Kazahstan tako, kot ga vidi pravi Borat, Borat Sagdijev!

Verjetno najlepši razgled na Almati lahko popotnik doživi iz 26. nadstropja leta 1978 zgrajenega hotela Kazahstan, ki je s svojo čarobno in dandanes precej instagramirano sovjetsko brutalistično fasado s 'krono' na vrhu vse do leta 2003 veljal za najvišjo stavbo v mestu. Hotel je bil zgrajen tako, da lahko vzdrži potresni sunek do devete stopnje na Richterjevi lestvici (Almati leži na potresno zelo občutljivem območju) in je v sodobnem Kazahstanu pristal celo na bankovcu za 5000 teng. V hramu štirih zvezdic za 50 evrov na noč boste našli restavracijo Noodles, izjemno bogat zajtrk in kljub renovaciji z videzom sodobnega, umirjenega poslovnega prenočišča in nesmrtnim pridihom razkošja sovjetskega socializma, rezerviranega za izbrano elito.

Duh sovjetskih dni je po deželi še vedno povsod prisoten, saj se je z nafto, zemeljskim plinom, minerali, železom in diamanti bogata država odcepila zadnja, le 10 dni pred propadom Sojuza. Domačini radi tarnajo, da so zgolj ruski satelit, saj je vpliv velikega medveda omniprezenten in je ruski jezik enakovreden domačemu tudi uradno. Le Almati ni več prestolnica Kazahstana. Nursultan Nazar­bajev, ki je kot eden zadnjih železnih državnih voditeljev iz komunističnih časov kljub 'dosmrtnemu' statusu predsednika, vrhunsko PR spin mašino in do potankosti izdelanim kultom osebnosti, ki nikogar v domovini ne pusti zares ravnodušnega, odstopil letošnjega marca, je glavno mesto leta 1997 preselil v nekdanjo kozaško utrdbo Akmola 1000 kilometrov severozahodno, kjer so v stepi nekoč ležale le njive krompirja.

Pozabljeni sovjetski zaselek z novim imenom Astana je s svojo moderno arhitekturo presežkov, praznimi ulicami in več kot 500 tisoč na novo priseljenimi prebivalci postal prava potemkinova vas, kjer temperature med zimo in poletjem nihajo med –30 in +40 stopinjami Celzija. Ne manjkajo niti Starbucks, Prada in Nespresso, nakupo­valno središče izpod rok Normana Fosterja s pravo pravcato plažo na najvišjem nadstropju in s peskom, uvoženim iz Maldivov. V čast 79-letnega Nursultana Nazarbajeva, med drugim nosilca zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije, je parlament letos Astano preimenoval v Nursultan.

Ena od posebnosti Sovjetske zveze so bile tudi ekscentrične avtobusne postaje, ki so sredi ničesar vznikale v svoji pogosto bogati ikonografiji, kar so spodbujale lokalne oblasti. Avtor Cristopher Herwig se je leta 2003 preselil v Kazahstan in je bil tako fasciniran nad temi nenavadnimi javnimi paviljoni, da je prepotoval 30 tisoč kilometrov in na svoji poti v objektiv ujel nekaj sto teh betonskih ekstravaganc, ki so kot nemi opomnik na čas čaščenja Lenina še vedno prisotne po vseh bivših sovjetskih republikah. V njegovih knjigah Soviet Bus Stops I in II (Založba Fuel Publishing) jih je največ upodobljenih prav iz Kazahstana.

Čeprav Borat in njegov 'dokumentarec' Učenje ameriška kultura za krasna narod Kazahstanski nima v realnosti nič skupnega s Kazahstanom in je ta služil zgolj kot trojanski konj za izjemen stereotipni humor, namenjen njegovim 'žrtvam', pa so ne­katere vzporednice srhljivo realne. Tako boste na cestah v Kazahstanu vsakih 10 minut v smrtni nevarnosti, v lekarnah vam bodo za slabokrvnost ponudili Hematogen, katerega osnovna sestavina je albumin, beljakovina krvne plazme goveda, mizoginija pa je še vedno del podeželskega vsakdana. Toda Kazahstan je daleč od »greznice, kjer izvažajo mlade fantke na ranč Micha­ela Jacksona, streljajo pse za zabavo in proizvedejo nekaj sto ton sramnih dlak na leto«. Zaradi zgornjih izjav je vlada v Astani dolgo sovražila lik Borata in hotela celo tožiti Cohena, potem pa je leta 2012 takratni zunanji mini- ster Kazikanov opazil, da se je obisk dežele zaradi filma povečal za kar desetkrat, in se javno zahvalil avtorjem (vir: BBC). Borat bi rekel, da je vse to umazana, podtalna uzbeška antipropaganda.

Sicer pa si v tej čudoviti deželi potomcev Skitov, Džingiskanove horde, Haza­rov in drugih 131 narodov in narodnosti lahko izberete poleg sončenja na plaži v Astani in kupovanja oboževanega konjskega mesa na Zeleni tržnici v Almati tudi stan­dardne zimske aktivnosti. Z drsalkami se lahko poizku­site na ledu v nakupovalnem središču MEGA Silk way blizu astanskega letališča ali pa kar v Medeu, na največjem visokogorskem drsališču na svetu, ki leži 1691 metrov visoko. Kakovostno smučanje vas čaka le pol ure stran od Almatija na najsodobnejšem smučišču centralne Azije – to je Shymbulak (shymbulak.com), se pravi Šimbulak, kjer sezona traja do aprila. Ogledate si lahko kočo, kjer je v izgnanstvu živel Dostojevski v mestu Semej, ter pokukate v zapiske iz Zločina in kazni, ali pa jo mahnete na drago in ne zelo preprosto turo do vesoljskega izstrelišča Kozmodrom Bajkonur, prvega in največjega na svetu, ki je sredi stepe lansiral v vesolje Sputnika in Gagarina na Vostoku. Kozmodrom je do leta 2050 v najemu Rusov, ki plačujejo zanj okrog 100 milijonov evrov na leto.

S poceni leti nizkocenov- nega prevoznika Wizz Air iz Budimpešte v Nursultan (179 evrov za povratno karto brez prtljage) Kazahstan postaja vse bolj priljubljena izletniška destinacija tudi za Evropej­ce. Slovenci za obisk ne po­trebujemo vizuma in cene so izjemno nizke (pol litra vodke dva evra, liter bencina 43 centov, taksi po mestu en evro). Zahodni del ogromne države je prepreden s kanjoni belih gora, ki se spogledujejo s Kaspijskim jezerom in presušenim Aralom, na vzhodu pa so čudoviti ledeniki ob meji s Kitajsko, tudi najvišji sedemtisočak Han Tengri, gorska jezera, rezervati in narodni parki, med katerimi zlasti izstopa skoraj neobljudeni Altin Emel, ki s 4600 kvadratnimi kilometri prostranstev, pojočimi sipinami, rdečkastimi kanjoni in zunajzemeljskimi formacijami lave prekaša marsikatero naravno lepoto Centralne Azije. Potovanje skozi ta Unescov biosferni rezervat je kot izlet v časovnem stroju, saj je pred 15 milijoni let tla tu prekrivalo orjaško morje, danes pa mnogobarvne sedimentne kamenine piramidastih gora na soncu odsevajo v neštetih odtenkih barvne lestvice in je mogoče pristno, nedotak­njeno naravo uživati skoraj popolnoma v samoti. Za park potrebujete dovolil­nico, ki jo je treba pokazati na več vojaških postojankah, stane pa le dva evra in pol.

Kazahstan je izjemen iz po­membnega razloga – od obal Kaspijskega jezera pa vse do Altaja, ujgurskih pokrajin Kitajske in nomadov Mongolije na nekaj tisoč kilometrih nikoli ne veš, kaj te čaka. Ker je bilo to ozemlje, veliko kot celotna Evropa, vse od časov carske Rusije in Sovjetske zveze zaprto za široke množice, ostaja danes pristnost ljudi, ki so se stoletja mešali v etnič­nem kotlu in izkusili marsika­tero krutost, neprimerljiva. Na vsakem koraku po deželi preži na radovedneže na tisoče zgodb, tisoče novih obrazov in neskončno podob, za vedno vtisnjenih v srce.

Tekst & Foto Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord