Kantavtor Jani Kovačič stavi na ženske, ker vedo, kaj hočejo

6. 3. 2021, 11:08 | Scena | Vir: STA

                            Kantavtor Jani Kovačič stavi na ženske, ker vedo, kaj hočejo (foto: profimedia) profimedia

V Cankarjevem domu bo v nedeljo spletni koncert Ženske štorije, ki ga bo Jani Kovačič s še tremi umetniki poklonil ženskam za dan žena. Kot je povedal v pogovoru za STA, je 21. stoletje doba žensk, saj dosti bolje kot moški vedo, kaj hočejo. Problem so moški, ki se še niso znašli in se vračajo k zastarelim vzorcem, kot je retardirani mačizem.

Kantavtor Jani Kovačič, ki je diplomiral iz filozofije in sociologije ter bil pozneje profesor filozofije na Gimnaziji Bežigrad, nekaj let pa tudi glasbeni urednik v Cankarjevem domu, je ves čas pisal in igral. Kot otrok je sanjal o slikarstvu, kot mladostnik je v glasbeni šoli igral čelo, ker je bil razred za kitaro prepoln, pa vendar je pozneje uresničil svoje umetniško poslanstvo s kitaro v rokah in poglobljenim upesnjevanjem družbeno-političnih problematik.

Že od nekdaj piše poetične zgodbe o ljudeh in cinične posmehljivke ter vsakdanje spevne pesmi, a hkrati tudi zahtevne zvočne slike. Kovačičeva besedila določajo aforističen stil, ironični silogizmi in otroška naivnost. V več kot štirih desetletjih je napisal in uglasbil več kot sto pesmi različnih zvrsti in pripravljal glasbo tudi za gledališče in film. Med njegovimi znanimi skladbami so Delam, Žare Lepotec in Revolucija. Tokrat bo v Cankarjevem domu predstavil novi album Ženske štorije, ki ga je ustvaril skupaj z igralko Medeo Novak ter glasbenikoma Nežo Pajek Arambašić in Lukom Dobnikarjem.

Ženske štorije prinašajo zgodbe o nekaj usodah žensk, ki ste jih menda desetletja zbirali in zapisovali. Poveste kaj več o teh zgodbah?

Najstarejša zgodba Song (1988) poje o lahkem dekletu, izjemno demokratični ženski, ki je žalostno končala na smetišču. Balada o Uršuli pripoveduje o Urši Mandlovki, 17-letni detomorilki, ki so jo 22. oktobra 1766 na Friškovcu v Ljubljani pogubili. Dogodek je izjemno odmeval, saj obstaja več kot 80 ljudskih različic.

Kaj je begunčeva žena izgubila, parafrazira pesem Bertolta Brechta Kaj je dobila vojakova žena. Marija osem žalosti pa poje o resničnih 'tugah in jadih' žensk, kajti Marija sedem žalosti v krščanstvu se omejuje le na božje izbrance. A vsega ne smemo povedati - naj ostane kaj tudi za prisluh. Končamo veselo, s Kozjo in refrenom: Ženska dela, kar jo veseli...

V najavi koncerta je kar nekaj jasnih misli: "Moški so pozabili na svojo vlogo v tvorjenju življenja - povprečen moški običajno svojo odgovornost prelaga na državo, na žensko, na otroke..." ter "Ženske ženejo življenje naprej in v dalj, moški se izgubljajo v prepirih in vojnah."

21. stoletje je stoletje žensk, kajti dosti bolje kot moški vedo, kaj hočejo. Problem tega stoletja so moški, ki se še niso znašli v novih razmerah, zato se vračajo k preživelim obrazcem, recimo retardirani mačizem, fašizem itd. - vse to je odraz strahu pred ženskami.

Verjetno imate v mislih stereotipnega moškega. Saj večina sodobnih moških vendarle ni vedno in povsod v vojni?

Vojno sprožijo impotentni moški, ker rabijo izgovor za svoje poraze moškosti. Žal to stane preveč življenj mladih fantov, ki bi se morali ljubiti in ne vojskovati. Dosti bolj srečni bi bili. Trenutna situacija je s svojo vojno retoriko sodoben podaljšek tega. Kaj res ni mogoče drugače vladati kot z nasiljem? Vsi, ki moškost enačijo z nasiljem, so v bistvu bolniki.

Vendar ne pozabite, da situacijo kot je, torej podrejenost žensk, v glavnem izvajajo in vzdržujejo ženske. Osvoboditev žensk je njihova stvar. Moški bodo še veseli, če se bodo znebili te odgovornosti. Toda svet žene naprej ravno parjenje žensk in moških. Nujna je simbioza. Kot pravijo Francozi: "Med moškim in žensko je majcena razlika. Naj živi razlika!"

Nekaj ženskih zgodb ste z igralko Medeo Novak, ki je tudi članica zdajšnjega Kvarteta za ženske štorije, že pred leti predstavili v okviru cikla Drama Akustika v ljubljanski Drami. Gre za podobne zgodbe?

Da, to je bila zasnova, ki se vleče še iz zlatega obdobja Kuda France Prešeren. Ženske tvorijo polovico človeštva in le redko kakšna zgodba zmore brez njih. Muze so vse prekrasne ženske in blagor onemu, ki ga obiskujejo. Njihov šepet in vzdihe sem samo zapisal. Sem pa moral ogromno preteči, da sem jih ujel. A še preden so končale misel, so izpuhtele. Tako kot vsaka pesem - ko se konča, izpuhti.

Tokrat boste z občinstvom povezani le prek spleta. Se vam zdijo tovrstne rešitve ustrezne?

Seveda ne. To je kot kondom - najprej varnost! Vsak medij - TV, internet, časopis, film, koncert - ima svoje zakonitosti, prednosti in slabosti. Prevajanje je vedno interpretacija. Najbolj to občutijo nogometni navijači, ko ne morejo na stadionu - ki je za to narejen - gledati tekme. Pri koncertih je spekter čustev polnejši in globlji. Streaming oziroma video koncert je rešitev v sili, saj osiromaši dogodek. A kaj, ko nam je vsa zgodovina dana prek medijev in zgodovina je "Historia magistra vitae est."

Na slovenski glasbeni sceni se pojavljate že več kot 40 let. Svoj prvi album Ulica talcev ste izdali leta 1980, snemali pa ste ga med drugim v studiu Radia Študent. Kako danes spremljate razmere na tem radiu?

Mučno je. Po osamosvojitvi smo iz najnaprednejše republike postali vsi koroški Slovenci, a s to razliko, da so se oni v zadnjih 30 letih osvobodili travme, v matični deželi pa je to postala vrlina. Ravno civilna družba in alternativni prostori, kot so KUD, Metelkova, Pekarna, Rog, so prinašali prepih v zatohle podalpske doline. Obojemu je oblast, tako državna kot mestna, napovedala vojno in tu si vse dovolijo. Epidemija jim nudi kritje.

Zapiranje teh prostorov devitalizira narod. V letu dni smo padli nazaj v leta pred 2. svetovno vojno. Radio Študent je žrtev te logike. Ko so se v antičnem Rimu nažirali na gostijah, so se s perescem podrezali po goltancu, izbruhali dobrote, da so se lahko nažirali naprej. Zaenkrat je očitno preveč zadovoljnih sužnjev, ki jim strežejo. Tako bo, dokler jih ne pojedo.

Pred dobrim letom ste izdali knjigo in album Orfej iz pekla z vašo interpretacijo pesmi iz taborišč med 2. svetovno vojno. Zdi se, da s svojimi projekti opozarjate na preslišane glasove. Je to po vašem mnenju tudi sicer naloga umetnika oz. umetnosti?

Umetnost edina lahko govori o strahotah, ne da bi znoreli. Lagerji so dno, na katero, upam, se nam ne bo treba potopiti, čeprav nas omejujejo z bodečimi žicami in globami. Seveda to ni zaradi beguncev. Ampak ravno obešenjaški humor in odpor nas navdajata z upanjem. O tem govori Orfej iz pekla. Morali bomo prevesti Princip upa Ernsta Blocha. Ne bojte se prihodnosti, bojte se preteklosti! 

Pripravila Jasmina Vodeb Baša