U. P. | 27. 2. 2024, 18:16

Avtorica knjižne uspešnice: "Meni se je zaljubljenost zgodila, ko samota ni več bolela"

Arhiv Danica Vidmar

Danica Vidmar je avtorica knjižnega prvenca in uspešnice z naslovom Deklice brez gnezda: V iskanju poti do odraslih otrok. Je ena redkih knjig, ki govori o odnosu med odraslimi otroki in starši. 

Knjigo so hitro razprodali in nedavno je izšel ponatis. Namenjena je pravzaprav vsem, ki živijo v kakšnih koli odnosih, polnih zatikov, bolečin in zamer. Namenjena pa je tudi vsem, ki že gradijo iskrenejše odnose, pa potrebujejo oporo. Knjigo je napisala po upokojitvi in po nasvetu, že pokojnega učitelja in prijatelja, svetovno priznanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula, avtorja svetovnih knjižnih uspešnic.

Danes je jungovska coachinja in praktik art terapije, sicer pa mama dveh odraslih otrok in babica. Ko je končno našla pot do sebe in ko je bila popolnoma pomirjena sama s seboj, ji je, skoraj pravljično, mavrica na nebu prinesla nepričakovano presenečenje. Pri 68 letih se je namreč najstniško zaljubila. A pot do ljubezni, še zdaleč ni bila lahka ...

Šele srečanje z Jesperjem vam je odprlo oči, kako neopremljeni ste bili pravzaprav za polnovredno življenje, za zdrave odnose in tudi za materinstvo. Kje je bila težava in kaj si najbolj zamerite kot mama? 

Danes si kot mama ničesar več ne zamerim, zdaj samo vem in razumem, kako sta se počutili moji hčeri. Pot do samo-odpuščanja je bila dolga, hvaležna sem, da sem jo zmogla. Bila sem zelo skrbna mama, nisem bila pa ljubeča mama. Ljubečih staršev nisem imela. Težko je dati, česar sam nisi prejel. Živela sem z občutkom neustreznosti, bila sem prestrašena, moja samopodoba je bila res nizka. Razlika med skrbno in ljubečo mamo je ta, da skrbna mama ves čas gleda okolico otrok, dela "vse" za njih, zato otrok velikokrat zares ne uzre. 

Nisem znala postavljati meja in to je za otroke izjemno travmatično, ker otrok svoje meje išče v odnosu do starša. Občutila sem tudi veliko krivde, začenši z izborom očeta. Ko sem ostala sama, sem za preživetje neprestano delala in hčeri sta bili veliko sami. Postala sem "mamoča", prevzela dvojno vlogo, to pa otroke pahne v podobno situacijo, kot jo imajo sirote. Nimajo ne Mame ne Očeta, imajo pa skrbnika. 

Ameriška pesnica Maya Angelou je nekoč zapisala, da ljudje vedno pozabijo, kaj smo rekli in kaj smo naredili, nikoli pa ne pozabijo, kako so se ob nas počutili. Kako sta se vaši hčeri ob vas?

Moja mlajša hči je v eni od tv oddaj pred kratkim rekla, da se ni počutila slišane. Me ni presenetilo, zdaj me tudi prizadelo ni več. Tako je bilo. Skozi materinstvo sem šla v preživitvenem transu, odklopljena od sebe in to sta moja otroka čutila, čeprav sem "delala za njiju", jima izpolnjevala želje in jima omogočila dobro izobrazbo. Jesper lepo pove: Kaj pomaga vsa ljubezen, ki jo čutijo starši, če je ne znajo pokazati tako, da bi jo razumeli otroci. 

Hvaležna sem do nebes, da sva z mlajšo hčerko uspeli počistiti družinsko skrinjo do te mere, da uživava najin na novo zgrajen odnos, ki je enakovreden, enakopraven in ljubeč odnos dveh odraslih oseb. S starejšo hčerko sva v odnosu iskreni, predvsem ona, zaenkrat si ne želi pogostejših stikov. Moja vrata so odprta. Ali jih bova odprli bolj na široko še v času mojega življenja ali ne, ni tako pomembno. Zame je pomembna moja ljubezen do nje in ta je. 

Danica Vidmar

Danica Vidmar

Arhiv Danice Vidmar

Kako danes gledate na starševstvo, kaj vam pomeni? 

Naloga staršev je, da otroke usposobijo za življenje, jim dajo občutek, da so vredni taki kot so, jim dajo občutek varnosti. Starševstvo je odnos, ni naloga. A najprej moraš imeti prijazen odnos do sebe, da imaš lahko zadovoljujoče odnese do drugih. Tega me je naučil Jesper Juul. Pomembno pa je tudi "starševstvo velikega starša" - države z vsemi podsistemi, ki vplivajo na starše in na otroke. Starši niso vsemogočni. 

Tako avtoritarna kot permisivna vzgoja sta samo dva pola istega in slaba popotnica za otroka. Avtoritarna je slaba, ker ne pušča prostora za dialog in konflikt. V avtoritarni vzgoji konfliktov ni, ker je prisoten strah in "prav" močnejšega, to je starša. Obvladovanje konfliktov je pomembna opremljenost za življenje. Dokler otroci ne odidejo od doma niso enakopravni, ker je enakopravnost pravni pojem, enakovrednost pa predstavlja vrednost otroka kot bitja. Enakovrednost otrok pomeni, da je v družini prostor za njihove misli, želje, stiske, žalost. Dati ta prostor ne pomeni, da otrok prevzame krmilo družine, kar se lahko zgodi v permisivni vlogi. Otrok potrebuje vodenje staršev, pomoč pri oblikovanju meja, lastnih in upoštevanja meja drugih. 

Bi bila lahko torej najboljša vzgoja tista, kadar se ravnaš po zdravi kmečki pameti oz. tako kot čutiš? 

Uporabili ste eno besedo, ki je izjemno pomembna. Čutiti. Velikokrat čutimo in delujemo iz bolečin. Čutenje je lahko kompas, ko so rane vsaj približno ozaveščene in zaceljene, sicer kmečka pamet (ki z vsemi pregovori betonira "resnice") ni nujno pravi kompas. Jaz sem čutenje zavestno priklopila nekje po 55. letu. Zdi se, da sem v tem življenju imela nalogo priti iz nezavednega v zavedno, in kot pravi Carl Gustav Jung, to ne gre brez bolečin. Moja težka partnerska pot z očetom otrok je bila ta šola. Na nek način se je nadaljevala tako v odnosu do hčerk kot v odnosu do drugih najbližjih, dokler nisem ozavestila dediščine iz družinske skrinje in jo predihala. 

Se vam zdi, da bolj kot razmišljamo, bolj se zapletamo v svoje misli in da pretirano analiziranje vodi v zmedo? Včasih so odgovori najbolj jasni, ko utišamo um. 

Imate popolnoma prav! Tisti (predvsem pa tiste), ki smo živeli v preživetvenem strahu in smo premočno delovali iz uma, se prej ali slej - če hočemo ostati zdravi - zavemo, kako škodljivo je to večno ropotanje v glavi. Ko daš glavi manj prostora in se naučiš procesirati vprašanje skozi telo, potem dobiš prave odgovore. Ampak najprej moraš skozi proces zdravljenja ran, v katerem začneš čutiti – in v začetku čutiš vse, tudi tisto, kar je potlačeno nekje v nezavedno, kar boli. Ko daš prostor ozdravljenemu čutenju in telesu, potem šele lahko zavestno rečeš glavi, naj neha ropotati. 

In tudi vaša zaljubljenost se ne bi nikoli zgodila, če bi poslušali svojo glavo, kajne? 

Nikoli. Meni se je zaljubljenost zgodila, ko samota ni več bolela (kot pravi pesem Kristjana Crnice). Ko "solo" ni več bolel. Ko ne iščeš dopolnitve. Stopiti v odnos z nekom drugim je preizkus, ki pove ali je tvoj odnos s samim seboj ljubeč, empatičen in stabilen. Bližina drugega pove, kje v odnosu do sebe si. Sam si lahko zadovoljen, ne veš pa, če se ne boš spet izgubil v odnosu z drugim. Jaz sem bila več kot 15 let sama. In bila sem zadovoljna, ker je na svetu toliko čudovitih ljudi. Ampak, ko se pa zgodi stik, dotik, intima, rečeš: "Uauuuu! Nisem vedela, da mi je ta del manjkal in da sem tega sploh sposobna." Gre najbrž za elementarno potrebo, ki se je na nek način ne da zares izbrisati. 

Kako se počutite zdaj, ko je zaljubljeno tudi telo? 

Super – četudi se zavedam, da zaljubljenost ni še ljubezen. Občutim lahkotnost v telesu, veselje, telo je oživelo kot da menopavze sploh ni bilo, nenavadno. Zaljubljenost pa je tudi zdravilna. Holesterol mi je padel za celo enoto (smeh).

Ste slutili, da boste nekoga spoznali pri teh letih in da se boste lahko še zaljubili? 

Ne. Prvič v življenju sem si dovolila 14-dnevne počitnice. S prijateljico sva odpotovali na Zanzibar. Ker nama ni šlo dobro, sem se po enem tednu odselila na obalo (pozneje sva se doma pogovorili in zgladili nesporazume, kot bi bilo namenjeno, da se odselim). Nekaj dni sem bila sama. 3. decembra me je proti jutru zbudil močan tropski dež. Notranji vzgib me je vodil, da sem šla iz hišice in se prepustila kapljam toplega dežja. Bilo je magično. Ko se je zdanilo, sem šla nazaj na plažo, da bi fotografirala temno sivo nebo, turkizno morje in bel pesek. Po 10 minutah sem odnesla telefon v bungalov, se preoblekla in odšla telovadit nazaj na plažo. Ko pa pridem nazaj, zagledam popolno mavrico, ki se je vzpenjala čez sivo nebo. Strmim v to lepoto in glasno rečem: "Uaaauuu, kaj bi mi pa ti rada povedala, kaj mi boš pa ti prinesla?"

Na plaži jo je pričakala takšna barvna kulisa.

Na plaži jo je pričakala takšna barvna kulisa.

Arhiv Danice Vidmar

V tistem trenutku vidim, kako se mi približuje moška oseba in niti na um mi ni padlo, da je to darilo mavrice. Ura je bila 20 minut čez 6 zjutraj. Bila sva sama na celi plaži. Najbrž sva se zato tudi pozdravila in vprašala sem ga, ali je videl mavrico. Odgovoril je, da jo je zamudil. Kar stala sva in se pogovarjala, kaj točno, ne vem več. Šel je na dopoldanski potop, videla sva se še isti dan popoldne. Ko sva se zvečer sprehajala po plaži, je rekel, da mavrice sicer ni videl, da pa je na plaži našel skledo zlata. In tako se je začela najina zgodba ...

Nekje sem prebrala lepo misel: Občuti veselje. Ko ne pričakuješ nič, lahko pričakuješ vse. Je bilo to veselje v vas znak za nekaj novega? 

Veselje je gotovo pravi smerokaz, veselje do življenja sem nedvomno čutila predno sem šla na dopust. A tokrat sem prvič v življenju zavestno in z notranjim mirom poskrbela za svojo dobrobit. Navzven je morda izgledalo sebično, a šlo je za to, da sem znala mirno poskrbeti za svoje dobro počutje brez obtoževanja drugega, brez drame. Tak korak je možen samo takrat, ko zgradiš ljubeč odnos do sebe. Ko lepo ravnaš s sabo, tako kot lepo ravnaš z rožo, porcelanom, ko vzpostaviš prijazen odnos do sebe - takrat narediš prostor za to, da vstopi nekdo v tvoje življenje, ki prijazno dela s tabo. 

Kakšen odnos sta zastavila z novim partnerjem, ki je sicer iz Londona? 

Oba se učiva živeti zdaj, brez velikih načrtov za prihodnost. Sebi in njemu sem obljubila, da bom ohranila odgovornost za lastno srečo, da te odgovornosti ne bom prelagala nanj. Obljubila sva si iskreno komunikacijo, ko se nama karkoli zatakne, da stvari ne bova pometala pod preprogo, obljubila sva si, da se bova potrudila v največji meri slišati drug drugega. Vsako jutro dobim ljubezniva glasovna sporočila, medtem ko hodi svojih 10.000 korakov. Rada imam tak začetek dneva. Zavedam pa se, da bom šele zdaj ugotovila, kako zares stojim v odnosu do sebe. 

Danica Vidmar in Robert

Danica Vidmar in Robert

Arhiv Danice Vidmar

Se vam zdi pomembno, da že na začetku zveze postavimo temelje za odnos, kaj pričakujemo in kaj lahko damo?

Da, pomembno in priporočljivo. Jaz temu rečem robni pogoji. Da partnerja vesta, v kak okvir stopata, pomembno je le, da si iskren do sebe in to poveš. Mnogo ljudi začne partnersko zvezo v svoji romantični predstavi ali s figo v žepu. Ko sta že globoko v odnosu, ugotovita, da si ona želi otroka, on si ga sploh ne želi, ona se želi poročiti, on o tem nikoli ni razmišljal, ona želi potovati, on ne itd. Neusklajeni robni pogoji postanejo večni vir frustracij in bolečin.

Kaj pa spolnost? Kako pomembna je? Ali kot pravijo, to ni nekaj, kar počnemo, ampak nekaj, kamor gremo. 

Spolnost ima v partnerskem odnosu svoje (pomembno) mesto, zame je nadaljevanje odnosa, del odnosa. Zdi se mi, da je (pre)močna spolna privlačnost (v stilu - ne morem živeti brez tebe) lahko znak, da poskušamo zdraviti nekaj, kar se s partnerjem ne da pozdraviti (niti ni to njegova vloga in naloga!). Z iskanjem "rešitelja" vstopamo v t. i. Karpmanov trikotnik drame, kjer se vloge žrtve, rešitelja in rablja izmenjujejo, skupni imenovalec vseh vlog pa je trpljenje.

Tako kot ste vi našli pot do sebe, si odpustili za napake in se naučili čuječnosti, zdaj lahko bolj zdravo vstopate v zdrave in ljubeče odnose, ker za ljubezen ni nikoli prepozno, kajne?

Za lep odnos do sebe, za ljubezen, za partnerstvo ni nikoli prepozno. Vedno v iskanju poti do otrok ali partnerja odkrivamo sebe, svoje želje in potrebe, zdravimo svoje rane. Vsi odnosi nam v resnici reflektirajo naš odnos do nas samih. Zelo si želim, da bi z novim partnerjem iz zaljubljenosti, ki jo čutiva oba, znala splesti ljubezen. 

Vsi pravijo, da ljubezen lahko tudi boli. Ampak vi lepo zapišete v vaši knjigi, da ljubezen nikoli ne boli ... Če dobro pomislim, ljubezen prekrije vso bolečino, da se nekdo lahko spet počuti čudovito in ljubezen je edina stvar na svetu, ki ne boli. 

Ljubezen nikoli ne boli. Bolijo neizpolnjena pričakovanja. Bolijo rane. Boli ego. Potovanje do ljubezni je potovanje v zavedno, bolečina na tej poti pa je naša učiteljica. 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel