Kratki vodnik za razumevanje Brazilije

Če bi mi v tistih časih kdo rekel »nekoč bo Brazilija rastoča ekonomska velesila«, bi se mu smejal na ves glas. Moja priljubljena rok skupina Sex Pistols je tulila: »Na prihodnost!« Bila je tudi lokalna skupina, imenovana Urbana legija, znana v Braziliji, ki je tropikalizirala pank in prepevala: »Ali bo vse vedno enako? / Se nič ne bo zgodilo? / Ali nam bo uspelo zmagati?«

Toda presenetljivo, zmagali smo! Smo šele na začetku vzpona, ki se vsaj z našega vidika kljub svetovni gospodarski turbulenci zdi gotov. Jasno je, da se Brazilija še vedno sooča z gorami težav, ki jih mora rešiti, vendar ni več zgolj država z najboljšim nogometom na svetu (oprostite, na svetu) in najlepšimi ženskami na planetu (oprostite, na planetu).

In kako se je vse to zgodilo? Kako smo postali južnoameriški tiger? Imeli smo srečo z zaporedjem dobrih vlad. Najprej je prišel Fernando Henrique Cardoso (1995–2002), ki je uvedel novo denarno valuto (real), zaustavil inflacijo in začel zmanjševati nadzor države (ki je, zamislite si, posedovala celo podjetja z oblačili). Sledil mu je Luiz Inácio Lula da Silva (2003–2011), ki je še poglobil Cardosove gospodarske reforme.

Lula in FHC sta se sovražila, pripadala sta različnim strankam in ogromno časa sta zapravila za izmenjavo žaljivk v časopisju. Toda če ju opazujemo brez čustev, sta obe vladi sestavljali pravzaprav en kontinuiran proces. Oba predsednika sta prišla z levice in se pozneje priključila socialnim demokratom, ki spoštujejo in pospešujejo tržno gospodarstvo.

Poleg ekonomije se je v zadnjih 20 letih izboljšalo tudi veliko drugih stvari. Zahvaljujoč pritiskom brazilske javnosti je ekološka zavednost postala državna politika. Še vedno je veliko krčenja amazonskih gozdov, veliko onesnaženih rek in veliko nelegalnega izvoza lesa. Toda ritem uničevanja se je znatno zmanjšal.

Državo še vedno pesti korupcija, ne le v izvršni veji oblasti, ampak tudi v sodni in zakonodajni. A država vsaj ima tri neodvisne veje oblasti ter oprezne in povsod navzoče medije. Demokracija je trdna in deluje.

Kriminal je še ena resna težava, vendar se je navzočnost države v predelih, ki so jih prej nadzorovali preprodajalci, povečala. Policija v Riu danes nadzoruje favele, ki so bile v rokah preprodajalcev droge, in v Sao Paulu se enako dogaja v tako imenovani Cracolândii, predelu v središču mesta, ki so ga zasedli preprodajalci in uživalci kreka.

Problematična je tudi infrastruktura, in če razmišljate o obisku nogometnega svetovnega prvenstva 2014 ali olimpijskih iger 2013 v Braziliji, bodite pozorni! Ceste so prepolne avtomobilov in tovornjakov, gneča na letališčih je neznosna in hoteli so preplavljeni z gosti. Prebivalstvo več troši, vlaganje v infrastrukturo pa ne dohaja gospodarske rasti.

Na primer: iz Sao Paula do Ubatube, mesta s čudovitimi plažami, je le 223 kilometrov, razdalja, ki bi jo mirno prevozili v dveh urah in pol, kajne? Narobe! Ker so ceste slabe in polne, potrebujete pet, šest ur, včasih celo več. Enako se dogaja z leti med Sao Paulom in Rio de Janeirom, ki v teoriji trajajo le 40 minut – lahko pa se razvlečejo na dve, tri, štiri ure. Čedalje pogosteje letala krožijo nad mestom dolge minute, dokler ne dobijo prostega mesta za pristanek.

Kakorkoli, te težave so bolečine odraščanja. Pojavljajo se, ker država raste in želi še naprej rasti. V svetu, ki se utaplja v gospodarski krizi, ki ji ni videti konca, je že sama rast odlična novica. Danes nisem več trockistični pankovski pesimist. Migriral sem tudi h kapitalistični socialni demokraciji.

Zato verjamem, da bo Brazilija ekonomski velikan 21. stoletja, ki bo presegel vse druge države BRICS. In vse to z najboljšim nogometom na svetu (oprostite, na svetu) in najprivlačnejšimi ženskami na planetu (oprostite, na planetu).

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol