Judita Franković Brdar: “Po drugi strani pa menim, da ti življenje prinese toliko, kolikor lahko preneseš”

22. 3. 2019, 14:00 | Scena | Vir: Liza
Judita Franković Brdar: “Po drugi strani pa menim, da ti življenje prinese toliko, kolikor lahko preneseš” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Glavno vlogo Ano v filmu Izbrisana, režiserja in scenarista Mihe Mazzinija, igra hrvaška igralka Judita Franković Brdar, ki smo jo lahko že videli v glavni vlogi v slovenskem mladinskem filmu Utrip ljubezni (2015), nekateri pa se jo morda spomnijo še iz filma Sonja in bik (2012). 

Film Izbrisana je nagrajen s štirimi vesnami na Festivalu slovenskega filma, med drugim je vesno dobila tudi Judita Franković za glavno žensko vlogo, film pa je te dni na festivalu FEST v Beogradu dobil tudi nagrado za najboljši scenarij. 

Lani poleti ste se poročili z Markom Brdarjem, direktorjem fotografije, ki živi v Ljubljani. Sta se spoznala na snemanju kakšnega filma?

Judita Franković Brdar: Z Markom sva se pravzaprav spoznala pred 10 leti na akademiji na neki vaji, ko se je vse skupaj začelo.

Se še česa spomnite iz časov nekdanje Jugoslavije, po razpadu katere se je začela agonija izbrisanih?

Judita Franković Brdar: Bolj se je spomnim proti koncu. Spomnim se, da sem bila pionirka, kar je bilo zame veliko doživetje. Kot otrok sem imela tremo in če me je nekaj zelo vznemirilo, sem dobila vročino. Na sliki kot pionirka sem z visoko temperaturo, velikokrat nisem šla na izlete, ker sem od vznemirjenja dobila povišano temperaturo, tudi v maškare nisem šla pogosto. Zelo sem bila občutljiva.

Vam to zdaj pride prav?

Judita Franković Brdar: Pride, vsekakor. Smo pa še vedno bili analogna generacija, še vedno smo se igrali različne igrice, gumitvist, plezali smo po drevju ... Spomnim se, da nas starši niso mogli priklicati na kosilo.

Zanimivo je, da niste študirali igre, kaj ste pravzaprav študirali?

Judita Franković Brdar: Vpisala sem se na filozofsko fakulteto, na primerjalno književnost in hrvaščino, še prej, v srednji šoli, pa me je začela zanimati igra, ker sem bila takšen otrok: nekaj časa smo se kot otroci igrali vse, tudi v predstavah smo igrali, bili smo v dobrih odnosih s knjižničarkami in smo v knjižnici igrali predstave. Prekrasno, bogato otroštvo smo imeli. V nekem obdobju smo se učili jezike, nič nam ni bilo težko, vse je bila igra. V nekem obdobju, ko sem postala najstnica, me ni več nič zanimalo, potem pa se mi je ponovno obrnilo in me je začelo vse zanimati. Bila sem tudi novinarka, igrala sem ženski nogomet, bila sem mažoretka, tu nekje je v moje življenje vstopila tudi igra. Rasla pa sem v Kutini, v majhnem mestu ...

Lahko rečete, da ste imeli lepo otroštvo?

Judita Franković Brdar: Kot sem že rekla, bili smo še analogna generacija. Kot družina smo precej držali skupaj. Če pogledam nazaj, je bilo to zares kakovostno otroštvo. Verjetno vsakdo podobno gleda na svojo preteklost, ampak naše otroštvo, življenje je bilo res kakovostno. Imeli smo čas za marsikaj. Recimo med drugim smo jedli kislice na travniku, malo smo tudi rabutali sadje ...

Kje so tu vmes vskočile knjige?

Judita Franković Brdar: V književnost in umetnostno zgodovino sem se zaljubila v srednji šoli. Pravzaprav je vedno bilo tako, da sem tisto, kar me je zanimalo v šoli, vedno imela pet, matematiko in vse tisto, kar me ni zanimalo, pa sem imela dve. Takrat so knjige postale moje zavetje. Odločila sem se za študij primerjalne književnosti in hrvaščine, študij sem oboževala in se tudi veliko naučila.

So vam knjige odpirale nove svetove?

Judita Franković Brdar: So, precej tega sem se naučila. V igri mi je super ravno to, ker imam občutek, da skozi vse like osebno napredujem. Ne bi rada, da zveni pretenciozno, ampak na nekakšen način postanem boljši človek, ker imam razumevanje, novo razumevanje za neke situacije.

Je poglabljanje v človeško naravo in določene situacije delo igralca?

Judita Franković Brdar: Moraš se poglobiti. Odvisno je od tega, kaj delam in pripravljam, sicer sem precej intuitivna igralka. Pri meni to deluje.

V filmu Izbrisana ste pisali z levo roko. Ste se morali navaditi ali ste levičarka?

Judita Franković Brdar: V resnici sem levičarka, res pa je, da smo levičarji videti čudno, ko pišemo, pišem pa tudi grozno. V srednji šoli mi je profesor celo rekel, da me ne bo ocenil, če bom pisala tako grdo.

Brali ste knjige, študirali primerjalno književnost in hrvaščino, kako je prišlo do tega, da zdaj na veliko snemate filme, delate predstave ...?

Judita Franković Brdar: Ko sem bila v nekem obdobju, v katerem me je vse živo zanimalo, se mi je zdelo, da je igra super, ker skozi igro lahko marsikaj preživiš, mnogo različnih življenj v enem samem življenju. Tako sem vzporedno s študijem na filozofski fakulteti obiskovala igralski studio. Odločila sem se, da ne bom šla na akademijo, ker sem bila sprejeta na avdiciji za igralski studio, kar je takrat bila novost na Hrvaškem in v Zagrebu.

Pravzaprav se je zasebno gledališče Exit odločilo narediti igralski studio po vzoru studiev v tujini. Istega leta, ko sem se vpisala na fakulteto, sem začela na koncu tega leta obiskovati tudi ta studio. Dve leti sem obiskovala oboje vzporedno, potem pa sem ugotovila, da me je igra povsem prevzela. Na svoji poti sem imela super učiteljico igre, menim, da me je ona največ naučila in mi postavila dobre temelje. Simona Dimitrov Palatinuš je bila moja velika učiteljica. Naši temelji v studiu so bili metoda igranja Čehova, prihajala sta tudi brata Vajevec iz Ljubljane ter režiser Tomi Janežič.

Vas je igra posrkala?

Judita Franković Brdar: Ja, posrkala me je, prav posvetila sem se ji in sem primerjalno književnost pravzaprav magistrirala šele pred dvema letoma.

Ste se lahko iz igre vrnili k študiju književnosti in hrvaščine?

Judita Franković Brdar: Super je bilo. Imela sem še nekaj izpitov, k študiju sem potem pristopila z distanco in nekakšno zrelostjo, drugače kot takrat, ko sem začela študirati. Res sem potrebovala čas, da sem se vrnila k študiju, ki se mi je prav prilegel. Bila sem v nekakšni fazi, ko sem za sabo imela zanimive vloge in sem potrebovala nov izziv. Pravzaprav je študij za izpite in magisterij prišel kot nekakšen izziv. Za izpite sem se pripravljala mnogo bolj zrela, magisterij pa sem pravzaprav pisala na temo predstave Judith French, ki sem jo takrat delala. Z režiserko Vlatko Vorkapić sva se spoznali pri snemanju najstniške nadaljevanke, ko ji je dva tedna pred snemanjem izpadla ena igralka in je hitro potrebovala novo. Za isto vlogo nas je bilo pet, vse smo bile iz Exit studia, prišle smo na avdicijo, pravzaprav smo prihajale ves teden, da se je odločila. Bila je zelo pedantna. Šlo je za vlogo najstnice, razredne 'kokoši', njeni starši imajo denar, rada bi pa bila vse, tudi voditeljica.

Takrat sem imela povsem populjene obrvi in črne lase z modrim odsevom – tej barvi smo rekli plava noč. To je bilo zelo grozno, ampak takrat sem se tega šla in mi je bilo fajn, vloga pa je zahtevala blondinko. Dobila sem to vlogo, naknadno pa sem izvedela, da je režiserka maskerki povedala: “Rada bi to ta malo, super igra, samo grozna je videti.” Maskerka ji je rekla: “Če si zadovoljna z igro, bom iz nje nekaj naredila.” In tudi je, postala sem rdečelaska. Potem sva s to režiserko delali predstavo Judith French, ki je bila zame zelo pomembna. Takrat sem namreč začenjala in je to bila zame prva velika vloga v gledališču. Za njo sem tudi dobila neke nagrade, pred tem pa sem delala otroške predstave. Nato sva snemali Sonjo in bika... Ravnokar sva v Zagrebu naredili plesno predstavo.



Se ukvarjate tudi s fizičnim gledališčem?

Judita Franković Brdar: Tudi s fizičnim gledališčem se ukvarjam, pa s plesom tudi. Rada imam ples, na splošno imam rada fizično gledališče in takšen način izražanja. Fizis je pri igri zelo pomemben.

V življenju ne komplicirate preveč ali samo tako delujete?

Judita Franković Brdar: Imam svoje strahove in frustracije, od vsega nekaj, toda imam občutek, da to lahko s pomočjo igre kanaliziram. Vse te zasebne izkušnje sem na nekakšen način lahko reševala prek vlog.

Je igra za vas neke vrste psihodrama?

Judita Franković Brdar: S tem se nisem nikoli ukvarjala, nekako sem mislila, da je treba ločiti to, da se ukvarjaš z vlogo, ki jo delaš, od resničnega življenja. Kot rečeno, pa sem imela dobro učiteljico igre in ne sprejemam tega hollywoodskega načina, da naj me kličejo z imenom, ki ga imam v vlogi, za katero se pripravljam, raje imam subtilnejšo tehniko, na način Meryl Streep. Ni treba, da vsi mislijo, da sem nora, moram pa sama zase najti prostor, kdaj to sem in kdaj v to investiram. Vsak igralec ima svoj način, pristop k igri. Recimo angleški igralec in režiser Tim Roth zelo veliko gestikulira, pa me s svojo igro vseeno še vedno nekako fascinira. Ne poznam pa te skrivnosti, kako mu to uspeva.

Imate vi kakšno svojo skrivnost, kar se tiče igre?

Judita Franković Brdar: Vsaka vloga zahteva nekaj svojega, moj fizis je dovzeten za spremembe za vloge in nikoli nisem imela težav s tem, pravzaprav mi je to vedno bilo v nekakšen izziv.

Kako gledajo na vas igralci s končano akademijo?

Judita Franković Brdar: Ljudem vedno povem, da nisem končala akademije, da pa sem se izobraževala. Tudi če bi me kdo vprašal za nasvet, bi mu svetovala, da naj gre na akademijo, naj se izobrazi. Na Hrvaškem so vsi vedno mislili, da sem na akademiji, ker sem vedno delovala resno. Navsezadnje je akademija nekakšen start up, nekaj, da te vpelje v igro, tako da mislim, da ko končaš akademijo, šele začenjaš resno delo. Osebno imam vedno potrebo, če dosti snemam ali delam, da grem na kakšno delavnico, da se napolnim.

Dosti snemate?

Judita Franković Brdar: Zadnjih nekaj let sem posnela dosti filmov, med drugim tudi dramsko nadaljevanko Počivali v miru, v kateri so igrali tudi slovenski igralci: Boris in Sebastian Cavazza ter Jernej Šugman.

Pohvala za slovenščino v filmu, ste se pripravljali.

Judita Franković Brdar: V filmu igram Ano, ki živi v Sloveniji, njena mama je Slovenka, oče pa Srb. Za film sem imela učiteljico za slovenščino, s katero sva se dobro pripravili. Želeli sva, da čim bolje govorim slovensko, tiste drobne napake, ki se slišijo, pa naj malo zmedejo.

Je film Izbrisana prvi slovenski film, v katerem ste igrali?

Judita Franković Brdar: Ni, z Borisom Petkovičem sem snemala film Utrip ljubezni, za kateri sem se glede slovenščine drugače pripravljala. Takrat sem igrala Zagrebčanko, katere mama je Slovenka, prišla pa sem na fakulteto v Ljubljano in sem se glede slovenščine bolj pripravljala tako, da sem se družila z nekaterimi slovenskimi prijatelji, hodila na kave, gledala televizijo. Ko smo začeli improvizirati, je Boris rekel, da naj kar govorim hrvaško. Povedala sem, da bom poskušala govoriti slovensko. Tudi sicer, če nekaj časa nisem v Ljubljani, potrebujem nekaj dni, da preklopim na slovenščino.

Se z možem pogovarjata slovensko?

Judita Franković Brdar: Ne, navajena sva, da se pogovarjava hrvaško. Marko dosti boljše govori hrvaško kot jaz slovensko. Študiral je na akademiji v Zagrebu, ker takrat, ko je študiral, v Sloveniji še ni bilo oddelka za snemanje.

Kje sta se poročila?

Judita Franković Brdar: Na ljubljanskem gradu, bilo je zelo lepo, intimno, prav za naju. Ljubljana je lepa in rada prihajam sem, veliko mojih prijateljev je ljubosumnih, ko povem, da grem v Ljubljano. V Ljubljani me fascinira, da ves promet preusmerjate na obrobje, v Zagrebu pa greš lahko v garažo v najožjem centru. Moji Hrvati mi včasih povedo, da so šli v Ljubljano na kosilo, poznam tudi kolege, ki prihajajo tudi v gledališče v Ljubljano.

Kje pa živite, v Ljubljani ali v Zagrebu?

Judita Franković Brdar: Zdaj sem malo več v Zagrebu, saj sem ravnokar končala predstavo z režiserko Vlatko Vorkapić, s katero sem snemala film Sonja in bik. Sem nekje med projekti, kaže, da bo prihodnje delo tudi v gledališču, morda bom delala tudi kaj v Ljubljani.

Si sledite?

Judita Franković Brdar: So stvari, ki jih hočem, in včasih znam iti tudi z glavo skozi zid. Zdaj sem malo starejša in vklopim tudi razum, se pa pri igri recimo precej naslanjam na intuicijo. Seveda je treba brati, se informirati, po drugi strani pa je treba biti dovolj odprt, da verjameš. Upam, da bom to nekako zadržala.

Se tudi vam zdi, da je kar precej igralcev introvertiranih?

Judita Franković Brdar: To me niti ne preseneča, ker te igra odpre, čeprav si nekako zaprt.

Kako ste prišli do vloge v Izbrisani?

Judita Franković Brdar: Nekaj so nas poklicali za Izbrisano.

V filmu Izbrisana igrate Ano, ki naleti na precej nepričakovanih ovir, kako se vi soočate z njimi v vsakodnevnem življenju?

Judita Franković Brdar: Včasih sem občutljiva zaradi krivice, jezi me in osebno me prizadene, toda potem dojamem, da se živciram, stvari pa ne morem spremeniti. Nekako plavam kot vsi drugi.

Si pomagate z intuicijo?

Judita Franković Brdar: V bistvu ja. Vse odločitve, ki sem jih sprejela v karieri, so bile nekako nore, če bi nekdo gledal od zunaj. Nekaterim ljudem je to delovalo pogumno, zame pa so bile pravilne. Mogoče z leti postajam bolj racionalna in se moram bolj potruditi, da prisluhnem intuiciji, ki jo moram prav ozavestiti. Ko si mlajši, imaš ta otročji zanos, kot da je vse možno, z leti pa razumeš, kako vse skupaj deluje in ni ravno vse pravično. Po drugi strani pa menim, da ti življenje prinese toliko, koliko lahko preneseš.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri