranja. Cenijo tradicijo in jo peljejo naprej. Cenijo tudi preteklost, predmete, ljudi …

Kaj pa je s tem zmajem?

Obstaja pripovedka o nastanku Tržiča; da je nekoč bil kmet, ki je imel zanikrnega petelina in je potem vprašal coprnico, kaj naj naredi. Ona ga je 'poštupala' s prahom, ta petelin je potem zrasel, zvalil jajce, iz katerega je prišel zmaj, ki je razdrl goro in zasul bivališče. Del Tržičanov je ostal v Tržiču, tisti, ki pa so bili bolj bojazljivi, so šli v Kropo.

So v Tržiču odprti do novih ljudi od drugod?

V Tržiču so vedno bili. Recimo Peter Kozina je bil tudi od drugod, pa je naredil najbolj moderno tovarno v vsej srednji in južni Evropi. Tu je le bil prehod čez Ljubelj, ljudje so se tukaj mešali. Zdaj zgleda žep, včasih ni bil, tako da je Tržič bil sorazmerno kar pomemben trg v preteklosti.

Fotografije: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri