John Malkovich: Moje zasebno življenje nima nič skupnega z mojim delom

4. 7. 2007, 15:57 | Scena | Vir: Playboy
John Malkovich: Moje zasebno življenje nima nič skupnega z mojim delom (foto: *) *

Filmski zvezdniki se ves čas oblačijo v kože filmskih junakov, John Malkovich je eden redkih, ki lahko iz kože filmskega junaka zleze v lastno kožo in ohrani igralsko karizmo. V filmu o samem sebi igra – samega sebe. Biti John Malkovich.

Na misijo razkrivanja Malkovicheve resnične identitete se je podala Playboyeva novinarka Kristine McKenna. Ni vedela, v kakšne barve se bo zanjo oblekel igralski kameleon. Pričakal jo je brezhibno oblečen gospod prefinjene vljudnosti in izbranega okusa. In potem so se začele barve spreminjati in mešati. Je John Malkovich lahko John Malkovich? »Resnično je tako prefinjen, da vsepovsod vzbuja veliko pozornosti. Imenitnost, ki ga obdaja, je lahko celo zastrašujoča, toda hitro posumite, da gre vso to veliko ošabnost pripisati blefiranju. Ko je led prebit, pridejo na dan Malkovicheve druge plati.

Vražje dober spomin ima, pronicljiv smisel za humor, je osupljivo nadarjen mimik in ni preveč opravljiv. Najbolj presenetljiva je njegova lahkotnost, s katero obvladuje svojo ženstveno plat osebnosti. Včasih na snemanjih prebije prosti čas ob šivanju in vezenju. Nenavadno spreten je z rokami in govori z mehkim glasom, komaj glasnejšim od šepeta. Toda hkrati je njegova moškost silno poudarjena, intenzivna in prav to protislovje je vir njegove močne spolne privlačnosti.

Nekaj brezbrižnega in sladkobnega je v njem. Ko se pojavi v javnosti, se ženske željno ozirajo za njim. Šele po obilni večerji in številnih prižganih cigaretah (preden jo prižge, filter odščipne) sem Malkovicha zaslišala o filmskem poslu in ljudeh, s katerimi dela, o ženskah in njegovem velikem navdušenju nad reperjem in uspešnim glasbenim producentom Dr. Drejem.«

Ali vas je delo v filmu Nevarna razmerja, pri katerem ste spoznali Michelle Pfeiffer, zaradi česar je razpadel vaš zakon z Glenne Headly, vznemirilo?

Ne, saj nisem sentimentalen. Moje zasebno življenje nima nič skupnega z mojim delom. Dejansko sem se imel takrat čudovito. To je krasno obdobje v mojem življenju in film, ki smo ga delali, je bil posnet po enem največjih romanov zahodnega sveta. Scenarij je bil odličen, film prav tako, čeprav je bilo snemanje večino časa prava nočna mora.

Nočna mora?

Mhm. Stephen Frears (režiser) je bil do vseh pregrob. Michelle, na primer, je klical »Havajka«, ker je predvideval, da prihaja iz krajev, kjer ljudje deskajo. Infantilen je. Vsak dan mi je pred začetkom snemanja prišel povedat, da sem mu popolnoma uničil film. Vendar mi je bilo čisto vseeno. Stephen je sijajen. In zato ga imam rad.

Ali zakulisne afere, kakršna je bila vaša z Michelle Pfeiffer, koristijo ali škodijo filmu?

Ne eno ne drugo. To za film sploh ni relevantno, saj ne govori o tem, kar je resnično, temveč o tistem, kar se zdi resnično. V teatru se ne moreš pretvarjati, na filmu se lahko. Lahko se pretvarjaš, da gre za kemijo med dvema, seks, ljubezen, enako velja za posebne efekte, eksplozije ...

Torej ni nobene razlike, če te ženska, s katero snemaš ljubezenske prizore, neustavljivo privlači ali popolnoma odbija?

Ne. Popolnoma vseeno je. Kar se mene tiče, ni nič drugače, če snemam ljubezenski prizor ali zajtrk. Gre za isto stvar. Pomembna je samo komunikacija. Poglejte, če vsak večer vadim prizor, v katerem moram v drugem dejanju začeti ihteti brez kakršnegakoli razloga, kaj mislite, da takrat občutim? Nič, saj je to le igra.

Pred leti sem snemal film z dvema igralkama, do katerih nisem čutil ničesar, a obe sta se znali dobro poljubljati. Pa kaj zato?! Narediti moraš, kar vloga zahteva: se z njima ljubiti, ju udariti ali pred njima jokati. Včasih si želiš, da ne bi bilo treba početi nič od naštetega in bi raje videl, da niti ne obstajata, a nekako moraš to premagati …

Ali za vas resnično ni nič drugače, če se morate v prizoru poljubljati ali boriti?

Če se na sceni ljubiš z nekom, ki ga imaš resnično rad, je drugače, a za sam film to ni relevantno. Čeprav ni bilo vedno lahko, sem na snemanju Nevarnih razmerij blazno užival, ko sem delal z Umo Thurman, Michelle Pfeiffer, Glenn Close, Keanujem Reevesom in Petrom Capaldijem. Ali gledalci res lahko vidijo, da mi je bilo z vsemi lepo delati? Odvisno od tega, kako učinkovit sem bil pri ustvarjanju lika.

V Nevarnih razmerjih sem snemal prizor z nekim dekletom, ki ga nisem še nikoli prej videl. Bila je ljubka, zelo ženstvena in prijazna. Zelo ambiciozna igralka, toda večer pred snemanjem ljubezenskega prizora je skoraj dala odpoved, ker se ga je prestrašila. Zato sem se pred začetkom snemanja odločil malce pokramljati z njo: »Živijo! Kako gre? A ponoviva tekst? Mm, mimogrede, upam, da mi ne boš preveč zamerila, če ti bom tale črnilnik moral potisniti v ritko.«

To je film. »Kako vam je ime? Dobro, ali vam zdaj lahko tole vtaknem v ta zadnjo?« Take scene sem snemal z ljudmi, ki sem jih imel rad; z ljudmi, s katerimi živim, z njimi seksam, s tistimi, ki jih nisem poznal, s takimi, ki sem jih sovražil, a še vedno menim, da to ne vpliva na nobeno izmed mojih vlog.

OK. Če ni vaš odnos s soigralci oz. soigralkami tisti, ki lahko uniči sceno, kaj jo potem lahko?

Če se kateri od soigralcev ne odzove dovolj čustveno in če je scenarij slab. Res pa je, da se večina igralcev, tudi tisti, ki jih ne maram, ponavadi potrudijo stvar izpeljati korektno. Ne dogaja se mi prav pogosto, da ne maram svojih sodelavcev, rad sem v dobrih odnosih z ljudmi.

Nekoč se mi je pripetilo, da je neka mlada soigralka kričala name: »Ocenjuješ in presojaš vse, kar naredim, že od vsega začetka!« Seveda to ni držalo, zato sem ji rekel: »Zmešalo se ti je, prekleto! En kurc me briga, kaj počneš, punči, en kurc!«

Ste igralec, zelo slaven po vrhu, lepotice se vam kar ponujajo, včasih so celo agresivne. Vam je to všeč?

Saj tu ne gre zame. Tu gre za imaginarno bitje, za Johna Malkovicha, ki pripada publiki. Z njim imam le neko neoprijemljivo vez. Bilo bi napačno sklepati, da vsi ljudje, ki postanejo igralci, režiserji ali pisatelji, hočejo postati tudi slavni. Poznam seveda tudi take, ki to želijo, a ne vsi.

Kaj pa takrat, ko vidimo vaš obraz vsepovsod na plakatih za nov film, recimo za film Biti John Malkovich?

Hm, pa saj slava sama po sebi ni vsiljiva. Počasi nehaš razmišljati o tem, da te v javnosti zmeraj nekdo opazuje. Ko grem v restavracijo, se ne oziram okoli sebe, da bi videl, kaj ljudje govorijo ali počnejo. Čudno se mi zdi, da me imajo za nekoga vplivnega, vendar menim, da se mentalno zdravje posameznika pokaže tako, da se v tovrstnih situacijah počuti čudno. Zdrav duh ne zaupa moči, temveč skuša raziskati tisto, kar ljudje dojemajo kot moč.

Vam kdo vzbuja strahospoštovanje?

Mislim, da bi to lahko bila Nina Simone. Živi čisto blizu mene, a se nisva še nikoli srečala. Posnela je različico pesmi Who Knows Where the Time Goes?, v kateri precej dolgo razlaga o pomenu časa, preden začne peti. Redkim glasbenikom se posreči kaj takega. Jacquel Brel, Bob Dylan in Tom Waits so vsekakor umetniki te vrste, prav tako Nina Simone, ki je prava poslastica …

Glasba je čudovit izraz umetnosti našega časa in hkrati tudi jezik, ki ga razumejo vsi ljudje. Pred kratkim me je zaintrigirala vrstica iz Dr. Drejevega komada 2001: »Some niggers try to be the king, but the ace is back.« (Nekteri zamorci hočjo postat kralji, ampak as se je vrnu.)

Genialen je. Ta njegov album je precej drugačen od prejšnjih. Bolj melodičen je in samo besedilo me je fasciniralo. Poezija je zame nekaj fantastičnega in mnogo glasbenikov, ki jih poznam, je res dobrih pesnikov.

Kako to, da živite v Evropi? Ima to kaj skupnega z vašo slavo?

Raven razpravljanja v Ameriki je preveč preprosta, naivna. Država je puritanska, določa ti, kako moraš živeti. Videli ste lahko, kaj morajo ljudje tam poslušati; v mislih imam Clarencea Thomasa in Billa Clintona. Po mojem mnenju je religija kot institucija velika zmota, iluzija, a to še ne pomeni, da se bom lotil zapiranja cerkva. V Ameriki hočejo ljudje imeti pištole in lahko jih imajo. Kriminalcev ne zaprejo, če ti lažejo. Odvetniki so nemočni in morda celo verjamejo, da ta in ta ni odsekal glave svoji ženi.

Desnica hoče pištole, levica ujčka svoje kriminalce, nobena stran noče nikogar kaznovati. Amerika je ogromna, divja država, ki dovoli, da se dogajajo neumnosti, zato sem se odločil, da moji otroci ne bodo odraščali tam, temveč v Evropi. Morda ima to kaj opraviti s tem, da me imajo ljudje za pametnjakoviča.

V mnogih intervjujih se kaže vaš izredno prezirljiv odnos do ameriških filmov.

Le če me pravilno citirajo. Kar se ne zgodi prav pogosto.

Kako pogosto?

Redko me citirajo popolnoma narobe, vendar se zgodi. Včasih me kak novinar z neumno postavljenim vprašanjem povsem vrže iz tira in potem seveda vrnem udarec. Pred šestimi leti sem v Londonu dajal intervju za Guardiana in novinar me je spravil v bes s tem, ko je objokoval usmrtitev Johna Wayne Gacyja. Povedal sem mu, da se z njegovo usmrtitvijo strinjam in da ne bi imel nič proti, če bi bil jaz tisti, ki bi moral pritisniti na sprožilec, četudi kar med večerjo.

Je to potemtakem vaše stališče do smrtne kazni?

Da. Človek, kakršen je bil John Wayne Gacy, si ne zasluži živeti. Mislim celo, da bi morali smrtno kazen preimenovati. Poglejte, nekoč bomo vsi umrli, zato bi lahko smrtno kazen poimenovali predsmrtna kazen. Neumno se mi zdi, da imamo smrtno kazen za nekaj velikega. Če bi lahko obtoženim povzročili tiste občutke, kakršne so oni sami povzročali ljudem, bi to bila idealna smrtna kazen, a to je žal popolnoma nemogoče.

Večina jih je psihopatov, skorajda brez zavesti. Kar se mene tiče, lahko ljudje govorijo, kar hočejo, meni je v resnici vseeno. Ne verjamem zares v pravni sistem, ne v naše zakone in ustavo. Vse stvari, okoli katerih zganjajo Američani velik hrup, češ da so svete in nedotakljive, se meni zdijo neverjetno popačene in omadeževane.

Ali morda pogrešate karkoli »ameriškega«?

Tukaj živim že več kot 12 let in opazil sem, da ste Evropejci nagnjeni k mnenju, da Amerika nima kulture. To je velika napaka, četudi izvira iz arogance ali iz strahu pred ogromno, močno Ameriko. Toda ni tako. Že najmanj eno stoletje predstavlja Ameriko lepo število velikih pisateljev, pesnikov, umetnikov, glasbenikov, slikarjev, režiserjev, igralcev, scenaristov, plesalcev itd. Na vseh teh področjih so se Američani dobro izkazali, kar kaže na to, da kultura je, in to gigantska. Preprosto ne maram vsega, kar ponuja, toda če je drugim všeč, mi je tudi prav.

Kaj je narobe z ameriškimi filmi?

Tisti, ki so popularni danes, bi v času mojega odraščanja spadali v kategorijo B-filmov. Ponoči, ko smo bili že siti masturbiranja, smo gledali bedne filme, ki poneumljajo. Filme, v katerih so igrali prav tako slabi igralci (Victor Mature) kot danes. Vendar so to danes A-filmi in A-igralci.

Kdo je za to odgovoren? Kultura snemanja filmov v Hollywoodu?

Javnost. Ljudje dobijo takšne politike, takšne filme in kulturo, kakršne si zaslužijo. Trenutno stanje je nastalo zaradi odsotnosti ene temeljnih lastnosti človeka – radovednosti. Amerika je ogromen talilni lonec različnih kultur, ljudi, denarja, talentov, možnosti, a ohromljena od strahu. Dvajset odstotkov populacije pripada t. i. religiozni desnici, ki se boji besede »fuck«. Potem je tu še Tipper-Gorova čredica.

Če Dr. Dre napiše pesem o prostitutkah in kurbah, v njegovi pesmi ne bodo iskali njegove nadarjenosti ali talenta. Prvi stavek, ki ga je moj sin izgovoril v celoti, je bil: »Še več Dr. Dreja.« Moja generacija je zrasla na Dr. Seussu, kar nas dela bistveno drugačne od generacije Dr. Dreja, a meni se še vedno zdita obe enako pomembni in fascinantni, ker sem po naravi radoveden. Ne razumite me narobe; ameriški filmi so lahko očarljivi.

Na primer Osumljenih pet je film, ki je dober, prav tako kakor so odlični filmi Scorseseja ali Coppole. Še vedno se snemajo odlični filmi. Biti John Malkovich mi je bil všeč. Spike Jones (režiser filma Biti John Malkovich, op. p.) je resnično brihten poba, enako velja za Charlija Kaufmana (scenarist filma Biti John Malkovich). Oba imam rad in ju spoštujem. Lepota po ameriško je tudi izreden film, čeprav ni moj najljubši.

Kateri pa je?

Kar nekaj jih je: Bitka za Alžir, Štiristo udarcev, Državljan Kane, Konformist, Točno opoldne, To je čudovito življenje in večina Fellinijevih filmov.

Vas filmi spremljajo že od otroštva?

Kot najstnik sem gledal program s klasičnimi filmi, med drugimi Dobra zemlja in To je čudovito življenje. Filme sem rad gledal, a v resnici nisem filmofil. Če so otroci v mestu, kjer sem odraščal, gledali podelitev oskarjev, in dejansko se ne morem spomniti, ali so jih takrat že prenašali po televiziji, smo jih gledali skupaj, za zabavo. Še kar absurdno, ne?

Priznali ste, da ste tudi sami bolj vzkipljive narave. Kaj vas razkuri?

Na živce mi gredo pretepači, bahači, neumnosti, ki jih kdo klati, sicer pa sem zelo miroljuben. Ne bi se mogel spomniti, kdaj sem se nazadnje razburil.

Imate kakšno izkušnjo z nasiljem?

Trenutno se ne spomnim nič takega. Vem, da sem jih nekajkrat skupil, kdaj sem koga mahnil, a vse to je precej megleno v mojem spominu. Včasih je lahko že nevarno, da se zaljubiš v napačno osebo. Ne maram nasilja, vendar živimo v krutem svetu in koristno je imeti določeno stališče do tega.

Nekaterim ljudem je nasilje všeč, na primer sadistom, mazohistom in profesionalnim atletom. Vemo, da gre lahko bodisi za emocionalno bodisi za fizično nasilje, in res ne vidim razloga, zakaj bi bilo fizično hujše. Če ženska ne hodi naokoli polna modric, to še ne pomeni, da je mož doma ne maltretira.

Kako se je oče odzval na vaše zanimanje za film?

Mislim, da je bil ponosen name, čeprav ni veliko govoril o tem. Saj ni treba, da otroci slišijo take reči, lahko celo dosežeš ravno nasprotno. Svojim otrokom venomer govorim, da so krasni in da sem ponosen na njih, vendar ne vem, ali jim to kaj pomeni. Dejansko ne vem, ali so moji otroci nadpovprečni, vem pa, da jih imam strašansko rad in da me zelo osrečujejo.

Je res, da ste v najstniških letih prebrali roman Williama Faulknerja Krik in bes dvestokrat? Ali vas poleg Faulknerja inspirira še kdo?

Verjetno sem ga prebral še večkrat. Roman je zares dober. Na seznamu stotih najboljših romanov zadnjega stoletja (objavil ga je The Daily Telegraph) je eden izmed prominentnih tudi pisatelj James Joyce. Za moj okus je v njegovih romanih vse preveč prilizovanja. Že zelo zgodaj sem se navduševal nad Martinom Luthrom Kingom, bil je moj junak.

Gérard Depardieu me pomirja. On je eden izmed najplemenitejših ljudi, kar sem jih spoznal pri svojem delu. Marcello Mastroianni je prav tako bil čudovit, zelo preprost in v tem se je skrivala njegova veličina. Pravi vir inspiracije so zame preprosti ljudje, ki se v življenju borijo, ne pa blesteči povzpetniki. Rad imam zgodbe, ki jih piše življenje.

Kdaj ste izgubili nedolžnost?

Pri enaindvajsetih.

Je bila to vaša prva velika ljubezen?

Ne. Moja prva ljubezen je bila Pam Tanner, s katero sva hodila skupaj v vrtec. Všeč mi je bila zato, ker je nosila očala. Ali nekaj takega. Potem se je nesramnica odselila in to me je za vedno postavilo na trdna tla. Sledilo je še nekaj vez v srednji šoli, imel sem dekle, preden sem šel študirat, potem sem živel z Laurie Metcalf, to je bilo, preden sem spoznal bivšo ženo Glenne.

V prejšnjih intervjujih ste izjavili, da ste prisegli, da se po ločitvi od Glenne ne boste nikoli več poročili. Še vedno mislite tako?

Ne želim imeti nadzora nad nikomer, velja tudi nasprotno. Nikakor nočem biti nadzorovan. Ljudje smo po naravi nomadi, a vseeno se od nas pričakuje, da bomo imeli družino in z njo ostali do konca svojih dni. Dvomim, da se to zares obnese. Mogoče smo ta sistem izumili takrat, ko je bila povprečna življenjska doba ljudi 30 let. Bil sem poročen, svojo ženo sem imel zelo rad, kar nekaj časa sva se imela lepo, potem se je nenadoma ustavilo. Žal.

Bi rekli, da je ločitev neke vrste poraz?

Seveda je poraz. V času ločitve sem bil popolnoma obupan in hkrati še nezrel. Mislim, da tako globokega obupa ne bom občutil nikoli več, in čeprav so take emocije strašne in izčrpavajoče, jih morda nekako pogrešam.

Kakšna je po vašem mnenju bistvena razlika med moškimi in ženskami?

Na splošno so ženske tiste, ki imajo dnevni red. Nikoli ne vem, kaj točno to je, toda mislim, da je to njihov način delovanja. Na mojem dnevnem redu ni ničesar drugega, kakor uživati ob odraščanju svojih otrok in narediti še kak dober film.

Česa želite naučiti svoje otroke o seksu?

Da je treba v njem uživati.

Nekoč ste dejali: »Ni mi popolnoma neprijetno v lastni koži, a lahko bi se počutil udobno v koži koga drugega.« Kaj ste imeli v mislih?

Prvo se nanaša na drugo, in sicer: nekdo, ki se v svoji koži ne počuti dobro, je bolj nagnjen k negotovosti glede svoje identitete, posledično ga je strah, da jo bo izgubil. Dvomim, da je identiteta nespremenljiva, toda hkrati nisem prepričan, da sem se resnično tako zelo spremenil od rojstva; prav tako se mi zdi, da se ljudje, ki jih poznam, niso drastično spremenili.

Imate kakšno osebnostno lastnost, ki vam je v življenju povzročala probleme?

To, da sem preveč očitno odgovoren in da hočem vse stvari popraviti. Vsega ni mogoče popraviti ali spremeniti.

Ali bi sprejeli vlogo v filmu, ki vas ne bi resnično zaintrigiral?

Pa saj ravno to počnem in sem zmeraj počel – tako služim denar. Seveda pazim, da to ne bi postala slaba navada. Letalo prekletih in Na ognjeni črti sem posnel zato, da je moja firma lahko nadaljevala delo in da sem zaslužil denar za svojo družino. To še ne pomeni, da v takih filmih ne delam enako trdo in zavzeto kakor pri drugih projektih. Sploh me ni presenetilo, da sem po teh dveh filmih postal najbolj priljubljen psihotični zlobnež. Hollywood rad spreminja ljudi v izdelke.

Motivacije so različne; včasih delam za denar, včasih zato, ker mi je všeč scenarij. Nisem ravno največji oboževalec Victorja Hugoja, toda lik inšpektorja Javerta, ki sem ga igral v Nesrečnikih, me je zelo zanimal. Enako velja za vlogo, ki sem jo odigral v Nevarnih razmerjih, saj zgovorno ilustrira, da lahko vse svoje življenje živiš v zmoti, in to se mi zdi strašansko zabavno. Nesrečnike sem se odločil delati tudi zato, ker zelo cenim Gérarda in rad delam z njim

Snemalna prizorišča so ponavadi dolgočasna, a ne, ko je tu Gérard, ki vse ljudi na svetu spravlja v smeh; bodisi s tem, da lula proti vetru, bodisi s tem, da kar naprej govori o seksu, kar počne tako smešno, da vsi umirajo od smeha. Takoj ko sva se seznanila, sem vedel, da ni od muh. Izredno pameten je, pa še samouk povrhu. Tudi zase bi lahko rekel, da sem samouk. Čeprav sem hodil na faks, tam nisem počel nič drugega, kakor kavsal s sošolkami.

Rekli ste, da nikoli ne gledate filmov, v katerih igrate. Niste nikoli radovedni?

Ne, ker vem, da če mi nekaj ne bi bilo všeč, tega ne bi ponovno posneli. Zakaj bi se torej vznemirjal? Še preden sem se začel ukvarjati s filmom, sem se naučil, da me stvari, nad katerimi nimam nadzora, ne smejo moriti. Če se slučajno zgodi, da vidim katerega izmed svojih filmov, potem tudi vidim, kaj je režiser hotel narediti z mano, in si mislim, ah, saj to bi lahko naredil, morda bi bilo zanimivo, a takrat je že prepozno. Film je že zunaj in je bomba.

Ste kdaj kakšno vlogo zavrnili in vam je bilo kasneje žal?

Nikoli ničesar ne obžalujem. Zavrnil sem tudi že filme, ki so se mi zdeli zanimivi, a ni rečeno, da bi mi bili še vedno všeč potem, ko bi jih posnel. Ponudili so mi na primer vlogo v Vročih nočeh, ki jo je potem odigral Burt Reynolds. Scenarij in vloga sta mi bila zelo všeč, čeprav film ni bil tako dober potem, ko so ga posneli, ne bi mogel natančno reči, zakaj ne.

Všeč mi je bil mali Mark Wahlberg, ki je včasih pel, in dekle … kako ji je že ime? Heather Graham. Jullianne Moore je bila dobra skoraj ves čas. Lahko bi se zelo zabaval in končno enkrat ne bi igral esteta, kar tako rad počnem.

Izjavili ste, da so dobri samo dva ali trije filmi, ki ste jih posneli?

Nevarna razmerja in Polja smrti sta zares dobra, Biti John Malkovich je zelo izviren. Filmski verziji Steklene menažerije in Smrt trgovskega potnika sta tudi dobri, a kar se mene tiče, spadata v gledališče. Všeč mi je tudi The Object of Beauty, film, ki sem ga posnel, a ga ni nihče videl. Čaj v Sahari je na primer eden takih filmov, ki bi lahko uspel, toda to se ni zgodilo. Debre Winger jaz ne bi izbral za vlogo Kit. Mary Reilly je samo verzija zgodbe Dr. Jekyll in Mr. Hyde, z mnogo potenciala seveda, toda izkazala se je za problematično, saj je stala 50 namesto 6 milijonov dolarjev. Mary Reilly igra Julia Roberts, ki je, moram priznati, precej talentirana, čeprav nisva najboljša prijatelja.

Past, v katero se hitro ujameš v Hollywoodu, in v katero se je ujela tudi Julia, je ta, da lahko hitro postaneš objekt ikonografije, kar je velika ovira v razvoju igralca. Čeprav nisem nikoli gledal filmov, v katerih nastopa in želi ugajati občinstvu, lahko rečem, da je kar nadarjena.

Kako je bilo delati z Dustinom Hoffmanom v filmu Smrt trgovskega potnika davnega leta 1985?

Krasno! Dustin je izredno inteligenten človek, nepopustljiv v svojih idejah, kako bi zadeve morale potekati. Zelo sva se zabavala, od njega sem se naučil ogromno stvari, ne toliko o igri, temveč predvsem o delu.

Sta se spoprijateljila?

Da, postala sva zelo dobra prijatelja. Nekega dne me je poklicala njegova žena Lisa: »Se lahko na kratko oglasiš pri nas? Mislim, da je Dustin v depresiji.« Ravno sem bil na pijači s prijateljem, skupaj sva odšla k Hoffmanu. Po pogovoru z Liso sva šla v Dustinovo sobo. Ležal je v postelji, pokrit, le njegov veliki nos je štrlel izpod odeje. Bilo je tik pred podelitvijo emmyjev, Smrt trgovskega potnika je imela cel kup nominacij, Dustin pa se je valjal po postelji ter stokal in tarnal … Vprašal sem ga: »Misliš, da je to zaradi emmyjev?« Njegov odgovor je bil: »Kaj kvasiš neumnosti! Saj vidiš, da imam gripo.« In takoj zatem še: »Slišal sem, da delaš s Spielbergom.« »Res je,« sem odvrnil, »delamo zgodbo po romanu J. G. Ballarda Cesarstvo sonca.« Nato se je izkazalo, kaj ga je v resnici morilo: »In zakaj ni meni ponudil te vloge?« Zdaj sem ga imel dovolj: »Res hočeš slišati, zakaj ne? Morda misli, da si za spoznanje preveč … um…« Dustin je začel rjoveti: »Izusti že!« »Misli, da si preveč židovski.« Nato sem zapustil njegovo sobo, Dustin pa se je obrnil k mojemu prijatelju, ki je še vedno stal tam, in mu dejal: »Ta nikoli ne bo uspel. Veš, zakaj ne? Zato, ker je popolnoma nečloveški!«

Nekaj ur zatem je Dustin čudežno ozdravel. Imeli smo slovesno večerjo, Dustin je občasno prdnil, zamahnil z roko pred svojim obrazom, kakor da ima prdec v pesti, se namuznil in mi rekel: »To je moja hiša. Počnem lahko, kar se mi sprdne.« Spet je bil stari dobri Dustin. Naravnost obožujem njegov smisel za humor.

Ali se pri delu z ljudmi Hoffmanovega formata kdaj dogaja, da glavni igralci tekmujejo, kateri bo najboljši?

Veliko je takih igralcev, ki hočejo postati prominentni zvezdniki, jaz ne. Ko vidim, da se kosajo med seboj, se najraje umaknem. Nevrotičnost je lahko zabavna, meni osebno je Dustinova zelo pri srcu, toda mnogo je takih igralcev, pri katerih je nevrotičnosti absolutno dolgočasna.

Prostori v srcu režiserja Roberta Bentona so bili vaša prva filmska izkušnja. Je bil prehod od gledališča k filmu težak?

Sploh ne. Robert Benton je zelo zabaven možakar. Nekega dne me je na prizorišču obiskala moja bivša žena, zmeraj je bila precej žlobudrava. V tem filmu sem igral slepca in režiser je od mene zahteval, da se družim s slepimi. Naučil naj bi se Braillove pisave, jaz pa se nikoli tako ne pripravljam na vlogo.

Najeli so mi tudi šoferja, ki naj bi me vsak dan odpeljal v zavod za slepe, kjer naj bi preživel kakšno urico. Snemali smo že skoraj ves mesec, ko je Robert naznanil, da bomo zdaj začeli s prizori, v katerih Mr. Will (moj lik) bere. Pred snemanjem sem se šel spočit, Glenne pa je rekla Robertu: »Veš kaj, stavim, da ne zna brati Braillove pisave.« Robert ji je odvrnil: »Seveda zna, saj se je šest mesecev vsak dan učil v zavodu!« Nato sem se na prizorišču pojavil jaz in Robert me je vprašal, ali sem se naučil brati Brailla.

Rekel sem mu: »Kurc, nisem. Če bi bil slep, bi se, tako pa sem igralec!« Pozneje sem razkril, da sem s svojim šoferjem, ki je bil tudi avtomobilski navdušenec, hodil na dražbe starih avtomobilov. Iskal sem studebakerja silverhearta, letnik 1961, in ga tudi našel.

Kako bi opisali občutke ob režijskem prvencu Dancer Upstairs? Kaj vas je navdahnilo? Kje ste našli inspiracijo?

V zgodbi, ki mi je bila všeč. Je ljubezenska zgodba o policistu, ki aretira Guzmana. Snemal sem v Španiji v Madridu in Almeiri ter na Portugalskem v Portu, ki je moje najljubše evropsko mesto. Rad bi režiral film Don DeLilla z naslovom Libra, ki je izmišljena biografija Leeja Harveyja Oswalda in sem jo že pred leti priredil za gledališče. Oliver Stone je iz Don DeLillove knjige pobral ogromno materiala, ga izmaličil in popačil ter iz tega naredil film JFK. Absolutno neodgovorno od filmarja je, da dela na hitro in potvarja zgodovinska dejstva, kar sem Stonu tudi osebno povedal. Če nisi previden, lahko ustvariš generacijo nihilistov, in Oliver dejansko ni previden.

Ni neumen, a je nepreviden. Mnogo ljudi ne ve kaj dosti o zgodovinskih podrobnostih, ampak ne moreš jim ponuditi tega, da je Richard Nixon vedel, da bo Martin Luther King ubit, ter da mu za to ni bilo mar. Morda je bilo tako, morda je primer še nerazrešen, toda to še ne pomeni, da ga v filmu lahko prikazujemo kot dejstvo.

Še kakšna kisla na račun filmske industrije?

Da si še malo olajšam srce, naj povem, da mnogo direktorjev fotografije, s katerimi sem sodeloval, nima pojma, kaj je filmska fotografija. Mislijo, da je delati fotografijo za film isto kakor fotografije za National Geographic. Poleg tega imajo preveč nadzora nad igralci. Nekateri izmed njih so se pred filmom ukvarjali z reklamami in zato nimajo nobenega smisla za pripovedovanje zgodb, mislijo, da je ena slika vredna tisoč besed. Moje osebno mnenje je, da včasih slika ni vredna niti ene besede. Vse slike pač niso zgovorne.

Bi poleg tega, da bi izpopolnili filmsko industrijo, radi človeštvu sporočili še kaj koristnega?

Skrbi me, da se bo vse začelo vrteti okoli denarja. Nepojmljivo se mi zdi, da ljudje tako plitko dojemajo svet. Seveda imam tudi jaz rad denar, toda pri vsem je treba biti zmeren. Tudi religija me iritira. Ideja, da nismo dovolj dobri za ta čas, ki ga preživimo na Zemlji, me spravlja v bes in želel bi, da se neha s takim poneumljanjem. Prav tako tudi ne polagam svojih upov v roke znanosti. Mislim, da je njen večji del sranje. Albert Einstein je bil razglašen za najpomembnejšega človeka 20. stoletja.

Tudi prav, toda tudi njegove teorije, kakor velika večina teorij, se bodo prej ali slej izkazale za sranje. Teorija relativnosti? Mislim, koga to zanima? Meni ne bi moglo biti bolj vseeno zanjo. Najpomembnejši človek 20. stoletja? Raje bi nominiral koga, čigar delo je imelo vpliv na dogodke v razvoju človeštva – Martina Luthra Kinga, recimo, ali Sigmunda Freuda. Ravnokar sem režiral igro Terryja Johnsona z naslovom Hysteria, v kateri se prepirata Freud in dr. Yahuda, Freudov prijatelj in osebni zdravnik. Malo pred smrtjo je Freud napisal razpravo Mojzes in monoteizem, v kateri je predlagal, da Mojzes ni bil Žid, temveč egipčanski aristokrat.

Ko to izve dr. Yahuda, pobesni, in kriči na Freuda: »Mit! Mit je najvažnejši! Če to zanikaš, s tem zanikaš tudi našo vero!« Freud mu odgovori, da je človeški um sam po sebi že dovolj božanski. S to idejo se strinjam in se tukaj potemtakem razhajam z religijo, politiko ali kakršnokoli drugo obliko ureditve. Resnično mislim, da je človeški um dovolj božanski, celo bolj neverjeten od božjega.

Neki vaš prijatelj je pripovedoval, da se je nekoč peljal z vami v avtomobilu, ko ste po mobitelu prejeli sporočilo, da boste zaslužili dodatni milijon dolarjev, česar niste pričakovali. Menda nad tem niste bili niti malo presenečeni. Je to res?

Denar me ne razveseljuje. Razveselim se, ko vidim kaj fascinantnega, na primer Guggenheimov muzej v Španiji, dober film, Gérarda Depardieuja, dobro knjigo, lepo arhitekturo. Zame je vznemirljivo, da počnem stvari dobro. Ženske, recimo, se mi zdijo zanimive, nasmejijo me te njihove reči, veste.

Rad imam ženske. Pri petdesetih ali šestdesetih so lahko zelo seksi, čeprav jih je strah, da po tridesetem ne bodo več aktualne. Moški imamo podobne občutke. Staranje lahko deluje kot vnovično devištvo, kar je zares ganljivo.

Kaj mislite, katera je tista (napačna) predstava o vašem življenju uspešnega igralca, ki ji ljudje najraje verjamejo?

Nimam pojma. Kaj pravite?

Verjetno si mislijo, da je vse v vašem življenju blesteče, seksi, zabavno, da z lahkoto zaslužite ogromno denarja, da se vsi ves čas ukvarjajo z vami, da so vam odprta vsa vrata in da vam življenje teče mirno.

Saj je večinoma res.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri