Jelena Đoković za Metropolitan razkrila, zakaj obožuje Slovenijo: "Mislim, da pri vas živijo ljudje, ki …"

Vizija Fundacije, ki sta jo leta 2007 ustanovila Jelena Đoković in teniški zvezdnik Novak Đoković, je ustvariti pogoje, v katerih bi imeli vsi otroci, ne glede na svoje socialno ali geografsko poreklo, možnost razviti svoje potenciale. Ukvarja se z izobraževalnimi projekti, gradnjo in obnovo vrtcev v odmaknjenih vaseh ter usposabljanjem učiteljev v Srbiji in drugih državah, pri čemer tesno sodelujejo z lokalnimi skupnostmi in strokovnjaki.

Novak je bil nekoč tudi globalni ambasador UNICEF-a za predšolsko izobraževanje, njegova žena pa je tudi sodelovala z UNICEF-om. Kot nam je v pogovoru zaupala, je iz njihovih raziskav prepoznala, da je največji problem družbe to, da otroci ne hodijo v vrtce.

"Veliko je čakalnih list, saj v vrtcih ni dovolj mest in tudi na splošno ni dovolj vrtcev. Ljudje tudi ne razumejo pomena obiskovanja vrtca kot priprave na šolo in življenje. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi čudovito, da so otroci odraščali doma z družino. Vendar si (danes) veliko družin dejansko ne more privoščiti, da ostane doma s svojimi otroki. Tako so otroci prepuščeni sami sebi. Državo smo podprli z odprtjem teh vrtcev, zlasti v vaseh in nerazvitih območjih, saj jim državni proračun ni bil nujno namenjen," je dejala za Metropolitan.

Eden od načinov, da to počnejo, je ta, da vključijo celotno skupnost. "Vsi si torej morajo želeti tega vrtca, ker bodo zanj skrbeli, ko bomo mi odšli. Hkrati bo ostal iz generacije v generacijo in bo kraj, kjer bodo lahko družine ostale skupaj. Razlog, zakaj nekateri ljudje zapuščajo mesta, je zato, ker ni ustrezne šole za njihovega otroka."

Ugotovili so, da morajo podpirati tudi starše in učitelje. "Otroke moramo obkrožati z vsemi v ljubeči skrbi in znanju. S starši smo začeli sodelovati, da bi znali krmariti s preteklimi težavami, saj vsak starš pozna svoje delo. O tem sploh ni kaj razmišljati. Toda nekaj je področij, ki jih lahko izboljšamo. Mi ne ponujamo rešitve. Ne govorimo jim, kaj in kako naj naredijo, ampak skupaj iščemo rešitve."

"Čutim, da je to moje poslanstvo"

Želja po filantropiji je v njej gorela že od nekdaj, saj pravi, je to njeno poslanstvo. "Čutim, da je to moje poslanstvo. Mislim, da gre pri ljudeh, ki sprejmejo to delo, vedno za poslanstvo. Ne gre za denar. Ne gre za slavo. Ne gre za nič. V bistvu porabite veliko časa za prepoznavanje nečesa, s čimer se nihče ne želi niti ukvarjati. Ljudje te bodo gledali in si mislili, o čem govoriš? Koga to briga? To je poslanstvo. Za to moraš imeti strast. Verjamem, da je bila to strast znotraj družine, ki je bila na neki način podedovana. Nekatere družinske tradicije so se prenesle na naslednjo generacijo. Enako je bilo pri Novaku in njegovi družini kot tudi pri moji družini. To so vrednote, ki naju z možem držijo skupaj že več kot 20 let."

Na pobudo Fundacije Novak Đoković v Slovenijo 15. oktobra prihaja vodilni strokovnjak na področju otroške psihologije dr. Gordon Neufeld.

"Dr. Gordon Neufeld je mentor dr. Gaborja Matéja, ki je bil lani v Ljubljani. Govoril je o travmi in kako se ta kaže v naših življenjih od otroštva do odraslosti. Skupaj sta ustvarila čudovito knjigo. Pravzaprav je Gabor pomagal napisati Gordonovo knjigo tako, da jo bodo ljudje razumeli. Ker je Gordon veliki znanstvenik in nekdo, ki ima globoko znanje, ki je tako veliko in neverjetno, se mi zdi, da ni dovolj, da pride (v Slovenijo) samo enkrat. Prihajati bi moral večkrat. Živim po načelih družinskih vrednot in tradicije, vendar sem odprta za učenje, saj je nekatere stvari bolje narediti kot druge, če je to smiselno," je pojasnila svojo odločitev o izbiri strokovnjaka, ob tem pa dodala:

"Menim, da noben starš ne ostane brez napotkov, saj izvirajo iz nas. Vendar smo zaradi številnih informacij zmedeni. Točno o tem govori Gordon: 'Nisem tukaj, da bi vas učil starševstva. Vi to že veste. Tukaj sem, da vas spodbudim k temu, da to počnete še naprej.' Včasih mislimo, da če otroka pošljemo v šolo, da bodo (učitelji) opravili vse delo. Ali jim daste telefon, računalnik ali kar koli drugega. In ne, to ne gre tako. Zato se poskušamo boriti za družino, za ohranitev družine." 

Družinski vzorci so vedenja, prepričanja in navade, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Ti lahko vplivajo na odnose, duševno zdravje in način soočanja z izzivi. Nekateri vzorci so lahko pozitivni, kot sta podpora in ljubezen, drugi pa negativni, kot so konflikti, kritičnost ali nezdrave navade. Jelena Đoković nam je zaupala, da nekaterih družinskih vzorcev ne želi predati na svoja otroka, Stefana, ki bo 22. oktobra dopolnil 10 let, in 7-letno Taro.

"Odkrivam jih skozi odnos, ki ga imam s svojima otrokoma. Zapleteno je razumeti, da nekatere stvari v resnici ne odražajo tistega, kar si. To je samo naučeno vedenje. Čeprav smo vsi zelo hvaležni za svoje starše in za njihovo vzgojo, ker smo čustvena bitja, smo pobrali nekaj njihovih ostankov, ki nam jih niso hoteli predati, a to se zgodi. Tega sami niso vedeli, mi pa zdaj vemo in na srečo nam tega ni treba nujno prenesti na naslednjo generacijo. Mislim, da je to pravzaprav največji blagoslov zdajšnjih generacij otrok in odraslih, da stvari dobro premislimo. Ker vidimo, da v tem sodobnem svetu ni tako dobro delati tega, kar so počeli naši predniki."

Kako rešujejo težave v družini?

"Z otrokoma se kar naprej pogovarjam. Življenje hitro teče, tako da se ne zadržuješ dolgo pri eni težavi. To se zgodi šele, ko malo odrastejo. Ker otroci se v enem trenutku razjezijo, v naslednjem pa so že presrečni. To je zelo značilno za njihovo razvojno stopnjo. Tega sem se naučila šele skozi delo v fundaciji in s strokovnjaki, ker nisem mogla razumeti, zakaj mi otrok v enem trenutku reče 'mami, rad te imam' in v naslednjem 'sovražim te'. Zakaj se dogaja? Ker so zanje to intenzivni občutki in ne zmorejo doživljati dveh čustev hkrati, ampak le eno," opozarja Đokovićeva.

"Tako je, dokler ne dopolnijo šestih let, ko se naučijo, da imajo lahko mešane občutke. Ko na primer lahko rečejo, veš, mamica, zelo te imam rad, vendar nisem zadovoljen s tem, raje bi nekaj drugega. Tega ne morejo storiti, dokler ne dopolnijo šest in včasih celo osem let. To so torej razvojne stopnje, ki jih včasih zamenjujemo z vedenjem, in mislimo, da je otrok poreden, ker se tako obnaša. Vendar v resnici ni tako. Kot starši bi morali vedeti, da se ne smemo na vse, kar naš otrok počne, odzvati tako, da si mislimo: O moj bog, postal bo tat ali lažnivec ali zločinec, ker vse to vedno prenašamo na prihodnost po najslabšem možnem scenariju. No, obstajajo določene razvojne stopnje, kjer potrebujejo našo čustveno podporo, in jo uspešno prebrodijo, vendar se je ne smemo oklepati predolgo."

Svojima otrokoma kdaj rečem tudi: "Ne, in to zato, ker sem jaz tako rekla." Ker so jo tako naučili njeni starši. "Prepričana sem, da to počnem. Tega se ne zavedam (v tistem trenutku), kar je škoda. Trudim se, da se ne bi dogajalo prepogosto, da se tega ne zavedam. Prepričana sem, da se to ne zgodi tako pogosto. Tako to pač je." (nasmeh)

Njena otroka nimata telefona

Pri vzgoji otrok je uporaba telefonov in zaslonov pogosta dilema. Nekateri starši dovolijo uporabo zaslonov v omejenem času in za določene dejavnosti, drugi pa postavljajo strožje meje glede časa, preživetega pred zaslonom, da bi preprečili zasvojenost. Kaj pa o tem meni Jelena?

"To je bolezen tega sodobnega sveta, s katero živimo kot odrasli. Prvič, odrasli so najbolj zasvojeni in odrasli vsiljujejo tehnologijo otrokom. Tako da otrokom tega žal ne morem zameriti, saj smo si jo izmislili odrasli. Prinesli smo jo v šole, prinesli smo jo kot sredstvo povezovanja in varnosti in veliko drugih razlogov, vendar se ni izkazalo za tako varno in tako dobro za naše otroke," jasno poudari, ob tem pa prizna, da njena otroka ne uporabljata telefona.

"Doma ne uporabljamo telefonov. Mislim, jaz in moj mož ga, otroka pa ne. Še vedno se upiramo. Ni enostavno. Imava veliko izzivov in pritožb. Želim si, da šole ne bi spodbujale tablic. Želim si, da bi šola delovala brez tehnologije in da bi našli različne načine učenja, kot smo jih imeli mi, a ni tako. Zasvojenost je zelo pogosta. Veliko se pogovarjamo s starši, katerih otroci kažejo znake agresije, in to zato, ker so od štirih let odraščali s telefoni ali iPadi v naročju, kot načinom obvladovanja svojih čustev. Ko recimo nočejo jesti, jim dajo risanko samo zato, da bi jedli. Razlogi so različni. Včasih starši preprosto ne zmorejo obvladati situacije in si pomagajo tako. Menim, da to ne izvira iz nečesa slabega. Vsak starš si želi najboljše za svojega otroka, a včasih način, kako to počnejo, ni najboljši za otroka. In to je spet nekaj, kar kažejo raziskave, in malo ljudi želi brati takšne raziskave, ker smo odrasli zelo zasvojeni. Upajmo, da bomo kot družba to ugotovili, ker za to ni mogoče kriviti samo otrok. Tudi staršem tega ne gre očitati. Torej mora obstajati povezanost med nami vsemi, kako to rešiti."

Za vse starše, ki se mogoče v današnjem stresnem tempu in hkrati v poplavi informacij izgubljajo, pa žal Đokovićeva nima nobenega nasveta. Zakaj? "Mislim, da ne bi smeli vsi dajati nasvetov. Za nasvete bi se morali obrniti na izobražene ljudi. Ni vse, kar je na voljo, tudi vredno branja ali poslušanja. Ne dajem nasvetov."

"Ljudje v Sloveniji imajo prave vrednote"

Tako kot večina tujcev, ki obišče Slovenijo, je tudi Jelena Đoković navdušena nad njenimi naravnimi lepotami. "Všeč mi je narava. Narava in sama pokrajina jemljeta dih. Kamor koli se ozreš, je kot z razglednice. Tudi ljudje so mi zelo všeč. Mislim, da imajo ljudje v Sloveniji prave vrednote. Zelo se lahko poistovetim z njimi, ker imam res rada disciplino in zavezanost določenemu načinu življenja in spoštovanju osebnega prostora vsakega posameznika. Zanimivo je, da se tu lahko sprehodiš in vidiš vsako hišo posebej. Kamor koli se obrnete, so hiše videti čudovite. To pomeni, da se vsak ukvarja sam s seboj. Kajti ko ohranjate svojo hišo čisto in svoj vrt lep in cvetoč, to pomeni, da ste resnično osredotočeni na svoj vrt in se ne ozirate na druge. Tako jaz to vidim. (nasmeh) Morda je razlog drugačen, a jaz to tako vidim in sem zelo navdušena."

Med nedavnim obiskom ni imela veliko priložnosti, da bi odkrivala lepote naše deželice na sončni strani Alp, a si v prihodnje želi obiskati naš gorenjski biser. "Rada bi ostala v Sloveniji. Pravzaprav bo dr. Gordon Neufeld ostal dlje. Tukaj (v Sloveniji) si bo vzel oddih s svojim osebjem, učitelji in študenti svojega inštituta. Povabil me je, naj ostanem, a grem z družino. Moram, ker je bila intenzivna turneja. Rada bi šla na Bled in tu preživela več časa in preprosto uživala na kolesarjenju, teku, smučanju, rada bi bila na prostem v naravi," nam zaupa svoje želje.

To, da je v odlični formi, se opazi že na daleč, zato nam za konec še zaupa, kateri je njen najljubši šport. "Rada imam atletiko. Ob tem sem odraščala in obožujem tenis, ker je to tudi moj šport. Ko sem bila majhna, sem trenirala in s tenisom sem odraščala. Zame je tenis številka ena, poleg atletike. Ne morem delati izjem." (nasmeh)

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere