Darjo Hrib: Komaj čakam konec te pandemične agonije – a so stvari, za katere vem, da jih bom pogrešal

A po pravici povedano, čisto vsega od prej vseeno ne bi želel nazaj.

Spomladi se je skovala besedna zveza 'nova realnost'. Kolektivno jo bomo menda zaživeli po koncu pandemije, jaz pa svojo osebno 'novo realnost' zagotovo živim že zdaj. Ker zadnje leto obstajamo v nekem bizarnem kaosu zaščitnih mask, razkuženih nakupovalnih vozičkov in Zoom sestankov, je ta moja osebna 'nova realnost' popolnoma sprejemljiv odsev tega stanja, kakšno leto pred pandemijo pa bi mi verjetno brez težav diagnosticirali blažjo obliko norosti.

Dneve v tednu niti več ne ločim. Vsak dan mi je v bistvu kot nedelja – sumljivo veliko časa sem v trenirki, istočasno pa vem, da moram do jutri nekaj narediti.

Ko gledam filme na tej ali oni pretočni platformi, se sprašujem, kdaj so bili posneti, ker nihče ne nosi zaščitne maske. In kar objemajo se! »Se vidi, da je fikcija,« si zamrmram in preventivno še tretjič v istem dnevu izmerim telesno temperaturo.

Doma se mi zdi, da se pogovarjamo samo še o obrokih. Kaj bo za zajtrk, kaj bo za kosilo. Obroki so znanilci, da se dan, ki je v bistvu le kopija prejšnjega dne, dejansko premika naprej. Predvidevam, da se nekaj podobnega dogaja, če se zdraviš na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. »Se s tvojo kaj prepirata,« me vpraša prijateljica. Ne. Otopelost je zmagala, prepiri se zdijo nesmiselni, ker v primeru poraza (in bodimo fer, ni ravno pogosto, da moški v prepirih zmagamo), lahko odvihram le v sosednjo sobo. Vse ostalo je itak zaprto. In tako ali tako se morava čez eno uro pogovoriti, kaj bo za večerjo.

Tudi lenoba je pokazala svoje zobe. Ko ni urnika, ko si v bistvu ves čas doma in s tem istočasno ves čas v pisarni in kavarni (ker je eno zdaj postalo vse ostalo), imperativ ugodja vleče k početju samo prijetnih stvari. Ko se fizično prestavim na fitnes, se tam lahko zamotim le z napravami in utežmi. Če sem doma, me pa od vsakega trebušnjaka odvrača kopica bolj luštnih stvari. Recimo še en film z ljudmi brez zaščitnih mask.

Čeprav razumem, da ta akutna norost počasi postaja kronična in se zato vsekakor veselim trenutka, ko bo pandemija le še slab spomin (in istočasno za naslednjih deset let izgovor, zakaj gre Sloveniji tako slabo, podobno kot nam je šlo slabo pet let dlje kot vsem ostalim državam po gospodarski krizi), pa je življenje s pandemijo s seboj prineslo tudi nekaj posebnosti, ki jih bom v tisti 'novi realnosti' kar malce pogrešal. Recimo …

… prazni parkirni prostori v Ljubljani

Vsakdo, ki je svoje štirikolesno brezno za denar kadarkoli pripeljal vsaj približno blizu centra slovenske prestolnice razume, kako strašansko dragocena najdba je prazen parkirni prostor. To je pojav, ki se ne zgodi kar tako. To je Narnija mirujočega prometa. Ljubljančani se že dan prej strateško pripravljamo na to, kako se bomo z avtomobilom vstavili v center Ljubljane, samo zato, da si povečamo možnosti odkritja praznega parkirnega prostora.

Upoštevamo zadnjo možno minuto odhoda, da zamudimo ljudi, ki dovažajo otroke in prehitimo ljudi, ki so se zaštopali na Celovški. Upoštevamo vremenske razmere, do gostote dežnih kapelj natančno, ker razumemo, da 80% slovenskih voznikov iz neznanega razloga pozabi, kako se vozi avto, če jim na vetrobransko steklo padajo dežne kaplje in tako lahko zgrešimo sladke minute najugodnejšega parkiranja. Upoštevamo morebitne zapore, obvoze, šolske dni, informativne dneve in vse možne druge faktorje – ker le en parkirni prostor v centru Ljubljane ti lahko naredi ali pokvari dan.

Krasota praznih parkirnih mest se v Ljubljani razodene vsako poletje, ko se šole zaprejo za počitnice, narod pa se s plavutko pod pazduho zavleče pod dalmatinske borovce. A takrat ti prostori ne štejejo veliko. Ljubljančani jahamo kolesa in hodimo peš. Parkirni prostori štejejo zdaj, v temnih, mrzlih zimskih dneh, ko kar naprej z neba pada neka agregatna oblika vode. In zdaj jih je na pretek. Kadarkoli. V kateremkoli času dneva. Se pripelješ, parkiraš in greš po opravkih. Saj pravim – Narnija.

… nič gneče na cestah

Vsekakor povezano z zgornjo točko je seveda tudi stanje v tekočem prometu. Tisto, ko se ob štirih popoldne spomniš, da bi moral nekaj peljati do pisarne v centru Ljubljane in to ne pomeni, da se boš naslednjih 45 minut plazil od enega do drugega semaforja. Včasih mislim, da so obvoznico okoli Ljubljane speljali samo zato, da Ljubljančani ne pozabimo, da imajo avtomobili več kot tri prestave.

… privarčevan denar

V enem letu pandemije sem ugotovil, da bi večino mojih dohodkov lahko nakazali kar parim izbranim mestnim kavarnam in restavracijam. Kavice in solate in priložnostna tortica, vse po neki meni neznani logiki ocenjeno na dunajske vrednosti, so se zajetno zažirale v moj proračun. Vem, vem – sam sem si kriv in ne morem zatrditi, da bom po odprtju gostinskih obratov izbral kaj drugega. Sedeti na vrtu simpatičnega lokala, srebati dobro zvarjen kapučino in modrovati o aktualnih dogodkih je vendarle obred, ki mi pomeni preveč, da bi ga kar tako črtal iz 'nove realnosti'.

A dejstvo je, da cene grafičnih kartic letijo v nebo, da je vsak naslednji Applov telefon bliže ceni manjšega avtomobila in da imam z vsemi naročninami na pretočne platforme, ki so postale esencialni del moje pop kulturne zabave, na plečih za eno otroško preživnino stroška.

Zdaj vsaj vem, koliko trošim samo zato, da sem, če pač nisem večino časa doma. Nekaj se je vsekakor privarčevalo. Pa ne samo na solatah in kavah. Tudi na gorivu. Pa na občasnih žuranjih. In na darilih, ker zdaj ni potrebno obrajtati čisto vsak rojstni dan od vsakega prijatelja in vseh njegovih prestolonaslednikov.

… zadosti počitka

Pandemija mi je pokazala, koliko časa gre dejansko samo za operativne aktivnosti. Da se recimo prestaviš iz lokacije A na lokacijo B. Da nakup opraviš v trgovini in ne na spletu. Da stojiš v eni vrsti, pa v drugi vrsti, pa v tretji vrsti. In ker je bil urnik vedno precej strogo določen, je bilo potrebno stvari opraviti v pravilnem vrstnem redu.

Tega zdaj ni več. Ker vsi delamo od doma, imamo torej ves čas uradne ure. In kakšne stvari se lahko postorijo tudi pozno popoldne. Kakšen sestanek se lahko zgodi tudi zvečer. Kar pomeni, da sem z načinom življenja v pandemiji lahko bolj smiselno ujel svoj naravni bioritem. Da spim takrat, ko pač rad spim. Občasni popoldanski dremež? Ni problema, kavč je vedno zelo blizu. Siesta po kosilu? Oh, kako priročno, saj sem že (no, še vedno) v pižami.

… tišina

Zadnjih nekaj let bivam ob nekoliko bolj prometni cesti kot v mladosti. Tako sem se že privadil občasnih agresivnih tepcev, ki z vso silo stopijo na gas in drvijo par sto metrov proti križišču, pa zdolgočasenih najstnikov, ki na prdečih mopedih sredi noči kršijo kakšnih šest zapovedi zakona o javnem redu in miru, pa mladine, ki se ob prvem svitu nažgana vali iz centra proti domu in vmes s prevračanjem kant za smeti glasno razkazuje posledice vseh slabih odločitev v procesu njihove vzgoje. Zadnjih nekaj mesecev pa – magična tišina. Kot v mladosti, ko se sliši le kakšen lajež v daljavi. Spokojnost odsotnosti življenja, ki je v mestu še kako redka.

… video konference

Na sestanku, medtem ko si v resnici doma na kavču? Vrhunsko. Lasje ne ubogajo ali pa osebna nega zadnje dni malce šepa? »Sorry, kamera mi nekaj šteka danes.« In ker se ljudem preprosto ne ljubi organizirati digitalnega sestanka za vsako malenkostno vprašanje, se je obenem odkrilo, koliko sestankov v preteklosti bi v resnici lahko bilo e-mailov.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord