21. 9. 2022, 11:17

Judita Zidar: "Rada imam kompleksne, težke vloge močnih žensk."

Peter Giodani
Judita Zidar: "Rada imam kompleksne, težke vloge močnih žensk." (foto: Peter Giodani)

Če bi obstajalo kaj takega kot, denimo, 'prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskega', bi to zagotovo bila igralka Judita Zidar. 

Članica ansambla MGL je že 27 let in je v tem času ustvarila vloge, ki jih oboževalci gledališča zagotovo nosimo v najtoplejšem spominu. Tudi, kadar gre za težke, ambivalentne posameznice – pravzaprav ji prav take posameznice, kar ugotavlja tudi sama, najbolj ustrezajo.

Letos je Judita Zidar nastopila tudi nekoliko neobičajno vlogo – vlogo predsednice žirije 60. Linhartovega srečanja, ki bo med 22. in 24. septembrom potekalo v Postojni. Priložnosti je vesela, a se obenem zaveda odgovornosti takega položaja. Izbrati najboljše predstave ter prepoznati najboljše igralke in igralce ter vsem drugim hkrati ponuditi iskreno spodbudo. Brez volančkov in dekorja, a vseeno spodbudo.

Letos predsedujete žiriji 60. Linhartovega srečanja. Predstav, ki so bile izbrane, seveda še niste videli, zato vas ne morem povprašati po njihovi kakovosti ali vsebinah, lahko pa vas povprašam, kaj od predstav oziroma srečanja pričakujete?

Seveda še nisem videla letošnje Linhartove bere, no, če sem odkrita, tudi lanske ne in še kar nekaj sezon deli to usodo. Davno, davno, davno, takole nekako pred dvema stoletjema sem že bila članica žirije srečanja ljubiteljskih gledališč, tako da čisto zelena le nisem. 

Takrat, če se prav spomnim, sem dekleta neke skupine spravila v jok, nekaj drugih je bilo pa tudi jeznih name. Še dolgo sem se nato spraševala, le kako mi je to uspelo! Tako da letos pričakujem, da se bom tri dni festivala kolikor toliko zabavala, spoznavala nove predane gledališčnike in sveže pristope. In da ne bom nikogar spravila v jok, če bog da!

Po kakšnih kriterijih boste ocenjevali predstave? Kaj se vam zdi najpomembneje?

Mislim, da se bomo kot žirija dogovorili za merila in kriterije, ki jih bomo uporabili pri svojih sodbah. Že zdaj pa vem, da bodo prvi kriteriji kakovost ter sveži, inovativni in drzni pristopi, pa tudi umetniška poštenost! Če sem prav razumela vabilo k sodelovanju, si organizator in sodelujoči ne želijo nagrad in trepljanj za spodbudo, ampak želijo pošteno, jekleno čisto soočenje in srečanje kakovosti in kreativnosti ter pogumno terjajo, naj zmaga boljši! Me je kar strah te velike odgovornosti, ali ste prepričani, da ste izbrali pravo predsednico strokovne žirije, brrrrr, ampak zdaj sem že v zosu in bom dala vse najboljše od sebe! To pač lahko obljubim! Ali bom uspešna, je pa v rokah božje modrosti, kot že ničkolikokrat doslej!

Mislite, da ste zaradi svojih obilnih izkušenj pri ocenjevanju popustljivejši ali strožji? (smeh)

Oh, te obilne izkušnje znajo biti dvorezen meč, ja. Kaj pa vem! Poskusila bom biti poštena, bo pa to še vedno sklep mojega okusa, mojega znanja, še vedno bo samo moje mnenje. Zame pravo, za koga drugega pa ne! Zato se je vedno treba zavedati, kadar te kdo sodi, da gleda skozi svoje okno v točno tole časovno mreno, v točno temle razpoloženju, skozi točno te svoje slike in prepričanja, zato vseh takih stvari ni treba jemati preveč smrtno zares. Že jutri posveti nov čas in naše delo osvetli čisto na novo! Oziroma, nekdo nas čisto prezre, drugemu smo pa spremenili in pretresli svet! Zato je treba vzeti pohvale in nagrade s hvaležnostjo, upajoč, da so dane z vedenjem in iskrene, kritike in neuspehe pa kot darilo, ki nam pomaga ugledati napake, jih popraviti in iti pogumno naprej!

V čem je razlika med ljubiteljskim gledališčem in profesionalnimi gledališči oziroma gledališkimi skupinami? So te razlike zgolj formalne? Seveda se to vprašanje nanaša tudi na razmerje med ljubiteljsko in profesionalno kulturo. Kaj je po vaši oceni tisto, kar ljubitelja motivira za profesionalizacijo? In kaj tisto, zaradi česar ljubitelji ostajajo ljubitelji?

Po mojem je temeljna razlika med ljubitelji in profesionalci v količini vloženega dela in energije. Seveda to merilo najbrž ni absolutno! A če se odločiš, da je igralstvo tvoj poklic in poskušaš od njega živeti, pomeni, da si igralec; igralec si potemtakem večino svojega časa in vsako tvoje delo vpliva na tvoj kurikulum in na tvojo pot skozi življenje in to postane tvoja identiteta – vanjo si vložil kar veliko in nimaš prav izrazito veliko kanalov pobega, kadar stvari ne gredo, kot si pričakoval. Si igralka, ki ji je uspelo, igralka, ki ji je relativno uspelo, ali pa žalostna, nikoli res realizirana igralka, ki pa je vendar hvaležna, da je del tega čudeža, imenovano gledališče! Če si ljubitelj, pa po mojem nikoli nisi zares z obema nogama v tem živem pesku: vedno imaš svoj poklic, ki vendar v večji meri določa tvojo identiteto, ki te povezuje z realnostjo. Mi potonemo z ladjo, ljubitelj pa najbrž po katastrofalni premieri, po kateri mi iščemo štrik za na vrat, pač malo zmačkan vstane in gre siten v službo in si reče: matr, sem si izbral pa en stresen hobi! Tako klišejsko si jaz predstavljam razliko med nami. In kot sem že rekla: lahko, da se popolnoma motim. Vse to seveda ne pove nič o talentu in kreativnem zamahu, ki je najbrz vsevprek na slepo potresen po ljubiteljih in profijih, malo tu, malo tam!

Članica ansambla MGL ste že od leta 1995, pred tem ste delovali v kranjskem gledališču. Ustvarili ste tudi nemalo filmskih vlog. Kaj vam nudi gledališče, česar vam film ne more, in obratno?

Večno vprašanje, ja, kaj nam da gledališče in kaj film! Kadar v gledališču igraš dobro predstavo, je to nepopisno čudovito doživetje: čutiš občinstvo, kako diha, kako jo pelješ za sabo, kako lahko posvetiš kak detajl, da bolje vidijo, kako te plemeniti in čisti ta pozornost ljudi, razporediti moraš energijo in dramaturgijo vloge, da pelješ po loku od začetka pa do konca, imaš vpliv na ritem in ton predstave in zraven si fizično prisoten, ko se dogajajo mali gledališki čudeži in to je neprecenljivo! Na filmu pa se sestaviš po scenariju na koščke, stoodstotno oddelaš vsak tak košček posebej, v glavi poskušaš držati dramaturško logiko lika in samo upaš, da misliš in delaš prav in potem, ko si opravil svoje delo, se film šele začne delati in sestavljati. In na to pač nimaš več vpliva. Je pa potem tudi poseben užitek, ko lepo oblečen v temni dvorani gledaš to, kar je potem nastalo iz tega in upaš na mali čudež, ki tudi nastopi! Vsekakor velja, da bo film ostal za nami – kar ni nujno vedno dobro –, gledališke predstave pa bodo utonile v pozabo, kakor naše življenje in naš čas ...

Kot rečeno, je za vami bogata igralska kariera. Kakšne vloge najraje ustvarjate? Pa največji igralski izzivi? Kateri so bili in kaj jih določa?

Rada imam kompleksne, težke vloge močnih žensk. Po navadi so taki liki v dramah osrednji. To vpliva na ritem in dramaturgijo predstave, kar mi prija. Lik me napolni in uživam!

Kevin Kline je nekoč na vprašanje, katera je njegova najljubša vloga, odgovoril: Naslednja! V tem odgovoru je zajeta srž igralskega poklica.

Ko si ustvaril in odigral polno, kompleksno vlogo, te nekaj že trka zadaj za možgani, kaj pa zdaj? Kam gremo pa zdaj? Kak izziv bi napojil tega nikoli sitega gledališkega demona, ki hoče odkrivati, vrtati, razgaljati, puščati kri svojim junakom in jih take, gole, čiste in ranjene ponuditi publiki v slast? Imam ideje o tem, kaj vse bi bilo fino poskusiti odigrati, v prihajajoči sezoni MGL pa se veselim vloge Mame Else v Praznovanju in vloge v predstavi Arzenik in stare čipke. Upam na najboljše, kaj bi drugega!

Ali je igrati drugega mogoče zato, ker je vsak človek več ljudi hkrati? In tudi: kako zapustite vlogo? Je kdaj to tudi težavno?

Seveda nas je vedno več pod eno streho, prav imate. Včasih je v užitek dajati glavno vlogo podnajemniku, ki se po navadi skriva pod stopnicami v tvoji notranji hiši! To sem že večkrat rekla: kak blagor je ta poklic, ki omogoča igrati glavne vloge v varnem okolju! Kak blagor, da ni treba vsega preizkusiti v življenju! To storimo tako zase kot za občinstvo. O sebi sem prepričana, da se zlahka ločim od vloge, a roko na srce ..., nekaj časa se z likom pač druživa in hodiva vštric, potem se pa začne počasi poslavljati in izginjati, delčki pa ostanejo vgrajeni v to entiteto z imenom Judita. Vsaj upam. Ne bi jih bilo prav pozabiti ..., toliko so dale te ženske ..., meni in drugim!

Napisala Lena Kreutz

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.