Miha Pečovnik, znan pod umetniškim imenom Lizaart, je umetnik, ki svojo zgodbo riše dobesedno iz lastne preteklosti.
Njegova pot ni bila lahka – zaznamovana je bila z zasvojenostjo, padcem na dno in težkim procesom zdravljenja. A prav tam, kjer se je vse zdelo izgubljeno, je našel nekaj, kar mu je spremenilo življenje: umetnost. Danes ustvarja prepoznavna dela v slogu dark art, razstavlja doma ter svojo izkušnjo uporablja kot vir moči in inspiracije. V iskrenem pogovoru nam je zaupal, kako je zašel v svet drog, kaj ga je pripeljalo do prelomne točke in kako mu je risanje pomagalo, da si je življenje postavil na novo.
Kdaj ste prvič prišli v stik z drogo?
Star sem bil približno 30 let. Bil sem v družbi, kjer so se drogirali in droge tudi prodajali. Pozneje me je našla karma in sem se začel drogirati tudi sam. Drogiral sem se 2 leti in 8 mesecev. Decembra 2018 sem potegnil zadnjo črtico, februarja 2019 pa sem bil sprejet na zdravljenje.
Jemal sem kokain in pil viski, ves dan in vsak dan - od ponedeljka do nedelje. Pavzo sem imel samo, ko sem spal. Ko sem potegnil črtico, so demoni izginili iz glave. Ko je droga spustila, so se demoni vrnili.
Bi rekli, da je bila kriva družba?
Ne, kriv sem bil sam. Za vse v življenju si kriv popolnoma sam, družba nima veze. Vsak se odloča zase. Najlažje je potegniti črtico in stvari izginejo, kot pa se soočiti z njimi.
Nikoli nisem znal nečesa sprejeti, predelati in pozabiti. V glavi sem vse nalagal v podzavest, dokler ni počilo. Boril sem se z depresijami in anksioznostjo. Pomagala mi je že ena črtica in vse okoli mene je izginilo.
Zakaj ste sploh poskusili drogo?
V bistvu se je takrat nabralo vsega. Prevarala me je takratna punca, trgovino, ki sem jo imel, so mi oropali, izgubil sem izpit za avto …
Ko sem prvič poskusil drogo, je bilo noro. Bil sem kot nadčlovek. Bolj sem lahko razmišljal, vse je bilo boljše, življenje je bilo navidezno lepše. Čez čas pa se to spremeni. Potem se drogiraš, da lahko živiš. Drogiraš se, da si lahko zavežeš čevelj, počešeš lase in umiješ zobe.
Kdaj pa je bila točka preloma, ko ste videli, da potrebujete pomoč?
Spomnim se, da sem se v postelji zbudil narobe obrnjen. Tam blizu imam ogledalo. V njem sem videl sebe in svoje črno-zelene podočnjake.
Takrat sem tehtal 47 kilogramov. Ko si me pogledal, si videl samo eno veliko glavo. Sedel sem na rob postelje in eno uro jokal. Takrat sem se prvič vprašal, ali bom naredil nekaj iz sebe ali pa umrl.
Tisti dan sem drogo, ki je ostala, nesel k očetu, da jo je vrgel v peč. Spomnim se, da sem mu rekel: "Zdaj me pelji." odgovoril mi je: "Saj lahko greva jutri." Jaz pa sem vztrajal, da me mora takoj peljati na zdravljenje. Bodimo realni – iz sredine se ne moreš nikoli dvigniti. Malo padeš in se spet pobereš. Da se nekaj spremeni, pa moraš povonjati dno.
Kdo vam je v tistih časih najbolj stal ob strani?
Mama. Ampak nje nisem želel prositi, da me pelje na zdravljenje, ker čustveno in psihično ne bi zdržala. Očetje znajo to drugače prenesti.
Kakšen je bil prvi korak k zdravljenju?
Po naravi sem trmast. Najprej sem se zaprl v sobo, odklopil internet, telefon sem prelomil na pol. Nisem imel stika z zunanjim svetom, bil sem brez TV-ja in v temi. Mesec in pol je trajalo. V bistvu sem se pripravljal na to zdravljenje in uspelo mi je brez detoksikacije. To pomeni, da me ni bilo treba odvajati od drog z zdravili.
Kako pa je potekalo zdravljenje?
Tja moraš prostovoljno, to moraš tudi dokazati. Na zdravljenju v Ljubljani sem bil štiri mesece in pol. Bilo je katastrofalno. Ko prideš, te najprej stehtajo – bil sem dehidriran in podhranjen. Potem dobiš jedilnik. Na voljo imaš fitnes, ukvarjati sem se začel tudi s tekom, čeprav mi to nikoli prej ni bilo ljubo. Na voljo imaš tudi psihologe. Objekt je zagrajen. Ven lahko greš le na kakšen sprehod, in še to v spremstvu oskrbnika ali psihologa.
Kako pa je potekal dan na zdravljenju?
Vsak ponedeljek napišeš načrt za cel teden, kaj boš delal – kdaj boš šel na WC, kdaj boš jedel, kdaj boš šel na cigareto. Cigarete so mi bile v tistem času vse. Določeno sem imel, kdaj grem lahko na cigareto. Če sem to zamudil, nisem imel več te možnosti. Na teden sem imel na voljo 40 evrov. Če mi je zmanjkalo zobne paste, sem si kupil škatlo cigaret manj. Vsak teden je eden zadolžen, da po spletni trgovini naroči, kar kdo potrebuje.
Kakšno vlogo so imeli psihologi in kakšne oblike obravnave ste imeli?
Imeli so zelo veliko vlogo. Reševali smo razne teste, s katerimi so preverjali, ali imaš samomorilska nagnjenja in podobno. Jaz jih na srečo nisem imel. Bil sem eden redkih, ki je lahko imel pri sebi ščipalec za nohte. Drugi bi ga hitro uporabili, da bi se porezali. Psihologi so tam vedno na voljo. Pri terapijah te vedno bolj “masirajo”, vedno težje je. Na koncu te sesujejo, ego ti popolnoma zbijejo in te na novo sestavijo. Potem drugače gledaš na življenje. Ob koncu tedna imaš psihologa tudi s starši, da pridejo in povedo svojo zgodbo.
Kako se je kazala odsotnost drog?
Bedel sem devet dni, šele deseti dan sem lahko zaspal. Imel sem hude halucinacije. Na mizi sem videl črtice. Odprl sem časopis in mislil, da vidim kokain. Obrnil sem časopis, da bi “stresel drogo dol”. Ko sem šel čez prehod za pešce, se je svetlikalo belo – mislil sem, da hodim po kokainu.
Kdaj vam je bilo najtežje?
Najtežje je, ko odpreš vrata klinike in vidiš druge ljudi in njihove težave – zdi se ti, da je s tabo vse okej. Težko je tudi, ker veš, da si dober človek, in se sprašuješ, kam si prišel. Skozi celoten proces sem šel brez zdravil, ker sem vse zavračal. V glavi sem imel meglo. Tesnoba je lahko trajala eno uro ali pa sedem dni.
Kdaj ste spoznali, da je umetnost tista, ki vas zdravi?
Na zdravljenju. Dobili smo list papirja in nalogo: riši. Ko rišeš ravne črte in senčiš, ne moreš misliti na nič drugega kot na to, da bo linija ravna. Glava je v tistem trenutku prazna. Umetnost je bila moj antidepresiv. Ko sem risal, nisem slišal okolice. Nisem bil živčen. Nisem razmišljal o svojih dolgovih. Tiste temačnosti v sebi nisem znal povedati z besedami. Najprej sem risal z ogljem, ker imam močan ADHD in mi ustreza hitro risanje.
Kaj je bila vaša prva risba?
Takrat sem večinoma risal obraze, vse je bilo temačno. Že na začetku sem risal dark art. Na kliniki so hitro prepoznali moj potencial, zato sem tam naredil prvo razstavo, povsod so bile moje slike. Risal sem tudi po 8 do 10 ur na dan.
Ste to nadarjenost prepoznali že kdaj prej?
Vsi smo umetniki, ko smo otroci. Že v osnovni in srednji šoli pri likovni vzgoji. Potem pa odrasteš in to pustiš za sabo. Nikoli pa nisem imel občutka, da sem posebej dober.
Kako ste po zdravljenju nadaljevali ustvarjaje doma?
Najprej sem imel željo, da bi žgal v les, ampak so stroji zelo dragi. Potem sem hodil v Tedi po platna za 5 evrov. Problem so mi predstavljale akrilne barve, ker si bil po njih precej omotičen in so me spominjale na droge. Želja je bila zelo močna, zato sem prešel na pastelne barve. Včasih sem slikal tudi po 10 ur brez prestanka, ne da bi sploh jedel. Ko enkrat padeš noter, ne moreš več ven. Najprej sem naredil razstavo v domačem kraju. Vsako sliko sem prodal za 50 evrov, bilo jih je toliko, da sem zaslužil dva tisoč evrov. S tem denarjem sem si potem kupil tablico.
Nekaj časa sem delal NFT-je, to je kripto art. Tam sem veliko prodal – predvsem v Južno Ameriko in London. Kupce sem imel po vsem svetu, zaslužil sem tudi po 500 dolarjev na sliko. Zdaj je kripto toliko padel, da se ne splača več.
Kako poteka ustvarjanje zdaj, ko rišete na tablici?
Ko sem si kupil tablico (iPad), sem začel uporabljati program Procreate. Tudi na tablici rišeš vse iz nič – od skice naprej, kot na papirju. Prva razstava je nastala tri leta po zdravljenju in je imela naslov Maske. Takrat sem digitalne slike tiskal na platno. Na začetku nisem imel denarja, zato je bila kakovost slabša.
Kaj vam bolj ustreza – tablica ali svinčnik in papir?
Uf, zagotovo tablica. Lahko jo nesem v planine, sedim in rišem. Lahko rišem v postelji, dobra stran pa je, da nisem umazan. Dobro je tudi, da lahko popravljam. Največkrat rišem zvečer v postelji.
Kje dobite navdih za slike?
Vse je nekje v meni. Maske rišem zato, ker na maski ni ne veselja, ne žalosti, ne jeze – nič. Zato imajo vse moje slike na obrazih maske. Rad imam dark art in erotiko, ne pornografije. Ne gola ženska, mogoče le delček golote, ne pa cela. V glavi si sproti zamišljam, kako bom naredil linijo in kako bom pobarval. Najprej sem slikal sebe, gledal sem se v ogledalo in opazoval, kje pade senca. Veliko mi je pomagala tudi prijateljica Kaja Čevnik, ki je na neki način bila moja mentorica. V sedmih letih sem zelo napredoval in razlika se opazi.
Pred kratkim ste imeli razstavo v Slovenj Gradcu – kakšen je bil odziv?
Ta razstava je bila res na nivoju, imenovala pa se je Obscura Desire. Na dogodku je bilo več kot 100 udeležencev. Idejo mi je dal prijatelj Andrej Rus, k sodelovanju pa sem povabil tudi Evo Vivienne Arne, ki se ukvarja z erotično umetnostjo. Predstavili smo tudi prvi dark art v 3D, in sicer s pomočjo Klemna Tratarja iz LenticularPlanet. Klemen je rekel: "Verjamem vate," in šli smo v akcijo.
Ponosen sem bil, ker je bila razstava drugačna. Slike niso bile na stenah – bile so na stropu, med rožami, na sedežni. Vsaka slika nosi svoje sporočilo. Če znaš slike brati, je v njih skrita tudi politika. Prvič sem vključil tudi živali, seveda z maskami. Maska mi predstavlja neko monotonost, brez čustev.
View this post on Instagram
Kdo vam nudi največ podpore?
Družina in prijatelji. V znak podpore je mojo sliko kupila tudi mama in nekaj prijateljev. Ljudje mislijo, da vse pade iz neba, ampak izdelava teh slik je res draga.
Po zdravljenju ste zamenjali družbo – kaj se je še spremenilo?
Zamenjaš navade. V lokale ne hodiš več po 8. uri, ko se začne popivanje. Družbo sem popolnoma zamenjal – nimam več nobenega starega prijatelja. Ko sem se vrnil domov, sem bil izgubljen. Trikrat na teden sem se še vedno vozil v Ljubljano, ker nisem bil prepričan, da sem že popolnoma v redu.
Ste se še kdaj vrnili k drogam?
Vedno sem si rekel: "Prijalo bi, ampak danes ne." In tako sem si govoril dve leti. Ker če bi si rekel "nikoli več", bi bil to prevelik šok za možgane.
Kakšen je vaš nasvet za vse, ki se znajdejo v podobni situaciji? Lahko umetnost pomaga?
Vsak umetnik ima neko slabo ozadje. Od Van Gogha naprej, tudi Andy Warhol – on je moj vzornik, ker je tudi prvi digitalni umetnik. Za umetnost ne potrebuješ šole. Lahko delaš karkoli, imaš milijon tehnik. Vsak je lahko umetnik.
Na katero sliko ste najbolj ponosni?
Na Žensko s prašiči, ker ima močno sporočilo. Ko imam dobre dni, delam tudi pop art, kjer si lahko dam duška z barvami.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Razprodati slike in vse vložiti nazaj v umetnost. Želja je postati vse boljši ter z razstavami prodreti tudi v tujino. Novembra se pripravlja razstava v Dubaju s Klemnom Tratarjem, kjer bova moje slike predstavila v 3D. Pred tem me čakajo še razstava v Gradcu aprila, razstava v Zorici v Ljubljani maja, pozneje, upam, tudi v Trstu.
In še za konec - zaključna misel?
Droga te pripelje do roba – ali boš stopil čez in umrl ali pa nekaj spremenil. Ko enkrat vzameš drogo, ti navadno življenje ni več zanimivo. Pomembna postane le droga – družina, punca in prijatelji niso več pomembni. Mene je umetnost rešila, ker sem spet spoznal hormon sreče. Lepo je, ko prideš v restavracijo in vidiš svojo sliko na steni, in lepo je, ko nekdo verjame vate.
