Po uspehu ponatisnjenega romantičnega prvenca Prste stran se uspešna slovenska avtorica Karmen Petric tokrat poglobi v umor, ki bralca vodi skozi labirint skrivnosti. Njen najnovejši roman Smrt v rezidenci je rezultat dolgotrajnega zorenja različnih zgodb, prizorov in idej, ki so izoblikovali kompleksno kriminalko. In prav to daje romanu tisto posebno napetost, ki ne popusti do zadnje strani.
Le redkokaterim avtorjem uspe že s prvim romanom tako prepričati bralce, kot je to uspelo Karmen Petric. Njen prvenec Prste stran je zelo hitro doživel ponatis in ji tlakoval pot do statusa ene najbolj izposojanih slovenskih pisateljic leta 2024 (to velja za romane za odrasle, ki so izšli lani, op. a.). Med ljubitelje literature se vrača natanko dan pred prvim rojstnim dnevom svojega knjižnega prvenca, ko je izšla njena nova kriminalka Smrt v rezidenci. Že prvi odzivi kažejo, da bo tudi ta roman sledil uspešni poti svojega predhodnika. V nadaljevanju izveste, zakaj je kriminalka za avtorico še posebej zahteven, a zelo ljub žanr, kaj jo žene k pisanju in ali se obeta trilogija.
Kaj vas je navdihnilo za kriminalko Smrt v rezidenci?
Kriminalni žanr je moja velika literarna ljubezen. Čeprav pišem tudi romance in berem različne žanre, me struktura, dvoumnost in psihološka napetost kriminalke vedno znova pritegnejo. Vsaka pripovedna linija romana Smrt v rezidenci ima svoj izvor. Zgodba iz leta 2008 z mlado Natali se je razvila iz kratke zgodbe, ki sem jo pred tremi leti napisala za prijavo na delavnico kreativnega pisanja – bila sem sprejeta, zgodbe pa pozneje nisem poslala v objavo. Linija Flavie je bila najprej zasnovana kot samostojen young-adult roman z naslovom Rezidenca, s katerim sem bila finalistka festivala mlade literature Urška.
Lik višjega kriminalističnega inšpektorja Danila Toporišiča ter osrednji zaplet, ki poveže vse tri pripovedne ravni, pa sta začela nastajati lani. Ne gre torej za enkraten navdih, temveč za dolgotrajen proces pisanja, preizkušanja in sestavljanja. V tem smislu bi prej kot o navdihu govorila o postopni nuji – o potrebi, da se nekatere zgodbe sčasoma izpišejo in povežejo.
Je bila zgodba vnaprej v celoti razdelana ali ste zaplet razvijali postopoma med pisanjem?
Zgodba ni bila v celoti razdelana, čeprav sem imela okviren načrt in vedela, kdo je storilec. Ključne točke – časovna struktura, povezave med liki in razplet – so bile načrtovane, a so se podrobnosti gradile sproti med samim pisanjem. Posebej v liniji iz leta 2008 sem si pustila več prostora za organski razvoj, saj sem želela, da se dinamike med mladimi liki oblikujejo naravno, z realističnimi odzivi.
Najbolj strukturiran je bil kriminalistični del Toporišičeva linija, ki je zahteval večjo natančnost in pregled nad razkritji. A tudi tam sem nekatere prizore prestavljala, brisala ali jih na novo pisala, ko sem med procesom ugotovila, kaj deluje bolj prepričljivo. Seveda so bile na mestu tudi vse usmeritve urednika dr. Andreja Blatnika. Pisanje je bilo torej kombinacija vnaprejšnjega snovanja in sprotnega prilagajanja – bolj kot stroga arhitektura bi temu rekla živa konstrukcija.
Izkušnje imate s pisanjem ljubezenskega romana (Prste stran) in kriminalke (Smrt v rezidenci). Kakšna je glavna razlika v pisanju med tema dvema žanroma? Kateri je bolj zahteven?
Pri Prste stran sem pisala znotraj sveta, ki mi je domač – protagonistka je delovna terapevtka in zgodba se naslanja na teme, ki jih poznam iz vsakdanjega življenja in poklicnih izkušenj. Čeprav gre za fikcijo, sem lahko črpala iz neposrednega občutka za prostor, dinamiko in ton. Pisanje je bilo zato iz tega vidika lažje.
Smrt v rezidenci pa je zahtevala povsem drugačen pristop. Ne le zaradi kriminalne zgradbe, ki mora držati na tehnični ravni, temveč tudi zato, ker prepleta tri pripovedne linije – vsaka ima svojo časovno logiko, ritem in psihološko perspektivo. Potrebovala sem več raziskovanja, natančnega načrtovanja in hkratnega usklajevanja, da zgodba kljub konstrukciji ostane živa.
Težko bi rekla, kateri žanr je bolj zahteven – zahtevnost ni v žanrski oznaki, ampak v tem, kako daleč moraš kot avtor prestopiti meje svojega izkustvenega polja in koliko vzporednih tokov hkrati držiš v mislih. V tem smislu je bila zame kriminalka tehnično bolj zahtevna – in ne nazadnje tudi čustveno bolj izčrpavajoča.
Roman Smrt v rezidenci prepleta tri pripovedne perspektive v dveh časovnih obdobjih. Bralcu postopoma razkrivate dve – na videz – nepovezani zgodbi, ki se z vsakim poglavjem vse tesneje prepletata. Kako ste kot avtorica pristopili k usklajevanju teh različnih glasov in dveh časovnic?
Usklajevanje treh pripovednih perspektiv v dveh časovnih obdobjih je bil eden najzahtevnejših, a tudi najbolj ustvarjalno zanimivih vidikov pisanja romana. Obe časovni liniji sem gradila kot avtonomni celoti – vsako s svojo atmosfero, psihološkim tonom in dramaturškim lokom. Znotraj teh okvirov imajo posamezni glasovi različne funkcije: eni poganjajo dogajanje, drugi širijo perspektivo, tretji destabilizirajo bralčeva pričakovanja.
Pomagala sem si s šolsko tablo, ki mi je omogočila vizualizacijo časovnic, povezav med liki in ključnih prelomnic. Ker ne pišem linearno, temveč izhajam iz prizorov z močnim čustvenim nabojem, sem zgodbo gradila postopoma – naprej, nazaj in skozi notranjo logiko likov.
Največji izziv je bil vse te plasti povezati v celoto, ki bo delovala koherentno, a hkrati živo. Fikcija mora imeti svojo notranjo konsistenco in prepričljivost, čeprav je povsem izmišljena.
View this post on Instagram
Višji kriminalistični inšpektor Danilo Toporišič je zanimiv lik. Od kod ideja za njegovo ime in značaj?
Ko sem vedela, kakšen primer bo v središču romana, se je lik višjega kriminalističnega inšpektorja Danila Toporišiča sestavil skoraj sam. Pojavil se je že z imenom, priimkom in preteklostjo. Njegov značaj pa sem odkrivala postopoma – z vsakim prizorom sem ga bolje razumela.
Ker nimam kriminalističnega ozadja, sem morala osvojiti osnovno razumevanje preiskovalnih metod in postopkov dokazovanja kaznivih dejanj. Pri tem mi je bila v veliko pomoč strokovna podpora Društva kriminalistov Slovenije, za kar sem jim iskreno hvaležna. To znanje mi ni služilo le kot okvir za verodostojnost zgodbe, temveč tudi kot temelj za oblikovanje Danilovega pogleda na svet. Toporišič je fikcija, a temelji na dosledni notranji logiki – človek z jasno etiko, zadržanostjo in izostrenim občutkom za prav. In ne nazadnje, Danilo Toporišič je eden tistih likov, ki jih ne izpišeš in pustiš – z njim imam še načrte.
Ali že razmišljate o nadaljevanju zgodbe – morda kakšen nov, še bolj zapleten primer za inšpektorja Toporišiča? Ali bo mogoče ta knjiga dobila nadaljevanje?
Že sama struktura romana in uvodni verzi iz Dantejeve Božanske komedije namigujejo na trilogijo. Pekel smo že prestopili – preostaneta še Vice in Raj. Tudi zgodbi Natali, stare štirinajst in tri četrtine, ter Flavie, odrasle ženske z neporavnano preteklostjo, še nista zaključeni. Ključni odgovori šele prihajajo.
Inšpektor Toporišič se bo v nadaljevanju soočil s starim primerom – na sodobnejši način, a z enako močnimi psihološkimi in etičnimi implikacijami. Ta zgodba se šele odpira.
Kako si razlagate izjavo, oceno, komentar dr. Aljoše Harlamova, da "ni nič bolj slovenskega od zahrbtnega umora"?
Kot avtorica iščem za pisanje snov, ki je lahko univerzalna, a hkrati slovenska. Aljoševa izjava se mi zdi duhovita, a obenem precej natančna – ne kot splošna diagnoza, temveč kot namig na enega od stereotipov o Slovencih, ki ima nekaj oprijemljive resnice. Menda neradi govorimo naravnost, marsikaj potisnemo pod preprogo – češ, kaj bodo pa sosedi rekli?, pogosto se izogibamo soočenju, težko privoščimo sosedu več, kot imamo sami – in ravno iz teh napetosti nastane potencial za pisanje zgodbe. Kriminalka kot žanr to odlično prenese: omogoča, da spodrezane ambicije, neporavnani računi in osebne sledi iz preteklosti dobijo obliko dejanja – ali vsaj njegove posledice. In če je kaj "slovenskega", je to ravno ta kombinacija navideznega reda in notranjega razpada – ki v fikciji postane tudi smrtonosna.
Poleg dobre in uspešne prodaje, kaj si še želite za svoj novi roman? Mogoče, da bi po njem posneli serijo, kot se je to zgodilo z Jezerom (Tadej Golob)? So kakšni visoki cilji?
Za roman Smrt v rezidenci si predvsem želim, da bi našel pot do bralk in bralcev – in da bi ga ti sprejeli tako dobro, kot so moj prejšnji roman.
Si kot avtorica želim ekranizacije? Seveda. Mislim, da skoraj vsak pisatelj vsaj malo sanjari o tem. A pot od romana do serije ali filma je dolga – in precej ovinkasta. Čeprav nimam težav s tem, da roman prepustim režiserju, scenaristu in producentu, ki ga interpretirajo skozi svoje umetniško videnje, je začetek takšnega procesa odvisen od številnih dejavnikov, na katere nimam vpliva.
Torej – želja obstaja. In za zdaj naj bo to dovolj. Lahko pa povem nekaj čisto konkretnega: Smrt v rezidenci bo poleg tiskanega in elektronskega formata kmalu na voljo tudi kot zvočna knjiga, ki se je izredno veselim. Poslušali jo boste lahko prek aplikacije Mladinska knjiga Plus – tako kot lahko že zdaj prisluhnete romanu Prste stran.
