Nina Vodeb | 25. 5. 2024, 08:00

Priljubljena televizijska in radijska voditeljica izdala knjigo, ki temelji na zapisih iz dnevnika

Anže Krže / mediaspeed.net

Klara Eva Kukovičič, televizijska in radijska voditeljica, moderatorka, ustvarjalka podkastov in zdaj tudi pisateljica, je ženska, ki neustrašno raziskuje globine človeških čustev. Njena nova knjiga Malo veš o zvezdah odkriva svet protagonistk, ki so krhke in čuteče, a obenem izjemno pogumne, saj se upajo soočiti s svojimi najglobljimi občutki.

Klara Eva Kukovičič, ki že od otroštva zapisuje zgodbe ljudi, s katerimi se srečuje, je skozi leta razvila izjemno sposobnost prevajanja čustev in izkušenj v besede. Zbirka njenih kratkih zgodb, nastalih skozi dolga leta introspekcije in pisanja dnevnikov, je zdaj postala darilo za njen 30. rojstni dan, ki ga praznuje letos.

Klaro Evo poznamo kot mojstrico govora in zapisanih misli, ki skozi svoje delo in življenje vedno znova išče resnico ter spodbuja avtentičnost in samospoznavanje. Zelo rada raziskuje, si postavlja nove preizkušnje, obenem pa je velika ljubiteljica novih idej, srčnih ljudi, dobrih dejanj in na splošno vsega, kar je dobrega in lepega v človeštvu. Je ljubiteljica kulture, znanosti in tehnologij. Predvsem pa je zelo prijetna oseba, katere energija je navdihujoča, iskrene oči in prijeten nasmeh pa človeka ne pustita ravnodušnega.

Anže Krže / mediaspeed.net

Poleg vseh nazivov, ki vam pritičejo, ste po novem tudi pisateljica, vašo knjigo pa sestavljajo zapisi iz dnevnika. So vam ti zapisi pomagali skozi življenje zbistriti misli in ste se zato znali usmeriti na pravo pot?

Ja, res je. Dnevnik pišem, odkar znam pisati, zadnjič sem iz omar izbrskala vse stare dnevnike in sem odkrila, da je bil prvi iz leta 2001, kar pomeni, da so prvi zapisi nastali pri sedmih letih. Že od takrat je dnevnik edina stalnica v mojem življenju. Zame je bil vedno prostor, kamor sem se lahko skrila, ko sem želela stvari razčistiti, razjasniti, obrazložiti, dnevnik je bil vedno prostor meditacije.

Sem človek besed. Zdijo se mi zelo pomembne, pisna komunikacija pa je tisto, kar mi najbolj pomaga. Nekateri meditirajo tako, da gredo športat, eni delajo jogo, meni pa misli preveč švigajo in zato pišem dnevnik. V dnevnik sem že kot mala deklica zapisala, da hočem delati na televiziji, da bi rada imela kakšno svojo oddajo … In ko za nazaj brskam te zapise, si včasih želim, da bi skočila v preteklost in si rekla: “Hej, Klara, da se.” 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Klara Eva Kukovičič (@klara.evaa)

Zakaj bi človeku priporočili pisanje dnevnika?

Mislim, da je to dobra introspekcija, torej da se zazremo sami vase, si vzamemo trenutek ali dva in se vprašamo, kaj čutimo v določeni situaciji: Kaj nas bega, kaj nas razveseljuje, kdaj čutimo pritisk, in v času, ko si vzamemo več časa za družbena omrežja, brezglavo podrsavanje po zaslonu, všečkanje in komentiranje, se mi zdi to ena navada, vrlina, veščina, ki bi marsikomu prišla prav, da si vzame nekaj časa za premislek, kaj se zdaj v njem dogaja. Torej, čisto iz psihološkega oz. meditacijskega vidika. 

Anže Krže / mediaspeed.net

Drugi razlog, zakaj menim, da je dobro, da človek piše dnevnik, je, da na ta način čustveno dozoreva. Imamo več vrst inteligentnosti, čustvena inteligenca pa pomeni ravno to, da se zavedamo, kaj so čustva, ki jih mi občutimo, in kaj so čustva, ki jih ljudje izražajo. Pomeni tudi, da znamo čustva ustrezno izraziti.

Zakaj je po vašem mnenju to tako pomembno?

Sploh v poklicu, kjer tudi sama delujem, je zelo pomembno, da ko si na odru, televiziji ali radiu, znaš prebrati občinstvo. In mislim, da mi je ravno izkušnja pisanja dnevnika dala dovolj dobro izhodišče za to, da znam hitro prebrati prostor, da vem, ali je občinstvo bolj željna humornih vložkov ali so bolj željni resne diskusije ali pričakujejo mogoče malo bolj slavnostno slovesno vodenje, in to so tiste mikrospremembe ali mikro dodatki, ki jih kot televizijski voditelj ali pa voditelj prireditev lahko vkomponiraš v svoj način vodenja in ti res pridejo prav. Ampak čustvena inteligenca pride prav v vsakem poklicu. Tudi če se ukvarjamo z zateženim šefom - če smo čustveno inteligentni, bomo znali ustrezno odreagirati in tudi sami bomo veliko bolj pomirjeni.

Anže Krže / mediaspeed.net

Pa še tretji razlog, zakaj mislim, da je dobro pisati dnevnik: da smo bolj prepričani vase. Ko se ozreš v preteklost, kakšne vse izzive si že premagal, ti to da občutek samozavesti, poleg tega pa tudi občutek hvaležnosti, da ti gre v življenju tako dobro, da te nobena taka težava ali pa problem ne potolče.

Zdi se, da si ljudje več ne vzamemo časa, da bi spoznali sami sebe. In če ne poznamo sebe, si ne zaupamo in se imamo posledično najbrž tudi manj radi. 

Se strinjam. Jaz bi dodala še celo, da si ljudje niti ne želimo več, da bi se poznali. Sem ena tistih oseb, kar bodo moji prijatelji in sodelavci potrdili, ki si želi konstruktivne kritike, saj je zame zelo dobro ogledalo. Morda je to ena lastnost, ki bi si jo želela, da bi je ljudje imeli več. Da bi radi slišali tudi tiste slabe stvari in da bi bili pripravljeni sprejeti tudi temno plat, ki jo imamo vsi in s katero ni nič narobe. Prav je, da imamo tudi kaj slabega v sebi. To je tisto, kar nas dela človeške. Brez veze je stremeti k popolnosti, ker popolnost je točno to, da imaš ščepec neprijetnih lastnosti ali napakic.

Anže Krže / mediaspeed.net

Kako doživljate spomine, glede na to, kakšno zakladnico ste si z dnevnikom ustvarili? Zdaj imamo vso možno tehnologijo, snemamo, ker nočemo ničesar pozabiti, vendar ostane samo slika, ne pa tudi občutki ...

Smo družba, ki ceni to, kar se dogaja na zunaj, in manj tisto, kar se dogaja navznoter. Zato tudi delimo posnetke, fotografije, ker nam je pomembno, da objavimo tisto, kar vidijo drugi. Dnevnik pa je popolno nasprotje tega. Spomni te na to, kar se je dogajalo znotraj tebe, znotraj neke situacije. Zdi se mi, da na ta način izgubljamo stik z realnostjo in se spominjamo samo vsega na zunaj, kako je bilo vse fino in fajn, dnevnik pa ti da refleksijo.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Klara Eva Kukovičič (@klara.evaa)

Ali je težko biti v dnevniku iskren sam do sebe in napisati tisto, kar si res misliš? Včasih se zdi, da lažemo tudi sebi …

Včasih je zelo težko, ampak bi rekla, da gre za veščino. Zahteva trening in tudi če hočeš preteči maraton, moraš začeti trenirati na en kilometer. Zato je tudi dnevnik dobra vaja. Če smo z eno mislijo na dan iskreni sami do sebe, bomo postopoma pridobili to veščino, da bomo s sabo iskreni ves čas. Pridejo trenutki, ko tudi to ni enostavno, tako kot tudi pridejo trenutki, ko ne moreš odteči maratona, pa če si še tako dobro natreniran.

Anže Krže / mediaspeed.net

Če se pogovoriva še o vašem knjižnem prvencu … Kaj nam lahko poveste o naslovu knjige?

Malo veš o zvezdah je pravzaprav igra besed. Moje kratke zgodbe se vrtijo o odnosih oz. odkrivajo čustveni svet protagonistk, vse so namreč ženske, zvezde pa zato, ker sem želela sporočiti, da šele ko se človek privadi na temo, takrat vidi zvezde. Šele enkrat, ko vidiš vse tisto slabo, toliko bolj ceniš tisto dobro. In prav je, da izkusimo tako dobro kot slabo, tako temo kot zvezde. Takrat, ko imamo to temno nebo, zvezde najbolj žarijo in jih je najlažje opaziti. 

Drugo sporočilo pa izhaja iz besedne zveze “malo veš o zvezdah”, kajti če besedi “zvezde” odvzamemo d, ostanejo zveze. Skoraj vse protagonistke v knjigi so namreč v kakšnem odnosu, pa naj si bo to odnos do same sebe, partnerja, prijateljice ali staršev. V vsaki zgodbi nastopijo odnosi oz. razmerja. Malo vemo o zvezah in malo vemo o zvezdah, se pa lahko veliko naučimo. Treba je le poslušati same sebe.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Klara Eva Kukovičič (@klara.evaa)

Zgodbe torej črpate iz svojega dnevnika?

Gre za zbirko kratkih zgodb, ki so fikcijske. Marsikdo mi reče: to si napisala po sebi. Navdih črpam tudi iz življenja svojih prijateljic, družine, žensk, ki sem jih morda srečala le nekajkrat, pa so name naredile velik vtis. V resnici gre za ženski projekt. Ko sem se odločala, ali grem v samozaložbo ali založbo, sem se odločila za samozaložbo, ker mi je bilo pomembno, da ljudje, s katerimi sodelujem, čutijo moje zgodbe, jih razumejo in so jih pripravljeni sprejeti.

A bi lahko nekomu, ki je slišal, da se knjiga navezuje na vaš dnevnik, pojasnili, kako so ti zapisi v povezavi z vašim dnevnikom, če pa gre za fikcijske zgodbe?

Običajno opišem neko situacijo, ki se je zgodila, in poskušam razumeti, kaj so občutile vse vpletene osebe. Ker je veliko ljubezenskih zgodb, bom rekla tudi, kaj je občutil moj partner. Kako moj partner gleda na določeno situacijo in kje je pravzaprav resnica. To je del, ki bi ga zapisala v dnevnik, zgodba pa bi nastala kot potencirana situacija vsega skupaj. Poskušam biti filozofska in se hkrati dotakniti tudi filozofije in fizike, ker verjamem, da je vse okrog nas fizika. 

Anže Krže / mediaspeed.net

Na kakšen način?

Ljudje smo energija in energija ne nastane iz nič, ne da se je izničiti, lahko si jo samo predajamo. Za zgodbe bi rekla, da so potencirana izkustva tega, kar čutim v vsakdanu, ali v nekih interakcijah z ljudmi, ali za katere si predstavljam, da jih občutijo ljudje. 

Če sem prav zasledila, v knjigi niste spreminjali imen.

V večini zgodb ni imen, ker sem želela, da se vsak najde v njej. Takoj ko daš protagonistu ime, se je težje identificirati. Razen pri zgodbi “Ime mi je bilo Lena” ki je bila povod za to knjigo.

Uredništvo

V tem primeru gre torej za resnično zgodbo?

Ja. Ko mi je umrla babi, sem imela zelo težko obdobje, v resnici sem si skozi ta proces žalovanja pomagala z dnevnikom in pisanjem zgodb. Je edina, ki ni fikcijska in temelji na resničnih občutkih, ki so moji. Pomagala mi je skozi proces žalovanja. Opisuje dogodke, ki so se zgodili meni in moji družini. Moji babici je bilo ime Helena, klicali so jo Lenčka, in če bi jaz imela hčerko, bi želela, da ji je ime Lena, po babici. Če bi morala izbrati eno zgodbo, ki bi priporočila ravno to. 

Pišete na roke?

Seveda. Vedno na roke. Vedno s kemikom. Včasih sem pisala z nalivnikom, za katerega sem pozneje videla, da zbledi.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Klara Eva Kukovičič (@klara.evaa)

Imate tudi priljubljen zvezek, kupite vedno enakega?

Ja, vedno je enak in pomembno je, da ima kakovosten papir. Seveda v naglici pišem tudi na papir, ki mi pride pod roko. 

Pišete vsak dan, vsak teden ali mesec?

Po potrebi. Ko začutim, da potrebujem. Dnevnik ves čas nosim s sabo, ker nikoli ne vem, kdaj bom želela kaj napisati.