Psihodrama s Sebastianom Cavazzo po resničnih dogodkih: Moški ne jočejo!

5. 4. 2018, 15:28 | Scena | Vir: STA

                            Psihodrama s Sebastianom Cavazzo po resničnih dogodkih: Moški ne jočejo! (foto: STA) STA

S sredino premiero v Kinodvoru je pot po slovenskih kinih začel film bosanskega režiserja Alena Drljevića Moški ne jočejo.

Na resničnih dogodkih temelječa koprodukcija, nastala tudi s slovenskim vložkom, prikazuje vojne veterane, ki s pomočjo skupinske psihoterapije podoživljajo dogodke izpred 20 let, delijo svoja občutja in poskuse razumevanja.

Režiser je celovečerni igrani prvenec, nastal v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške in Nemčije, posnel v 18 snemalnih dneh v enem od odmaknjenih gorskih hotelov, v katerem zunaj sezone skupina veteranov različnih narodnosti in veroizpovedi, ki so bili v vojni na območju nekdanje Jugoslavije, na pobudo mirovne organizacije predeluje svoje travme.

S pomočjo psihodrame, ki jo usmerja Sebastian Cavazza v vlogi terapevta oziroma mediatorja, delijo občutke o dogodkih, ki so jim bili priča. Pri tem se, sicer ne brez konfliktnih situacij, poskušajo vživeti v vlogo drug drugega ter se brez obsojanja soočiti z razumevanjem in (samo)odpuščanjem.

Premiero pred začetkom slovenske distribucije je direktorica Kinodvora Nina Peče pospremila z napovedjo, da gre za film, ki dviguje veliko pragu, ter za eno tistih filmskih doživetij v kinu, ki si jih gledalci zapomnijo. Premiero je doživel na Sarajevskem filmskem festivalu in odtlej prejel več nagrad, med njimi posebno omembo žirije ter nagrado mednarodne mreže Europa Cinemas za najboljši evropski film v Karlovyh Varyh ter nagrado združenja filmskih kritikov Fipresci na lanskem Liffu. Bil je tudi kandidat Bosne in Hercegovine za nominacijo za tujejezičnega oskarja.

Poleg Cavazze, ki se je igralski ekipi pridružil kot zadnji, so v njem nastopili še Primož Petkovšek, Boris Isaković, Leon Lučev, Emir Hadžihafizbegović, Ermin Bravo, Boris Ler, Ivo Gregurević, Izudin Bajrović, Jasna Đuričić in Miralem Zubčević.

Alen Drljević je, kot je povedal po projekciji, sprva želel posneti dokumentarni film o vojnih veteranih iz BiH, Srbije in Hrvaške. S tem namenom se je udeležil ene od terapevtskih delavnic, da bi ugotovil, kaj počnejo. Ko je videl, da na njih preko igre drug na drugega streljajo, je na neki točki sklenil pripraviti scenarij za igrani film.

Na vprašanje, ali je s tem prodrl globlje v psiho vojnih veteranov, režiser ni podal odgovora, saj je na delavnicah spoznal, da se težko odprejo že prijateljem, pred kamero bi se še težje. So pa liki nastali po resničnih vojakih v omenjeni vojni. V filmu je zaigralo nekaj naturščikov in nekaj pravih veteranov, igralcem pa je režiser pripisal tudi avtorstvo scenarija. Pri nastajanju jim je bil v pomoč psihoterapevt Vladimir Milošević.

Za Petkovška je bilo ustvarjanje psihodrame močna izkušnja, pri tem je "marsikaj doživel". Po besedah Lučeva gre za film o empatiji, prepoznavanju in deljenju bolečine, kar bi moralo biti v družbi nekaj običajnega. "Ni potrebno nekaj velikega, da bi razumel drugega," je po projekciji pripomnil Bravo. Cavazza pa je poudaril, da vsaka vojna, tudi če je neka generacija ni doživela, kot v neki megli lebdi nad družbo v skupnem nezavednem: "Če starši nosijo to izkustvo in s tem niso razčistili, boš tudi ti tega deležen, kar rezultira v celotni družbi. Zato je ta film pomemben, zato ima takšen konec. Če mi ne razčistimo s tem, naši otroci ne morejo naprej."

Po režiserjevem mnenju bi se v tem prostoru "morala zgoditi katarza", ki na neki individualni ravni tudi obstaja, a v družbi do nje ni prišlo, ker se zgodba nadaljuje, saj gre za iste ljudi, ki se vrtijo na istem mestu. "Ko pride do nekih pomembnih vprašanj o korupciji, revščini, se vse to prenese na zgodbe o religiji, naciji, državi in se ponovno poskuša sejati strah. Z ljudmi, ki živijo v strahu, pa se lahko manipulira," je poudaril Drljević, ki sicer verjame, da lahko majhni koraki, tudi prek umetnosti, kot je film, pripomorejo k spremembam.