Jani Kovačič: "Še dobro, da imam le pet prstov na roki"

Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka

29. 3. 2020, 09:45 | Scena | Vir: STA

                            Jani Kovačič: "Še dobro, da imam le pet prstov na roki" (foto: profimedia) profimedia

Glasbenik in filozof Jani Kovačič je nedavno izdal knjigo in album Orfej iz pekla, ki prinaša njegovo interpretacijo pesmi iz taborišč med 2. svetovno vojno, ki jih je zbral, zapisal in še po vojni izvajal taboriščnik Aleksander Kulisiewicz. Trenutna karantena Kovačiča spominja na tisti čas. "Več kot pet se nas ne sme družiti," je ponazoril.

Kot je povedal za STA, njegov projekt sovpada z žalostno obletnico, ki jo obeležujemo letos - 75 let od konca vojne ter trenutek, ko so "v januarju Sovjeti osvobodili prve lageraše in razgalili notranji ustroj nacizma".

"Tega si nihče ne želi, zato sem s pesmimi, ki so nastale v kacetu Sachsenhausen od 1939 do 1945, opozoril na te strahote s črnim optimizmom Aleksandra Kulisiewicza, ki si je pesmi zapornikov zapomnil in jih tudi po vojni izvajal," je pojasnil Kovačič.

Trenutna karantena ga spominja na tiste čase.

"Več kot pet se nas ne sme družiti. Še dobro, da imam le pet prstov na roki! Upam, da so iz iste občine in da bo potres upošteval samoizolacijo, saj bo drugače oglobljen, kajne," se v svojem slogu sprašuje glasbenik in profesor filozofije.

Na vprašanje, kateri del iz pretresljive poezije ga je najbolj nagovoril, je navedel nekaj verzov: "Jaz - zažgana mati - trkam vam na srca čuteča. Ne morete me videti - ni moč videti zažganih! Plin mi je izžgal oči, najprej so lasje se vneli, od mene je ostal le prah - pepela ščepec v vetru".

Kovačič je ob izidu knjige in albuma med drugim zapisal: Vse katastrofe, izzvane z vojnami, so si podobne. Na vprašanje, če je možna primerjava vojnega časa z današnjim, pa je odgovoril:

"Po vsaki vojni ostanejo le tri armade: armada vdov, armada invalidov in armada sirot."

Koronavirus je po njegovih besedah vaja. Glede na znane virologe je treba biti pozoren in discipliniran, nikakor pa ne prestrašen in paničen, je poudaril ter dodal, da je najhujša osamitev.

Po Kovačičevem mnenju "oblast pri nas uporablja vojno retoriko, da opraviči svoj nedemokratični nepotizem. Ne rabimo najsodobnejših pušk, da pobijemo virus! Vlada več kot očitno izrablja in izkorišča izredno stanje za trajni prevzem države. Zgodovinske knjige to označujejo za državni udar," je kritičen Kovačič. Ob tem je citiral še besede italijanskega pisatelja Roberta Saviana v časniku La Repubblica: "Pandemija pomaga kriminalni ekonomiji, saj imajo posel in tišino."

Ob januarskem koncertu v atriju ZRC SAZU so organizatorji zapisali, da so si taboriščniki pomagali nesrečo pregnati s pesmijo. Na vprašanje, kakšno moč pripisuje pesmi, je Kovačič opozoril, da ima pesem "vedno dvojno dno". Služi lahko tako zaslepljevanju kot osveščanju. "Ta, ki služi ljudem, služi humanizmu in internacionalizmu ter prosvetljuje, ona, ki služi spektaklu, pa zamegljuje," je pojasnil.

Večjo vlogo Kovačič pripisuje tudi humorju, četudi črnemu. "To je poslednje zatočišče in zadnja obramba uma. Ko ni več šal na sistem, skupnost izgine in se utopi v brezličnosti," je prepričan Kovačič, ki še ne ve, kdaj bo imel naslednji koncert. "Kajti ko bo karantene konec, bo svet popolnoma drugačen. Upam, da tudi boljši," je dejal.

Na vprašanje, česa nas lahko današnje razmere naučijo, je odvrnil, da je virus očistil zrak in vodo. "Živali in rastline so mu zelo hvaležne, ljudje pa malo manj." Najbolj je po njegovih besedah prizadeta "naša nečimrnost in pretirano zaupanje v tehnologijo. Predvsem je ranjen napuh bogatih, ki si obetajo večno življenje. Naš cilj bi morala biti poselitev osončja in ne dobiček," je opozoril.

Virus nas je po Kovačičevem mnenju spomnil tudi, da smo vsi ljudje. Ob tem je spomnil na stari pregovor: "Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka".