Vsestranska fotografinja Karin Kegel Močnik: "Pravijo, da dober glas seže v deveto vas."

M: Kažete vsestranskost na svojem področju – fotografirate poroke, zaroke, pare v pričakovanju, novorojenčke, družine, božično-praznične tematike. Če bi morali izbrati eno – katero področje vam je najljubše? S katerim ste začeli?

Res je, v svoji sedemletni fotografski karieri sem se preizkusila v različnih stilih. Družinska fotografija in nosečnice pa so ena izmed mojih najljubših fotografiranj. Takrat lahko fotografiram spontane trenutke, ujamem njihovo čarobnost, ki jo družina ali nosečka s partnerjem izražajo. Moja prva fotografiranja so se pričela s svetimi krsti, nadaljevala pa sem s porokami in nato z družinsko fotografijo, pri kateri ostajam še danes.

M: Kako vas je življenje sploh popeljalo do fotografije?

Sem tehnični tip človeka in že v otroštvu so me zanimali tradicionalni mediji. Začetek prvega odkrivanja fotografije sega že v čase osnovne šole, ko sem dobila prvi fotoaparat. Nadaljevala sem v srednji šoli in jo raziskovala še na fakulteti. Proti koncu študija sem dobivala priložnosti za fotografiranje dogodkov kot so sveti krst ali rojstni dnevi - ti so bili sprva v krogu družine in prijateljev. Z vsako novo izkušnjo sem ugotovila, da me fotografija zelo veseli in da postaja moja strast. Ko so začele padati prva povpraševanja, sem se zavedala, da bi poklic profesionalnega fotografa rada opravljala tudi v bodoče. Začetki so bili težki, saj sem praktično iz nič in z malo izkušenj podjetništva začela graditi na svoji prepoznavnosti.

M: Ste morda kakšen par spremljali že skozi več pomembnih trenutkov v njihovem življenju? 

Teh parov je v moji karieri že veliko. Sprva se spoznamo na nosečniškem fotografiranju, ki se nadaljuje ob svetem krstu, nato na fotografiranju za prvi rojstni dan (cake smash) in še na poroki. Vesela sem, ko mi stranke povedo, da sem njihova družinska fotografinja, kar si štejem v velik ponos. Družine se vračajo k meni, ker se navadijo mene kot osebnosti, mojega pristopa do dela in sproščene komunikacije. Z nekaterimi pari smo postali tudi dobri prijatelji.

M: Česa vas je bilo najbolj strah, ko ste stopili na nakopičen trg poln konkurence na področju fotografije?

Na začetku definitivno konkurence. Vedno sem imela občutek, da so drugi boljši od mene, da imajo več povpraševanj, ampak priznam, da je moj strah pred konkurenco izzvenel, ko se je iz dneva v dan povečala moja prepoznavnost. Zdaj menim, da konkurenca lahko prinese tudi dobre stvari. Večkrat se pogovarjam z drugimi fotografi, kako se soočajo z določenimi trenutki in si pomagamo med sabo.
 
Še en strah pa je bil prisoten - ko sem odprla foto studio na Kapelskem Vrhu. To je moj domači kraj, majhna vasica v občini Radenci in priznam, da nisem vedela, kakšen bo obisk strank. Lokacija namreč ni v središču centra, kjer je več dogajanja. Vendar je bil strah odveč. Že na odprtju studia septembra leta 2018 mi je podporo izkazalo več kot 100 ljudi. Pravijo, da dober glas seže v deveto vas. S tem se zelo strinjam in ravno zaradi te reklame od ust do ust je moj studio na Kapeli poznan širši javnosti po celotni Pomurski regiji.

M: Ste energetična bomba, kažete tudi znake iskrenosti in avtentičnosti. Menite, da se zaradi tega več ljudi odloči za vas in vam zaupa pri delu?

Sem domač človek, zelo rada se šalim in vedno stranko sprejmem z nasmehom in odprtih rok. Tudi, če imam slab dan ali sem utrujena od dela, tega nikoli ne pokažem. Imam pristen odnos do svojega dela in sem to, kar sem. Ne pretvarjam se. Ko naredim kiks, ga priznam in odpravim na način, da je ugodno za vse. Stranke mi večkrat povedo, da se ravno zaradi mojega odnosa do dela in domačnosti zelo radi vračajo k meni - predvsem otroci so me zelo veseli in se me ne bojijo.

M: Na kaj morate paziti, ko delate z otroci?

Srečujem se z različnimi karakterji otrok in starostjo. Takoj, ko otrok vstopi v moj studio, mu posvetim vso pozornost in ga spodbudim, da začne komunicirati z mano. Na ta način poskušam otroka sprostiti. So pa tudi trme, ki se ne dajo in imajo svojo mejo, kako dolgo bodo sodelovali in na kakšen način. Takrat sem tudi jaz nemočna, saj niti obljubljena “presenečenja” na koncu fotografiranja ne zadostujejo. Predvsem pa pazim, da otroku ne postanem vsiljiva, saj si to zapomnijo.

Nikoli ne bom pozabila trenutkov, ko me ob koncu fotografiranja otrok objame in starše na poti domov sprašuje, kdaj se pridejo zopet fotografirati k meni.

M: Imate še kakšen trik, da sprostite osebe na drugi strani objektiva?

Domač in iskren odnos do dela, vendar obenem ostanem še vedno profesionalna. Na začetku stranke vpeljem v sproščen pogovor, jih vprašam po njihovih željah po fotografijah in izkušnjah do sedaj - dobro je vedeti, če so prvič na fotografiranju. Med fotografiranjem si vzamemo čas in sproti pogledamo fotografije in če bi želeli kaj spremeniti, to rešujemo sproti. Nekateri se mogoče takoj ne počutijo udobno pred fotoaparatom in potrebujejo mojo pomoč. Takrat jim svetujem pri postavitvi telesa, izrazu na obrazu, obračanju glave in podobno. Veseli jih, da se med fotografiranjem z njimi pogovarjam in da znam motivirati tudi njihove otroke.

M: Najtežji del vašega poklica?

Kot prvo je animiranje otrok, ki se že na začetku fotografiranja odločijo, da ne bodo pod nobenim pogojem sodelovali in kot drugo previsoka pričakovanja strank. Tukaj bi izpostavila problematiko družbenih omrežij, kjer stranke gledajo retuširane fotografije največkrat modelov in pričakujejo, da jih znamo postaviti na enak način in izbrisati vse gubice. Sem mnenja, da ima vsak svojo lepoto, ni se nam treba spreminjati, bodimo to kar smo, saj nas imajo najbližji takše najraje.

M: Kaj pa vaša najtežja poslovna lekcija?

Zaradi tempa fotografiranj, ki je izrazit od začetka pomladi in traja vse do konca leta, nimam veliko prostega časa zase. Zelo pogosto sem odsotna tudi ob vikendih. Ves ta tempo ne bi zmogla, če ne bi imela podpore svojega moža in družine. 

Preberite tudi preostale Dialoge: Big Foot Mama v akustični preobleki: o modrčkih na odru, kiksih in žgečkljivih zgodbah

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol