V iskrenem intervjuju Ajda Smrekar med drugim spregovori, kako njene osebne izkušnje vplivajo na igro, kaj ji pomeni eno najpomembnejših priznanj za igralsko delo, ki ga je nedavno prejela, in vlogi, ki joj je najbolj zaznamovala.
Ajda Smrekar, ki je od leta 2013 članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, je ena tistih igralk, ki se med študijem na vlogo ne boji pogledati v temne kotičke človeške duše. V svoji karieri je na oder in pred kamero prepričljivo ustvarila različne like, s svojim pristopom do igre pa nagovorila in prepričala marsikaterega gledalca. Decembra lani je prejela nagrado Sklada Staneta Severja za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih, kar je na neki način potrditev za njeno izvrstno delo.
V zadnjih tednih in mesecih je njena igralska energija usmerjena predvsem v novo vlogo v predstavi, poetičnem spektaklu Orfej in Evridika, ki bo slavnostno premiero doživel na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma. V pogovoru smo se z nepogrešljivo članico ansambla MGL med drugim pogovarjali o reinterpretaciji klasičnega mita o Orfeju in Evridiki, kakšna je do svojih ljubljenih in kaj je potrebno za dobro vlogo.
Nastopate v novi predstavi – poetičnem spektaklu Orfej in Evridika. Mit o Orfeju in Evridiki je usidran v splošno zavest, a če prav razumem, gre tokrat za interpretacijo te zgodbe, v kateri ima prvič besedo Evridika. Lahko poveste kaj več?
Gre za besedilno reinterpretacijo mita o Orfeju in Evridiki. Dramatičarka Urša Majcen je spisala tankočuten poetičen tekst, ki se čudovito prepleta z glasbeno partituro skladatelja Saša Vollmaierja. Ta tudi kot izvajalec na klavirju in orglah ves čas v živo spremlja predstavo režiserja Jana Krmelja in koreografa Iztoka Kovača. Gre za koprodukcijo Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in Zavoda En-Knap.
Tokrat poleg Orfeja avtorica v ospredje postavlja Evridikino perspektivo, njeno izkušnjo in njeno doživljanje. V naši interpretaciji se Evridika upre Orfeju in se noče vrniti z njim med žive. Orfej se odpravi na potovanje spoznavanja prave Evridike in skozi različne antične zgodovinske like in avtoričinega sodobnega pogleda išče pot do razumevanja tistih, ki so bili kadarkoli zatirani, utišani ali žrtvovani v imenu ljubezni, umetnosti in družbenih pritiskov.
Igrate Virginio Woolf, Sylvio Plath in Sarah Kane. Vse tri so zelo znane avtorice, vsaka iz drugega obdobja, znane pa so po intenzivnem in pogosto temnem raziskovanju notranjega sveta, identitete in trpljenja. Kako jih predstavite, skozi njihove besede ali skozi igro? Ste morali prebrati njihova dela ali ste naštudirali njihove osebne življenjske zgodbe?
Nastopim kot glas avtorice, avtoričin pogled, ki tava po podzemlju in vzpostavlja dialog s tremi velikimi umetnicami, da bi jih prepoznali in doumeli v vsej njihovi celovitosti. Gre za ženske, ki so se za časa življenja borile za svoj glas, svojo identiteto in umetniško svobodo. Neuspešno so si prizadevale ustvariti lasten prostor znotraj patriarhalnega sistema, v katerem so živele. Svoje občutke so spretno prelivale v besede in za seboj pustile pomemben pečat, ki je močno zaznamoval moderna razmišljanja o vlogi in poziciji žensk.
Vse tri sem prebirala in poznala že od prej, nekatere bolj, druge manj, pri tem projektu pa sem videla lepo priložnost, da se poglobim v njihova dela in življenja, kar mi je zelo pomagalo pri interpretaciji treh izpovednih, liričnih monologov s skoraj epskimi prvinami pripovedi. Ponovno sem prebirala drame Sarah Kane, poezijo Sylvie Plath, dnevnike, eseje Virginie Woolf, spoznavala njihova osebna življenje in stiske, pregledala veliko arhivskega gradiva od pisnega do video posnetkov, se poglabljala v njihovo ustvarjalnost in hotenja.
Orfej je za svojo Evridiko bil pripravljen narediti vse. Kakšni pa ste vi do svojih ljubljenih?
Orfej je pripravljen za Evridiko narediti vse, saj je od nje odvisna njegova umetnost. Evridika predstavlja njegovo muzo, predmet, da lahko ustvarja. Vidi jo kot podobo, ki jo je skozi svojo umetnost ustvaril sam, kot material za svojo zgodbo, kot objekt, in ne kot človeka. Zato se mu upre. Zahteva svoj glas, svoje glasilke. Hoče prevzeti nadzor nad svojo zgodbo in svojo identiteto, prevzeti nadzor nad lastnim jazom, ne le obstajati v funkciji drugega. Naš Orfej uteleša senzibilnost, kajti pripravljen je spoznavati perspektive drugih, da bi razumel Evridiko onkraj projekcije svoje ljubezni. Dotlej je bila Evridika namreč samo podoba, ki jo je ustvarjal on, ne bitje s svojo individualnostjo in voljo.
Moji ljubljeni mi pustijo obstajati in živeti, lahko sem taka, kot sem, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi vred. Želim, da sem tudi jaz takšna do njih. Pustim jim, da živijo sebe.
Na letošnji podelitvi zlatih globusov si je voditeljica malo privoščila 62-letnega Brada Pitta. Češ da moški igralci pri 60 letih dobivajo vloge 30-letnih voznikov formule 1, ženske v zrelih letih pa običajno samo vloge trpečih žensk, mam ... Kako vi vidite to področje v Sloveniji? Je dovolj prostora za dobre ženske vloge?
Ugotoviti moramo, da je zgodovina literature polna podob nemočnih žensk, objokanih mater, zapuščenih ljubic in mladih, naivnih, nebogljenih deklic. Svetovna dramatika je v razmerju pet proti ena naklonjena moškim vlogam. V zadnjem času sicer opažamo vse večjo prodornost ženskih avtoric in posledično povečevanje deleža kompleksnejših ženskih vlog, kar je vidno tako v gledališču kot v filmu, naj med filmskimi omenim Urško Džukić, Kuklo, Uršo Menart.
Predvsem pa – dobro vlogo je treba ustvariti. Dobra vloga je odvisna od odnosa igralke do nje, kajti tudi iz dobrega besedila se da napraviti slabo vlogo. To ni težko, veliko težje je obratno. Lahko pa vsaka vloga postane dobra vloga, če jo zagrabiš z vso silo in iskrenostjo.
Decembra 2025 ste prejeli Severjevo nagrado, eno najpomembnejših priznanj za igralsko delo. Kaj vam to priznanje pomeni v tem trenutku vaše kariere?
Takšno lepo priznanje me gotovo nežno objame, mi popiha na dušo in mi da zagon za naprej. Hkrati pa mi nalaga še večjo odgovornost, da vzdržujem doseženo raven tudi v bodoče.
Če se ozrete nazaj: ali obstaja vloga (na odru ali pred kamero), ki vas je najbolj zaznamovala in zakaj?
Vsaka vloga me na svoj način zaznamuje, nežno spremlja, v smislu, da se nanjo spomnim v različnih življenjskih situacijah, ki mi pridejo naproti. Včasih se zalotim, da izrečem tudi kakšno repliko, ki sicer izvorno pripada neki vlogi.
Gotovo se največkrat spomnim na Ibsnovo Noro. V miselnem horizontu zahodnega sveta predstavlja njen odhod, njen prelom tabuja meščanske družbe nastop moderne dobe. Nora me vedno znova opominja, kako pomembno je v poplavi informacij, s katerimi nas zasipavajo z vseh strani, znati prisluhniti samemu sebi, ravnati v skladu s svojimi prepričanji in sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Opozarja nas, da pravice žensk in na splošno človekove pravice, niso dane same po sebi, ampak se je zanje treba boriti v vsakem trenutku in vedno znova.
Kaj mora imeti zgodba, da vas kot gledalko res nagovori?
Privlači me vsaka zgodba, ki se razvija skozi odnose med liki. Resnično me nagovori, ko v meni sproži drobne uvide, spoznanja, ki so pomembna tako zame osebno kot za moje delovanje v družbi.
Po drugi strani vas širše občinstvo pozna tudi iz filmov in televizijskih serij. Kaj je večji užitek delati: predstavo, film ali TV-serijo in zakaj?
Največji privilegij je delati različne stvari. Če obtičiš samo na eni strani, je potreba po drugi toliko večja. Enako je z vlogami.
Ste imeli kdaj občutek, da ste se morali v življenju ali igralskem poklicu posebej izboriti za svoj glas? Kdaj, kje in kako?
Za svoj glas se moraš vedno boriti, takšen je značaj človeške eksistence. V procesu priprave predstave vlogo oblikujejo številni dejavniki. Igralec ni le preprosto režiserjevo orodje, njegova umetna inteligenca, temveč s svojo izkušnjo, razumevanjem in prezenco ustvarjalno dopolnjuje režiserjeva izhodišča in navodila. Odnos je pogosto na robu konfliktnosti in tedaj je treba zagovarjati svoj prav. Ne za vsako ceno. V korist vloge in celotne predstave mora zmagati boljša ideja. Idealen proces naj bi tako potekal.
Kaj vas danes pri igranju najbolj zanima: raziskovanje likov ali raziskovanje sebe skozi njih?
Mislim, da gre oboje z roko v roki. Pogosto opazim, da prek vživljanja v vloge spoznavam samo sebe, da na neki način ozaveščam svojo identiteto. Vznemirja me raziskovanje odnosov med liki, ženski liki, ki so polnokrvni, uporniški, nekonvencionalni, takšni, ki izzivajo moj ego in osebna načela. Tako se velikokrat od njih učim, preizprašujem svet in sebe in se soočam z lastnimi demoni.
Kako zelo osebne izkušnje vplivajo na vašo igro? Jih zavestno vključite ali se kar same pritihotapijo v vas?
Z veseljem jih vključim, če le pridejo prav, sploh v začetni fazi ustvarjanja. Ko lik enkrat naselim vase, substitucije ne potrebujem več in se sama umakne stran.
