Jonasove najboljše šahovske figure vseh časov

Pred nekaj meseci, ko sem svojega petletnega mulca začel učiti šah, sem si iz najboljše svetovne elektronske (zastonjkarske) knjižnice Piratski zaliv pretočil za nekaj gigabajtov elektronskega čtiva o šahu. Kdaj mi ga bo uspelo pretuhtati, nimam pojma, me baše cajtnot. Vem le to, da si bom, ko bo fant utegnil in bova spet sedla za mizo, neustavljivo želel, da igrava z najboljšimi šahovskimi figurami vseh časov.

Kot otrok socializma dobro pom­nim, kako je po osrednjem televizijskem dnevniku, tam nekje ob pol osmih, na prvem izmed dveh televizijskih kanalov, ki jih je vlekla sobna antena, prišel čas za šport. Po dogodkih doma in v rajnki Jugi, novicah iz neuvrščenega sveta ter kakšni peripetiji z Zahoda, kot je to še danes v veljavi. No, treba je zapisati natančneje, prišel je čas za šport in šah. Na barvnem grundigu, ki ga je oče prešvercal (s pomočjo viskija, s katerim je podkupil carinike) iz Zvezne republike Nemčije, se je kmalu prikazal Ivo Bajec s prevelikimi temnimi očali. Podobne so bile tistim, ki jih je takrat nosil Albin Planinc, preminuli slovenski velemojster in član odlične jugoslovanske ekipe, ki je leta 1974 v Nici na šahovski olimpijadi osvojila ekipno drugo mesto. No, Bajec je imel za hrbtom pripravljeno tablo, šahovnico z magnetnimi figurami, ki jih je kakšno minutko ali dve navdušeno premikal in razlagal, kako je v finišu kakšne partije Kasparov ugnal Karpova – skoraj vsi dvoboji za naslov svetovnega šahovskega prvaka v osemdesetih so pač potekali med tema dvema legendarnima ruskima šahistoma. Njemu najljubša šahista vseh časov pa sta, kakor je izjavil pred nekaj leti, Robert 'Bobby' Fischer in Gari Kasparov. Oba, za povrh pa še Paul Morphy, niti ne presenetljivo, sta najljubša tudi vsestranskemu Jonasu Ž., kre­atorju najboljših šahovskih figur vseh časov. Resno, tako se jim reče. Best Chessmen Ever. Trditev, ki sva jo z Ivano preprosto morala preveriti na lastne oči.

Šah – kraljevska igra za plebejce

Medtem ko se umni generali spopadajo z nasprotniki na šahovskih turnirjih, obstaja tudi čisto drug svet. Tam posamezniki ročno izdelujejo tem generalom sveže vojske kmetov, trdnjav, konjev, škofov, kraljic in kraljev. Ali namesto škofov lovce, namesto konjev skakače, namesto kraljic pa dame, kakor smo vajeni v našem prostoru. O tem pozneje. Najin sogovornik je že prinesel na mizo cel kup šatulj s figurami. »Vsega skupaj imam okoli 80 različnih setov figur. Z vsega sveta sem jih zbral, da bi jih preštudiral.« Od kod sploh ideja, da bi naredil svoje figure? »Ravno leto bo tega, kar me je začel zanimati šah, kar sva na vajah in predstavah, čisto zaradi dolgčasa, z God­lerjem začela malo šahirati.

On da je malo z dedkom igral, ampak da tudi ne ve kaj dosti, jaz sem bil pa v bistvu čisti začetnik. Šah me nikoli prej ni zagrabil, poznal sem pravila, neke osnove, a 50 let se ga pravzaprav nisem dotaknil. In potem me ta Godler nasuje 30 : 0 v šahu. Sem ga izprašal in je priznal, da je njegov dedek pa mojster v šahu in da sta igrala vsak večer. Malo užaljen sem se vrgel na internet, na Wikipedio, Youtube in videl, da je šah precej zanimiva reč.« Za razmišljanje in učenje strategij, sploh pa za pristni stik s šahom človek potrebuje prave figure in šahovnico, to vem tudi ponižni pisec tehle vrstic, čeprav mi je iz glave že zdavnaj ušlo tistih nekaj sicilijank, francozinj in špank (in drugih otvoritev).

»Rekel sem si: Hočem dobro šahovnico in hočem dobre figure. In grem na internet vprašat, katere so najboljše figure na svetu? Želim imeti pač najboljše. Nazaj dobim ogromno odgovorov, brskam po forumih in končno pogruntam, da vsak hvali tiste, ki jih ima doma. Nobeden nima pojma, katere so najboljše.« Pa se mu je posvetilo: nova priložnost, niša. Nihče na svetu ne ve, katere so najboljše figure, predvsem pa, zakaj naj bi bile najboljše.

Največja svetovna proizvodnja šahovskih figur poteka v Indiji, skoraj 80 odstotkov vseh šahovskih figur je izdelanih tam, večina manufakturnih obratov, v katerih spretni mojstri stružijo kose lesa v kmete in plemstvo, pa je v mestu Amritsar. »Svetovne firme se na njihove figure samo še podpišejo,« dodaja Jonas. Sam se je najprej vrgel v zbirateljstvo, si nakupil dovolj setov z vsega sveta, zanimali so ga tudi starejši, jih pretuhtal, dal na vago, prerezal na pol, pogledal, kako so obtežene, in pregledal, kako stojijo. »Iz tega sem napravil neko znanost, tega ni napravil pred tem nihče na svetu. Zakaj je figura stabilna? Kako široka mora biti spodaj? Kakšne morajo biti, da bodo dovolj ergonomične pa da jih ločiš ... Če se temu posvetiš, je v tem ful znanosti.« Na koncu je pač spoznal, da najboljših figur ni – in da jih bo moral izdelati kar sam, da bodo obstajale. »Naredil sem jih, najboljše so. Nihče mi ne more tega reči, saj piše gor na škatli.«

Pri snovanju figur se je naslonil na tradi­cijo. »Dizajnerji največkrat napravijo napako, da v izdelek tiščijo preveč dizajna in premalo uporabnosti,« pojasnjuje. Za svoj dizajn se je Jonas naslonil na tradicionalno stauntonsko obliko šahovskih figur, ki je nespremenjena že več kot 160 let. Pred tem so bile šahovske figure zakomplicirane prav toliko, kolikor so bili zapleteni umi umetnikov, ki so jih izdelovali. Ko je znano podjetje Jaques of London leta 1849 izdelalo prvih 500 setov, jih je ročno podpisal takrat znani angleški velemojster Howard Staunton in ime se je prijelo, čeprav je za njihovo ob­liko zaslužen Nathaniel Cook.

Sto let pozneje so redizajn teh figur naredili Jugoslovani. Leta 1950 so namreč organizatorji šahovske olimpijade v Dubrovniku najeli znanega striparja Andrijo Maurovića. Izmisliti si je moral nove šahovske figure, in kako odlično mu je to uspelo! A takšne brez religioznih simbolov, ne pozabimo, igralo se je v deželi, ki križu ni bila naklon­jena. Jonas med pogovorom ponosno skoči v hišo in se vrne z enim teh dubrovniških setov. Repliko, seveda, originalnih setov, ki so jih za potrebe olimpijade napravili pri Jakovljeviću v Zagrebu, je bilo le okoli 50 in menda ne obstaja niti eden več, ki bi bil cel. »Originalnega dubrovnika nima nobeden.

V Beogradu se nekaj važijo. Pri Parmi [slovenskem velemojstru] sem jih nekaj videl, a le par figur. Originalni set je bil res kmečki, nič posebnega, ni bil niti obtežen,« pripomni. Tako je Jugoslavija škofa prekr­stila v lovca ter njemu, kraljici in kralju glave okrasila s kroglo, ki je pri lovcu obarvana v barvo nasprotnika. »In pa poglejte, to je prekrasen, najlepši konj na svetu,« Jonas nad dubrovniškim ni mogel skriti navdušenja. Njegove nove figure zato povzemajo najboljše lastnosti iz obeh svetov, zahodnega in vzhodnega. »Ideja je preprosta,« pravi, »linija je enaka, znebil sem se teh kranceljnjev, ki jih gledamo ljudje že 150 let. Moje figure so zreducirane na bistvo.« Čudovite so, pa so najboljše?

Seveda so izdelane ročno, izdelujeta pa jih Grega in Janez Novak v svoji delavnici na Brezovici in srečala sva se z njima kar na kraju zločina samem, v delavnici, ki opojno diši po lesu. »Saj je zanimivo, vsi rinejo naprej, midva pa sva se vrnila za sto ali več let v preteklost,« pravi Grega. Oče pa: »Ko je Parma prvič v našo delavnico privlekel ta dubrovnik, sem res naivno mislil, da se bo dalo to strojno početi. A ne gre. Pa se jih je Grega lotil ročno. Lahko bi rekel, da je Parma tisti glavni krivec za to, da šahovske figure danes izdelujeva ročno.« Sin, pri­učeni mojster ročnega struženja figur, in oče, samouk, mojster za podrobnosti in ustanovitelj družinskega podjetja. Janez, nekdanji muzikant, je dolgo tega obesil na klin bobne in službo trgovskega potnika v Emoni ter se odločil, da bo izdeloval šahe. »Gajo je prišel namesto mene bobnat, jaz sem bobne prodal. Potem je pa Gajo šel v Ameriko nekaj študirat pa so fantje prišli po mene nazaj in smo šli v Monfalcone kupit nove. Prišli smo tja in niso mi bili všeč, na poti nazaj sva se pa s pianistom pogovarjala, da bi začela kaj zase ustvarjati. Kaj pa? Kot trgovski potnik sem imel tiste naše kataloge in sem šel po njih listat in naletel na šah. Tega je vedno bilo premalo na zalogi. Lahko bi bile tudi kumare, lahko bi bili bicikli. Nisva imela pojma o pojmu, en faliran ekonomist, drugi faliran farmacevt. Ampak sva šla v Nemčijo, kupila mašine in se pri­učila tistih prvih korakov,« se spominja Janez.

»Onadva imata edina na svetu licenco za izdelovanje dubrovniškega seta in svoj posel res obvladata,« je nad Novakovima navdušen tudi Jonas. Logična izbira za part­nerja, bi rekli. Šahovske figure pod znamko BCE ali Best Chessmen Ever od­likujejo minimalistični dizajn, ekstremna vzdržljivost in ogromno pozornosti je posvečene njihovi stabilnosti. Iz kakšnega lesa pa so izdelane? »Najboljši les bi bil pušpan, a pri nas ga ni, razen majhnih s tako tankimi vejami, da niso primerne za izdelavo figur. To je eno drevo, ki ima tako gost les, da je težji od vode,« pravi Jonas. Pušpan ali boxwood naj bi zrasel tudi do devet metrov višine in je samo­nikel v zahodni in južni Evropi pa tudi jugozahodni Aziji. Uporabljajo ga tudi za izde­lavo klarinetov in res, v vodi potone. Za izdelavo najboljših figur na svetu pa je ekipa uporabila njegovi naslednji naj­boljši zamenjavi: javor in oreh. Grega Novak k temu dodaja: »Pa saj hočemo malo tudi Slovenijo promovi­rati, zakaj bi delali iz tujega mate­riala?«

Ko se je Jonas namenil stvar izpeljati do konca, je stopil v stik z Novakom. »Telefoniral je, enkrat prišel, mu je bilo všeč pri nas. Potem pa je čez čas še enkrat telefo­niral, ali lahko še enkrat pride. Pa je prišel in razložil svoje ideje in smo se dogovorili za sodelovanje,« odgovarjata. »Izvirna ideja in oblike figur so njegove, a pri teh zadevah se večkrat pokaže, da moraš ti najprej robo izdelati. Jo prijeti v roke in potem rečeš, uf, ta ideja je bila pa slaba ali pa je bila dobra.« No, od prve ideje pa do končnih figur je preteklo veliko časa in dela. »Potem smo pa sedeli, prijemali in gledali. Pa kurili. Jaz imam eno škatlo pa Jonas ima eno škatlo, ene tri so pa šle v peč, toliko je bilo tega škarta. Ko smo že rekli, aha, to je to, pa je rekel, dajmo še tu nekaj spremeniti. In se je izkazalo, da nova figura ne ustreza več prejšnjim, in bili smo spet na začetku. Nekaj mu ni bilo všeč in smo zamenjali celo serijo. Ampak to je nujen proces, če želiš ustvariti takšen izdelek,« potrdi Grega Novak. »Rečeš si, pa kaj mu je, pa to vse skupaj ni nič, na koncu pa spoznaš, da je imel prav,« za njim prizna Janez.

ZAHOD proti VZHODU

Jugoslovanski šah (in obenem slovenski) je bil v obdobju od petdesetih pa do sre­dine sedemdesetih v največjem vzponu. Po ekipni zmagi na šahovski olimpijadi na domačih tleh v Dubrovniku leta 1950 sicer jugomojstri niso več posegli po zlatu, a bili so kar šestkrat ovenčani s srebrom, skupaj z Madžarsko največkrat doslej. Slovenski grandmaster Bruno Parma si je v tem času prišahiral štiri srebrne in dve bronasti odličji s šahovskih olimpijad. Skupaj z Vasjo Pircem, Albinom Planincem in Stojanom Pucem so ga označevali za člana zlate generacije slovenskih šahistov, ki so uživali svetovni ugled. Z muhastim in razvpitim, a danes že pokojnim Fischerjem je dvakrat remiziral (prvič leta 1961, kar je bila prava senzacija) pa enkrat moral priznati poraz. V tistem času je kajpak dominirala Sovjetska zveza in še danes pogled na lestvico svetovne šahov­ske organizacije FIDE razkriva, da večina današnjih najboljših šahistov še vedno prihaja iz nekdanjih komunističnih dežel. Vrh trenutno 'kazi' Danec Magnus Carlsen, ki si je naslov velemojstra pribojeval že pri 13 letih, štirih mesecih in 27 dnevih. Število točk, ki jih ima Viking po aprilskem štetju, je trenutno največje v zgodovini: 2872. Da, večje celo od rekordnega rejtinga legende Garija Kasparova. Kar ni čudno glede na to, da 22-letnik zmaga na domala vsakem turnirju, ki se ga udeleži. Letos novembra se bo za naslov pomeril s trenutnim prvakom Indijcem Visvanathanom Anandom.

Vrnimo se v sedanjost in nazaj na Vrhovce. Če smo že omenili največjega, torej Kasparova, in če se vrnemo k najboljšim šahovskim figuram vseh časov, potem moramo tudi omeniti svetovno mladinsko prvenstvo v šahu v Mariboru, ki ga je Kas­parov obiskal novembra lani. Ekipa mu je v ta namen poklonila posebno izdajo figur. »Predsednik Türk mi je napisal pismo za Kasparova, dobrodošlico, kar je bilo malo žgečkljivo, saj je ravno takrat Slovenija podpisala sporazum z Rusijo [Južni tok]. Kas­parov pa je v Rusiji znan disident,« razlaga Jonas. In kakšen je bil odziv legendarnega šahista, ko je v roke prejel darilo in ga odprl? »Gledal sem ga, malo se je nasmehnil, hvala, tam je slikal en fotograf. Vedel je, kako se mora obnašati, kaj si je pa mislil, si pa predstavljam: Ja, glih ene figure sem rabu zdej.« No, da ne bo pomote, Kasparov je prejel hud, najboljši set najboljših figur vseh časov, ležečih v leseni škatli, izkrancljani v slogu tradicionalne slovenske skrinje, skupaj z dodatno kraljico in dodatnima lovcema, dubrovniškima, da bi lahko škofa, če bi mu jih bila muka gledati, takoj zamenjal s komunističnima kaskaderjema in ju poslal v boj. Ja, kraljico se mora dokupiti, če želiš imeti dve na šahovnici, drugače pa smo se igralci znašli tudi tako, da smo na glavo obračali trdnjave in se pretvarjali, da so tako elegantne kot one. »Američani so navajeni, da dodatno kraljico že dobijo v setu, v Evropi na to gledamo drugače, češ, kaj ti bo še ena kraljica, a ne znaš špilat?«

Pa različne velikosti figur? »Zbiratelji imajo radi velike. Zanje moraš napraviti takšne s kraljem, velikim štiri palce. Za igro pa so najboljše takšne, kjer je kralj velik od 3,5 do 3,75 palca. Tako velike so naše. S tako velikimi se je igral dvoboj Fischer : Spaski.« Že je na mizo priromala kopija šahovskih figur, s katerimi je Fischer v Reykjaviku leta 1972 na svetovnem šahovskem prvenstvu postal prvič in zadnjič svetovni šahovski prvak, potem ko je premagal sovjetskega prvaka Borisa Spaskega. »Te figure imajo blaz­no zanimiv širok podstavek. Leta 1972 je Fischer zahteval, da zamenjajo figure, pri­pravljene za turnir, in zamenjali so jih s temi. Zanimivo pa je, da je v nekem intervjuju pozneje priznal, da so mu najljubše dubrovniške figure.«

Tako vzhodnjaška kot zahodnjaška različica šahovskih figur BCE sta na voljo v dveh stopnjah. Obe sta izdelani po standardih organizacije FIDE, obe primerni za turnirsko rabo. Druga stopnja kajpak izstopa, dodatno je opremljena z ergonomičnimi ovratniki figur za boljši oprijem in dvojno utežjo za še boljše razmerje med težo in velikostjo figure, kar resnično privzdigne letvico kakovosti. Spremeni se tudi podoba trdnjav in izstopijo nekatere podrobnosti konjev, prav tako sta označena konj in trdnjava na kraljevi strani, kar je nujni poklon tradiciji. »Za zbiratelje je zraven še nekaj zgodbe, lahko jim označimo figure še po stari notaciji. Danes pišemo e2-e4, včasih se je pisalo drugače, da premakneš kraljevega kmeta v četrto vrsto, in si moral vedeti, ali premikaš konja na kraljevi ali kraljičini strani. In tako je moral biti eden izmed konjev označen z žigom. Tudi trdnjava ima žig, lovca pa ni treba označevati, ker veš, na kateri barvi je, saj polja s to barvo nikoli ne zapusti.« Želite še več? Figure je osebno blagoslovil duhovnik Janez Furman. Kako ekskluzivno je to? »Na koncu je ratala cela linija, na začetku tega nismo pričakovali, ampak razvoj je kar šel in šel naprej,« omenja Grega Novak.

Prav vsak set ima svojo škatlo, ki se takisto razlikujejo po količini pozornosti, posvečeni podrobnostim, figure BCE ponujajo tudi podkovane, da so videti še imenitnejše, po želji pa vam jih opremijo tudi s posebnim sistemom DGT (digital game system). Vseh 12 setov figur, ki sta jih postružila Novakova in s katerimi so tudi igrali najboljši mladi šahisti na svetovnem mladinskem prvenstvu v šahu v Mariboru, je bilo opremljenih s tem sistemom istoimenskega nizozemskega podjetja. »Nizozemci so prvi razvili ta sistem, ki je zelo uporaben. V figure so vgradili tuljave, v šahovnico pa tipala, ki sledijo po­ložaju figur na šahovnici. Šahovnico nato prek USB-ja priklopiš na računalnik, upo­rab­lja pa se v glavnem za beleženje partij. Na turnirju z 200 ljudmi za mizami pride prav,« razlaga Jonas. Sami se izdelovanja elektronskih šahovnic niso lotili. Razlog je preprost, Nizozemci imajo na tem področju popoln monopol, in če bi jim želeli konkurirati, bi morali razviti in patentirati čisto svoj sistem. Medtem na mizo zlaga figure z različnih koncev sveta, ustavimo se pri francoskih, angleških,  jugoslovanskih, ki se jih kupi v trgovini, ne pri mojstrih tega poklica. »Poglej naj­cenejše francoske figure, tega konja. Poglej, kako Francozi to naredijo. Kdo bi si mislil. Za primerjavo pa zdaj poglej jugoslovanski set, ki ga je vsaka hiša imela doma. Primerjaj zdaj to s tem. Ni obteženo, prekopicujejo se, to je za en kurc, s tem se ne da igrati. Dizajn je skopiran od Avstrijcev. Niti toliko niso bili, da bi jih pobrusili, da ne bi padale. Pa angleške, malo slabše od fran­coskih, a še vedno kul. Tole tudi ni obteženo, ampak je pušpan, poglej.«

Pa Jonasovi načrti za prihodnost? Z raz­vojem figur se verjetno ne bo več ukvarjal, njihova oblika, podprta s celo znanostjo, ki ji je posvetil ure, dneve, tedne in mesece časa, je namreč idealna, četudi komu minimalistična podoba ne bo povšeči. Tu ni več kaj dodajati, jemati stran. Z doma napravljenim robotom je naštudiral in shranil v podatkovno bazo celo kote, pri katerih se figure, če jih preveč nagnemo, prekucnejo. »Iz tega je napravil cel doktorat, s tem se mi prej res nismo ukvarjali, poznali smo norme, kako morajo figure na primer biti obtežene, da bi to skušali podkrepiti z nekimi natan­čnimi meritvami, to pa ne,« prikimava Janez.

Od figur, ki sta jih Novakova izdelala po naročilu, po kakovosti izdelave izstopata tudi Kogojev set in Plečnikov šah, tega sta udejanjila z arhitektom Janezom Suhadolcem. »To sta obenem tudi najdražja seta iz najine delavnice. Za zbiratelje,« je ponosen Janez. »A Jonasove figure so mi ljubše. Dovršene so tako oblikovalsko kot študijsko. Delala sva z veliko ljudmi, a njegov pristop je daleč najboljši. Poglejte na primer te podkve na figurah. Te so bile čisto njegova ideja, tega prej še nismo videli. In potem nastane problem, ko gledaš pet teh podkovanih, na koncu pa vzameš v roko figuro iz navadnega seta. Hitro se privadiš teh nobel dodatkov. Pa ne, da že drugače ne bi bil nobel, ampak potem ti kar nekaj manjka.« Na mesec, pravi, lahko izdelajo kakšnih 12 setov figur, enostavno jih ni mogoče več, edino, če bi šli na stroje ali zaposlili kakšnega novega mojstra, ki pa bi ga bilo treba sprva priučiti.

Najcenejši set stane 250, najdražji 440 evrov (brez davka), a kupujete ga za vse živ­ljenje, mogoče za nekaj naslednjih gene­racij dnevnosobnih šahistov svoje družine (kdo ve, mogoče pa postane kdo od njih naslednji slovenski velemojster). Vrhunska mojstra Novakova na drugi strani zgodbe o šahu pa si lahko pri delu ogledate tudi na spletni strani bestchessmenever.com. Figure naročite bodisi tam bodisi na spletni strani njunega podjetja noj.si. A opozarjamo vas, da bo potem, ko si boste ogledali vse tiste ročno izdelane sete, ki jih ponujata, le še teže umakniti roko s tistega gumba za potrditev nakupa najboljših figur vseh časov. 

TEKST Tomaž Kotnik
FOTO Ivana Krešić, Tomaž Kotnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol