Ko se meni, Zvezdani, odpelje (pamet) in pozabim gledati na uro

To je najboljša tableta zoper vse neumnosti, ki se pletejo po glavi.

Celo življenje zbiraš izkušnje, rečemo jim prepričanja, ki ležejo vedno na tista mesta, kjer boli.

Kličejo te, da jih pogledaš.

Ampak ti ne veš več, da boli.

Sploh pa ne veš in se ne zavedaš, če nisi pripravljen na takšne inventure ali na slike brez okraskov. Ker sploh ne veš, da so tvoje slike izokvirjene, iztirjene.

No, v tistem NIČU se ti ta ničnost mogoče prikaže, kot velik prazen zemljevid tvojega življenja.

Kjer nič ne veš in, če si to slučajno priznaš, se počutiš še bolj izgubljen.

Izgubljenost sebe, ki si brez meja, brez osebe, ki jo prikazuješ na zunaj, je kar strašljiva. Ker si zraven še čisto po domače len in si vedno govoriš, da so krivi drugi.

Če se takrat ne zjočeš, ti ni več pomoči.

Nadvse zdravo je videti sebe realno. Takšnega, kot si.

Primer :

Znaš povprečno seštevati, odštevati, množiti, prebral nisi nobene knjige, ker ti je z besedami dolgčas, ne znaš izluščiti niti ene poante iz preprostega odstavka, delaš, ker moraš, nikjer nisi briljanten, iz nekih kupčkov informacij si sestavil svoj življenski moto, ne gre ti najbolje, ampak veš pa vse! Spoznaš se na vse. Imaš lastnost, da slišiš in vidiš samo tisto, kar je tebi domače. Rad gledaš zajčke in mucke in spremljaš popuste v megamarketih. Rad se s prijatelji usedeš na pivo. Dobro si zapomniš vice. Poročen si za vedno, kakšen skok izza te ograje lažnivo skrivaš, preziraš umetnost, ker je ne razumeš.

Kdo si upa o sebi postaviti takšno “diagnozo”?

Ali pa :

Znaš rojevati in znaš biti tiho. Ves čas se nasmihaš in upaš, da te bo nekdo imel rad. Prebrala si mnogo knjig, pa si še vedno tiho. Sovražiš se, ker si ne upaš. Misliš, da si pametna, zato na tihem zbiraš pogum, da mu poveš. Njemu. Za hrbtom rečeš, da je ona grda in slaba. Za hrbtom rečeš komu osel. S sovraštvom napolniš svoje otroke. Pričakuješ, da te ne bodo nikoli zapustili. Sadiš rožice in na spletu objavljaš modrosti, ki jih ne razumeš. Rečeš, da ti je vseeno, pa ti ni. Sovražiš laži, pa jih širiš.

Kdo si upa spogledati se s temi svojimi lastnostmi?

V samoti svoje duše?

No, jaz ti od zunaj povem, da nisi za na smetišče.

Nisi!

Ker si!

In to ni še nič, v primerjavi s pravim NIČEM.

Tam se lahko brezpogojno vprašaš, kdo ti je zabrisal besede, lepe in grde v obraz, da si ga izgubil?

Kdo ti je vzel samospoštovanje, da ne znaš, da nočeš znati, da ne upaš spregovoriti?

Kje so razbiti koščki ljubezni, ki jih čutiš do zajčkov in muck, piva in otrok?

Na polju realnosti je NIČ začetek vsega.

Je samotno, ker govoriš ti, ki si to, kar si!

Včasih se oglasi telo, če je zmeda prehuda in si preveč jezen na cel svet.

Telo zboli in reče NE (kar je odlična priložnost, da prebereš to knjigo ).

Včasih pa ti uspe pomendrati vse okoli sebe in te niti Bog ne prikliče.

Ti, ki vse veš, ki sodiš, ki si se zaklenil-a nekje na začetku svojega življenja.

Jaz?

Tudi jaz!

V tistem votlem NIČU je nekaj, čemur rečejo energija. Mogoče to ni pravo ime in to je že prvi pristen, iskren zamislek, ki klije iz ničnega polja. Samo besedo obračaš na levo in desno, gor in dol in vidiš, da je edina, ki jo poznaš.

Sem torej sploh kdaj lahko čisto zares v NIČU?

Saj v teh energijah govorijo tudi besede dedkov, pradedkov, babic, prababic, pratet, stricev….

Samo en odgovor mi pade na pamet.

Da je treba občutiti.

Občutek je tisti, ki ti da smisel, ker njega razumeš cel, s celim svojim bistvom.

Čutiš ljubezen?

V strašljivem niču in ničevosti svojih življenj nam manjka občutek, vseobsegajoč, mil občutek ljubezni.

Ki ga je treba posaditi v vsak kotiček, v sleherno ped vseh naših poti, v vsak vdih in izdih življenja.

Saj edino ljubezen je dovolj močna, da ne umreš, ko hodiš skozi NIČ, ko hodiš preko zavrnitev, ko hodiš skozi vse svoje projekcije, kaj si, pa v resnici nisi.

Ko sem pozabila na uro in sem pozabila živeti, tako, kot so mi rekli, da se živi, sem dobila pismo.

Komu piše?

Kdo je ta človek, ki mu reče “hvala ti “?

A to sem jaz?

Takšna, da sem?

Ja, to sem jaz!

To je vsak, slehernik, vsak, ki verjeme v življenje, v znanje, v energije, v ljubezen, v umetnost, v napredek, v dobro, v ljubezen …

Tudi takšna sem.

Tudi takšni smo.

Ko smo celi, smo dobri in slabi.

Ljubiti je dobro v celoti, v resnici.

To je pismo za vse NAS!

Berite ga v samoti, ko se počutite kot nič.

Do iskrenosti tega trenutka ni lahka pot!

Ampak te razsvetli v hvaležnosti.

Da sploh bereš, kar bereš ta trenutek!

P.s.

Mi je napisala,da jo je strah, da si ne bo kdo kaj mislil, ker ženska ženski tega ne govori. Ampak, da je to napisala, ker me ima rada kot človeka.

Hvala, dragi človek!

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec