Jani Virk: »Brez svetov literature, filma, glasbe, slikarstva bi bili zaprti v kletko brez izhoda«

Intervju

24. 2. 2021, 09:56 | Scena

                            Jani Virk: »Brez svetov literature, filma, glasbe, slikarstva bi bili zaprti v kletko brez izhoda« (foto: Mike Crawford) Mike Crawford

Pisatelj in prejemnik več nagrad Jani Virk se je v novem romanu Jaka in Vane, ki je izšel pri založbi Beletrina, posvetil zgodbi o prijateljstvu.

Pisatelj in prejemnik več nagrad Jani Virk se je v novem romanu Jaka in Vane, ki je izšel pri založbi Beletrina, posvetil zgodbi o prijateljstvu.

Zgodba o mladosti, prijateljstvu, izgubi in ljubezni se dogaja v 80. letih prejšnjega stoletja – v obdobju, ki je bilo tudi za avtorja formativno. Mlada prijatelja, ki ostaneta blizu celo življenje, se v knjigi spoznata med služenjem vojaškega roka. Po mnogih prigodah v vojski se nato vrneta domov, kjer zaživita pravo boemsko študentsko življenje, zaznamovano z umetnostjo in živahnim družbenim dogajanjem osemdesetih let. Roman Jaka in Vane, napisan v prepoznavnem Virkovem slogu, je portret nezlomljivega prijateljstva.

Za svoj novi roman Jaka in Vane pravite, da je« izmišljena zgodba o resničnih ljudeh in hkrati resnična zgodba o izmišljenih ljudeh, ki se upirajo pozabi«. Kakšno mesto imajo v knjigi avtobiografski elementi?

Večina vsakega pisanja je do določene mere avtobiografska, črpamo iz svojih neposrednih izkušenj, čustev, svojega občutenja življenja, iz svoje imaginacije, te različne elemente pa nato skušamo pretihotapiti v svet literature. In potem, če uspe preskok iz osebnega in zasebnega, stvari v zgodbah zaživijo svoje življenje, ki se odtrga od avtorja in mu ne pripada več.

Ja, v romanu Jaka in Vane je nekaj vzporednic z mojim realnim življenjem v osemdesetih, iz moje tako imenovane smučarske kariere in obdobja vojaščine, z resničnimi osebami, ki s svojimi imeni ali skriti za druga imena nastopajo v zgodbi in so dejansko živeli ali živijo še danes. Tudi ti v romanu živijo samo kot fiktivni liki, nič bolj resnični od tistih, ki so povsem izmišljeni in so se pojavili tako rekoč od nikoder.

Zgodba v romanu se odvija v osemdesetih letih. Na kakšen način se je ta čas vpisal v vas?

Seveda me je, kot pač vsako desetletje od šestdesetih let naprej, zaznamoval na svoj način. Ko iz najstniških let vstopamo v samostojno življenje, se nam običajno svet odpira na svež, neponovljiv način. Hkrati, ko ga spoznavamo in osvajamo, se na drugi strani iz varnih zavetij najstniškega življenja izgubljamo v njem. Ob dejstvu, da so bila osemdeseta prelomna tako za mojo osebno pot kot, kar je seveda pomembnejše, za prelomno dogajanje na družbenem področju, so bila osemdeseta zame formativna. Izoblikovala so moj pogled na svet, na vrednote, naredila so selekcijo, kaj je v zasebnem in družbenem življenju pomembno, za kakšne vrednote, ideale, sanjarije se želim ali moram v življenju zavzemati, boriti …

Kako ste osemdeseta ob pisanju podoživljali?

Iz razdalje nekaj desetletij se je bilo vanje očarljivo vračati; s prizori in dogodki, ki sem jih odkrival pod plastmi preteklih desetletij skozi listanje časopisov iz tedanjega časa, poslušanje takratne glasbe od punka do Kreslina ali Janija Kovačiča. Hkrati z vsem tem so se vračale tudi barve, patinirane na drugačen način, vonji, občutja, drugačna, kot so danes, trideset, štirideset let kasneje. Veselje je bilo včasih drugačno, drugačne so bile tudi tesnobe, sanje, hrepenenja, upanja. Skozi vse to se je bilo zanimivo vračati na takratno ljubljansko kulturno in koncertno sceno, v diskoteko Radia Študent, prizorišča koncertov Pankrtov, Laibachov in drugih tedanjih skupin, v spominu pohajati po galerijah v središču Ljubljane in se spominjati zakajenih prostorov PEN-ovske restavracije na Tomšičevi, legendarnega zatočišča pesnikov, pisateljev, boemov, neutrudnih nakladačev ali modrecev ali oboje hkrati … Pa legendarnega Šumija, gostilne Koper, Pri Mraku, Plečnika, bifejev okrog Filozofske fakultete ... Iz spomina so neizogibno privrele tudi podobe iz filmov Tarkovskega, Wajda, Fassbinderja in drugih režiserjev, ki so jih vrteli v Kinoteki in ŠKUC-u; podobe iz njihovih filmov so se vtisnile v kod neke generacije ali pa vsaj v moj genski zapis.

Eden izmed privilegijev pisanja o preteklih časih je, da jih skozi pisanje ponovno oživiš in na nek način tudi ponovno živiš, čeprav samo v neoprijemljivem svetu iz črk. Pa vseeno, tisto življenje živiš dvakrat, in to je ena od osrečujočih prednosti, ki jih prinaša pripovedovanje zgodb iz časa, ki se je vmes že zamaknil v bledikav spomin.

Osrednji odnos v romanu je prijateljstvo, gre namreč za portret nezlomljive prijateljske vezi. Zagotovo ena od velikih življenjskih tem. Kako doživljate prijateljstva?

Podobno kot ljubezen, dramo z veliko dogajanja, kdaj s komičnimi in kdaj s tragičnimi razpleti, viški in padci, presežki radosti in veselja ali grenkimi razočaranji. In tudi prijateljstva – tako kot ljubezni – le redka trajajo vse življenje. Kdaj pa ga tudi presegajo, trajajo naprej, tudi čez zarezo smrti. Takšna prijateljstva in takšne ljubezni so še toliko bolj dragocene, saj našim življenjem dajejo smisel in pomen.

V knjigi spremljamo, kako mora protagonist Jaka Rowenski po zaključku gimnazije v jugoslovansko vojsko. Kaj je služenje vojaškega roka pomenilo za mladega človeka v njegovih najpomembnejših, formativnih letih?

Prelom v načinu življenja in še posebej v dojemanju lastne vrednosti, individualitete, ki se izgublja v širšem okviru nekih množičnih, kolektivnih mehanizmov. Ljudje, ki pri osemnajstih, devetnajstih pogosto mislijo, da se svet vrti okrog njih in ga poskušajo prilagoditi svojim željam, sanjam, hrepenenjem, postanejo nepomembni členi nekega mehanizma, ki deluje po neosebnih zakonih, večinoma neživljenjskih in absurdnih. Iz mladega človeka skozi proces vojaške dresure postaja uniformirana potencialna (kdaj pa na žalost tudi realna) topovska hrana muhaste zgodovine ali pač ubijalec drugih. Nobena od obeh alternativ mi ni niti najmanj blizu. Služenje vojske je v osemdesetih letih v neki državi z zaprtim sistemom, kjer je bila na oblasti komunistična partija in je enotnost v veliki meri vzdrževala prav s pomočjo represivnega aparata policije in vojske, pomenilo, da si moral sprejeti to dejstvo in da si se mu poskušal upirati, tako kot to v romanu počneta Jaka in Vane. Iščeta anarhistične izhode iz ožin, da lahko dihata zrak, ki življenje poganja naprej.

V knjigi govorite tudi o potovanju prijateljev po Evropi in Španiji, kjer gresta po poteh Goye. So v času, ko ne moremo fizično potovati, duhovna potovanja – srečevanja z umetnostjo in ustvarjalnostjo – še toliko bolj pomembna?

Roman je posvečen mojemu prijatelju, ki se že potika med zvezdami, hkrati pa je nastajal ob večletnem prebiranju biografij o Goyi, pohajanju po muzejih z njegovimi slikami in grafikami, od Madrida do New Yorka in St. Peterburga. Goyeve slike in grafike so mi med pisanjem romana nenehno tičale nekje na robu zavesti in so v marsičem vplivale na ton zgodbe.

Umetnost nas v težkih obdobjih marsikdaj lahko rešuje, brez teh svetov literature, filma, glasbe, slikarstva bi bili zaprti v kletko brez izhoda. Če malce posodobim in parafraziram Nietzscheja: umetnost imamo zato, da nam pomaga preživeti temno resnico današnjega koronskega časa, ki nas je upočasnil, osamil, nas pahnil v močvirje iz živega peska, kjer se moramo umikati na svoje majhne trdne otočke, v krhka zavetja, da nas ne potegne pod površino. Ena redkih dobrih stvari te globalne zdravstvene krize je, da smo kot družba in kot posamezniki prisiljeni prečistiti seznam, kaj je v življenju pomembno. Upam, da bo kaj od tega nauka ostalo, v smislu ekologije, solidarnosti, empatije, odmiku od nerazumne spirale izrabljanja, produkcije materialnih dobrin in trošenja.

Kaj je za vas čar literature? Morda to, kako s pisanjem zgodbo o bivanju, ljubezni, smrti vsakič znova povedati drugače?

Imate prav. Zgodb je veliko, v njihovem središču pa zgolj peščica tem, o katerih je vredno ali o katerih iz neke notranje nuje ljudje moramo pisati; o življenju in smrti, o ljubezni in prijateljstvu, o človeških strasteh in upanju.

In čar literature je ravno v tem, da poskušaš svoj pogled na te središčne teme zasidrati v nek bolj trajen, čeprav fiktiven svet, ki mu minljivost in smrt ne prideta tako do živega kot našim stvarnim življenjem.

Za Metropolitan Vanda Božič