Roman, ki je postal fenomen slovenskega založništva, je dobil novo poglavje. Belo se pere na devetdeset, avtorice Bronje Žakelj, je dobil filmsko knjižno izdajo, obogateno s fotografijami iz filma.
Belo se pere na devetdeset, literarna uspešnica Bronje Žakelj, ki je bila leta 2019 nagrajena s kresnikom za najboljši roman leta, je dobila posebno, filmsko izdajo. Najbolje prodajana knjiga Beletrine, prevedena v osem jezikov in z dvanajstimi ponatisi, je tokrat izšla v prenovljeni obliki, z več kot 50 barvnimi fotografijami s snemanja istoimenskega filma v režiji Marka Naberšnika, ki po uspešnih premierah v tujini v slovenske kinematografe prihaja 20. novembra. To delo je v Sloveniji svojevrstna posebnost, sveža oblikovna podoba romana pa dodatno okrepi povezavo med literarno in filmsko zgodbo.
Na novinarski konferenci v ljubljanski Pivnici Union so o novi izdaji in njeni povezavi s filmom spregovorili avtorica romana Bronja Žakelj, producent filma Aleš Pavlin (Perfo), režiser filma Marko Naberšnik in direktor Beletrine Mitja Čander.
Pri založbi Beletrina so knjigo že na začetku videli kot odličen prvenec in kmalu je postalo jasno, da se je knjiga dotaknila ljudi, saj so jo bralci odlično sprejeli. "Ta knjiga je spremenila javno razpravo o raku in nasploh o tabujih, ki zaznamujejo družbeno življenje. Mislim, da je odprla eno področje in s tem bo šla v zgodovino," je povedal Mitja Čander, ob tem pa dodal: "Redkokatera knjiga je na neki način zarezala v družbeno tkivo, sprostila neke energije, razbila tabuje, opolnomočila nekatere ljudi, od samih bolnikov, do svojcev, do prijateljev, do nasploh nekega odnosa okolja in mislim, da je to tisto, kar dela to knjigo zares veliko."
Ob izidu prvenca je avtorico zaradi takratne močne ''konkurence'' spremljal dvom, saj se je spraševala, kako bo sprejeto delo "nekoga z ulice". V istem obdobju je bilo namreč izdanih kar nekaj (avto)biografijah znanih osebnosti. Strah je bil povsem odveč, saj so do danes prodali že več kot 21.000 izvodov, kar je za slovenski trg svojevrsten dosežek.
Poleg barvitih fotografij iz filma ima filmska različica knjige še dve novosti. V njej najdemo predgovor avtorice romana, v katerem je povedala, kaj vse sta ji knjiga in ustvarjanje filma dala. Osebni pogled na nastanek filma pa sta v knjigi v posebnem dodatku "Med platnicami in kadri" opisala režiser Marko Naberšnik in producent Aleš Pavlin.
Želja po pisanju je močna
"Lepo je, da sem imela priložnost to napisati ter objaviti in da je to zdaj objavljeno v knjigi," je za Metropolitan dejala Bronja Žakelj, ki priznava, da je tudi ob izidu nove različice knjige prisotno navdušenje. "Občutek je še vedno isti. Zelo mi je dragoceno, da smo Marko (Naberšnik), Aleš (Pavlin) in jaz lahko na papir prenesli svoja razmišljanja. Moram priznati, da sem se s predgovorom dosti ukvarjala, kaj napisati in predvsem na kakšen način. Ta dodatek h knjigi, poleg fotografij iz filma, mi veliko pomeni."
Nadaljevanje knjižne uspešnice Belo se pere na devetdeset ni v načrtu, nam je zatrdila Bronja Žakelj. A v njej tli ambicija, da v prihodnje napiše še kaj novega, saj je želja po pisanju še ni zapustila. "Zelo sem bila vesela, da smo se lotili filma, ker sem imela priložnost pisati scenarij. Bila sem radovedna, kako se dela scenarij, po drugi strani pa sem imela priložnost spet pisati. Zdaj je to končano, čaka nas potovanje filma, slovenska premiera in vse projekcije, to bo zame čustveno kar naporno. Želim si še pisati, a mislim, da bo žanr fikcija. Moja urednica Špela Pavlič mi je pri prvem mojem romanu dobro rekla: 'Lej, Bronja, ko boš pisala avtobiografijo, ti bodo govorili, da je fikcija in da si izmišljuješ, ko boš pa napisala fikcijo, bo pa vsak sebe notri iskal.' V tem je nekaj resnice. Po drugi strani je res, da je v vsaki fikciji najbrž tudi del avtorja, ker daš nekaj iz sebe," je svoje načrte razkrila za Metropolitan.
Nagrade in stoječe ovacije za film Belo se pere na devetdeset
Roman Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, duhovit in navdihujoč. V njem spremljamo življenjsko zgodbo Bronje Žakelj, ki je odraščala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za iskreno pripoved o izgubi, žalovanju, ranljivosti ... A hkrati je tudi zgodba o preživetju, upanju in osebni zmagi. Bronja Žakelj je s svojo osebno zgodbo prevzela na tisoče bralcev v Sloveniji, zdaj pa je čas, da tudi filmska adaptacija uspešnega romana prepriča slovensko občinstvo.
Film je svoj pohod začel po festivalih v tujini, kjer so bili prvi odzivi nad pričakovanji ustvarjalcev. "V Sarajevu na filmski projekciji me je popolnoma posekalo, ne vem, kaj je bil razlog. Ali je bil to odziv občinstva, ki ga čutiš, tudi če ne slišiš vsega, filmska ekipa, ki je bila okrog mene, moja otroka v dvorani, ogromno platno, jakost glasbe. Na koncu sem komaj ostala na nogah in šele takrat me je zadela ta silna moč filma ter vse, kar film in filmske podobe prinesejo s seboj. Presenetilo me je, kako je dvorana dobila tak emocionalni naboj, takšen pospešek in emocionalno zahtevnost filma," je svoje občutke opisala Bronja Žakelj.
"V resnici sem bila po ogledu filma zelo presenečena, Mislila sem, da bo ena glavnih težav, ko bom gledala film, to, da bo šlo za primerjavo med liki na platnu, ki ne bodo enaki osebam, ki jih jaz osebno poznam. Ko sem gledala film, se mi je zgodilo, da nisem gledala Lee Cok, ampak sebe, ne Tjaše Železnik, ampak mami, ne Jurija (Zrneca), ampak očeta ... Skratka, da se je vse to zlilo v eno. Mogoče me je tudi zato film tako pretresel na svetovni premieri v Sarajevu, ker pravzaprav nisem gledala filma o svojem življenju, ampak praktično sem na velikem platnu gledala svoje življenje."
"To je prizor, ki ga ne bom pozabil"
Za režiserja Marka Naberšnika je bil Belo se pere na devetdeset po Petelinjem zajtrku in Šanghaju tretja adaptacija literarnega dela. "Prvi odzivi na film v Sarajevu so za nami. Film ima samorefleksijo, neki terapevtski učinek. Zelo me je presenetilo, da so mi prišli ljudje po projekciji čestitat za film in so mi povedali tudi svoje osebne izkušnje. Ker podobne izkušnje minljivosti, družine, bolezni, ima v bistvu vsak od nas. Ni nujno, da gre za bolezen raka, ki ga je imela Bronja, ampak te film nagovori, kako se soočiti z boleznijo kot takšno, z izgubo ... Z Bronjo sva se po projekciji pogovarjala, da sva bila presenečena, kako silovito je film čustveno deloval na gledalce. Ni treba imeti osebne izkušnje, ampak izkušnjo z življenjem kot takšnim. Nekaj časa si na svetu in začneš čutiti, da je življenje nepredvidljivo in da te zna presenetiti, ko najmanj pričakuješ, in ob takšnih trenutkih je odziv univerzalen."
Presunjen nad močnimi odzivi, ki jih je film sprožil, je tudi producent filma Aleš Pavlin. "Bil sem na mnogo projekcijah, ne samo svojih filmov, ampak takšnega odziva občinstva še nisem doživel. Dvorana v Sarajevu je dihala s filmom od prve minute, ljudje so se smejali, jokali, se spet smejali, ampak ključno, kar je sporočilo filma, mi imamo Bronjo, zmagovalko, ona je še vedno tu in je premagala vse bolezni, zato je ta film res inspiracija vsem."
Na festivalu v črnogorskem Hercegnovem je film Belo se pere na devetdeset prinesel nagradi Lei Cok in Anici Dobra za najboljšo žensko vlogo. Navdušenja ob sprejemu filma Pavlin ni mogel skriti: "Projekcija filma je bila ob 'čudovitem' terminu ob 23:00 (pove s kančkom sarkazma, op.a.), ker je bil pred tem na sporedu črnogorski film z lokalno ekipo. Vsi gledalci, ki so ostali še na našem filmu, so ga pogledali do konca. Ob 1:15 sem z ekipo doživel stoječe ovacije. To je prizor, ki ga ne bom pozabil. Ko sem videl predsednika žirije festivala, kako stoji in mu po obrazu tečejo solze, je bil res prizor, ki si ga bom zapomnil za vse čase. Po priklonu je aplavz še trajal in nato smo šli še na drugi priklon. Prepričan sem, da je to film, ki bo zagotovo potoval po vsej Evropi ter širše in nagovarjal občinstvo."
Če je knjiga s svojo iskreno izpovedjo spremenila pogled na bolezen in žalovanje, bo film odprl prostor za skupno čustveno doživetje. Presunljiva zgodba Bronje Žakelj tako še naprej tlakuje svojo pot in premika meje.
