"Dober tekst vzbudi zanimanje, čustva, naredi določeno vzdušje, se poigra z našimi zaznavami!"

Medved in Šinigoj bosta na Roševih dnevnih vodila tudi posebni delavnici – ena od njiju bo namenjena mladim, druga pa njihovim mentorjem in mentoricam. Pred začetkom prireditve smo se z njima pogovarjali o žirantski izkušnji in pisanju na splošno.

Letos je na natečaj Roševih dni prispelo 53 prijav, izbranih pa je bilo pet oziroma šest finalistov. Katere kriterije ste upoštevali pri izboru?

Medved: Ko izbiram, mi izstopijo teksti, ki pri branju ustvarijo nekaj več oz. nekaj, česar prej ni bilo. Dober tekst vzbudi zanimanje, čustva, naredi določeno vzdušje, se poigra z našimi zaznavami. Dober tekst lahko spremeni naša prepričanja, počutje – literarna veda že zadnjih 20 let raziskuje pomen čustev –, nas nauči česa novega, uči različnosti, empatije in podobno. Izbirala sem kot bralka, ki je prebrala ogromno knjig – enostavno glede na zrelost pisca oz. zgodbe. Če je že sam veliko bral, preden je pisal, se to seveda zelo opazi.

Šinigoj: Besedila sem vrednotil po vtisu, ki so ga napravila name – kakšna je zgodba, kako je povedana, kakšno sporočilo ima …

Ste med prispelimi besedili prepoznali kakšne stične – tematske, slogovne, formalne – točke? O čem mladi radi pripovedujejo?

Medved: Ker smo kot idejo za tematiko predlagali branje samo, je seveda bilo največ teh – razmišljanj o branju. Mladi radi pišejo o tabujih, samomoru, drugačnosti, hendikepu ... Je pa zanimivo, da sva s kolegom žirantom izbrala tako dramski tekst, pesmi kot kratko pripoved, celo en opis, žanrsko pisanje. Mladi se znajo izraziti na različne načine.

Šinigoj: Pričakoval sem zgodbe o prvih ljubeznih, presenečen pa spoznal, da se že tako mladi nadvse dobro zavedajo, v kakšni družbi živijo in se lotevajo prav vseh tem, od begunstva, samomorov, izdanega prijateljstva, socialnih stisk, znanstvene fantastike ipd.

V okviru Roševih dni boste izvedli dve delavnici, ena je namenjena mladim pisateljskim upom, druga pa mentorjem. Kako ste delavnici zastavili, na čem bo poudarek?

Medved: Sama bom izvajala delavnico za mentorje. Pogovarjali se bomo o pomenu branja za pisanje, pomenu branja za družbo na splošno, o bralnih klubih, izvedla ga bom tudi zanje. Pogovarjali se bomo o prebranem, vnesla bom idejo o razrednih bralnih klubih oz. pogovorih o prebranem, ki ne bi bili ocenjevani, marveč bi postali predvsem polje za iskreno izražanje, vajo empatije, iskanje argumentov.

Šinigoj: Poudarek delavnice, ki pa jo bom z mladimi vodil jaz, bo na tem, kako pisanje izboljšati in na kaj pravzaprav moramo biti pozorni, da postane zadeva berljiva.

Se je pisanja mogoče naučiti? Oziroma, če vprašam drugače: kaj botruje razvoju pisateljskega talenta?

Medved: Gotovo temu botruje tudi kak gen, to, kateri del možganov je bolj razvit, a se da marsičesa tudi naučiti, natrenirati možgane. Kreativne delavnice zagotovo pomagajo, zagotovo pa še najbolj to, koliko je pisatelj prej prebral. Vem za natečaje, kjer se v prijavi pisci »pohvalijo«, da niso še ničesar prebrali. Seveda se to vidi na daleč, naj se ne hvalijo s tem. Podobno je kot v življenju: najprej moraš biti dober poslušalec, da lahko tudi kaj poveš.

Šinigoj: Menim, da se pisanja čisto zares ne da naučiti, a če že imaš željo po pisanju, lahko malce opozorimo na tisti del ustvarjanja, ki se imenuje obrtniški. Za razvoj pisateljskega talenta je, kot za vsak talent, najbolj pomembno delo. Talent sam po sebi ne pomeni nič, če za njim ni odločne osebe, ki se ne boji zavihati rokavov.

Kakšen je po vašem mnenju splošen odnos mladih do branja in pisanja? Ali zanimanje upada ali raste? Kako lahko to zanimanje pedagogi in tudi starši spodbujajo?

Medved: Interes na splošno upada ali pa ga sploh ni, čeprav se predšolski otroci in prva triada otrok še vedno lepo odziva na knjige, zgodbe ... Veliko vlogo so pri tem odigrali novi mediji, vsesplošna zasvojenost od zaslonov. Govorimo o resni zasvojenosti. Vzrokov je še veliko, popisal jih je Samo Rugelj v knjigi Krčenje. Med vzroki je denimo tudi pohištvena moda, ki je knjižne police izrinila iz naših domov. Starši lahko začnejo z zgledom, naj jih otroci vidijo brati, jemati knjige s polic, hoditi v knjižnico, knjigarne – tako kot jih sedaj opazujejo s telefoni. Berimo na glas, po tiho, doma, v šolah ... Pišejo naj tudi z roko, predvsem pa naj se o prebranem veliko in povsod pogovarjajo. Za to smo odgovorni starši, učitelji, knjižničarji, sleherni državljan. Država bralcev bi bila, sodeč po raziskavah, bolj empatična, miroljubna, strpna, bogata in zdrava. Predvsem pa zagovarjam slogan: »Bralni klub v vsako vas!«, zato tudi v široki akciji izobražujemo mentorje pod okriljem Zavezništva za dvig bralne kulture. Najprej to, potem pa pisanje, ki naj temelji na spodbudnem usmerjanju ozaveščenega odraslega posameznika. Sem optimistka. Berimo.

Šinigoj: Verjetno takšen, kot je bil vedno. Nekdo bere, nekdo pač ne. Le da je danes res veliko veliko več »motečih« elementov, od družbenih omrežij, interneta in filmov ter serij. Kot pri vsaki stvari mlade najlaže spodbujamo z lastnim zgledom. Prebereš knjigo in se o njej pogovarjaš.

Napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord