Lado Bizovičar tokrat odpira pomembno temo. Čeprav nov projekt opiše, kot zahteven, zanj pravi, da ni tako zahtevnejši, da ne bi bil vreden vztrajanja.
Lado Bizovičar, avtor idejne zasnove predstave 100 pa roka!, se v predstavi loteva teme, ki je na prvi pogled samoumevna, a v resnici razkriva globoke razpoke naše družbe – jezika in finančne pismenosti. Skozi proces ustvarjanja je vstopil v svet, kjer besede niso vedno na voljo, kjer komunikacija zahteva več pozornosti in kjer lahko že preproste vsakodnevne situacije postanejo izziv. V pogovoru za Metropolitan razkriva, kako mu je projekt spremenil pogled na razumevanje, komunikacijo in vlogo gledališča danes ter zakaj ta predstava ni le umetniški projekt, ampak izkušnja, ki lahko premakne tudi gledalca. Več v nadaljevanju ...
Predstava "100 pa roka!" se ukvarja z razumevanjem tako jezika kot tudi financ. Kaj vas je pri tej temi najbolj presenetilo med ustvarjalnim procesom?
Najbolj me je presenetilo, kako hitro besede postanejo privilegij. Slišeči živimo z občutkom, da so finančni pojmi pač nekje v zraku – obresti, kredit, limit, naložbe, drobni tisk. Potem pa sem vstopil v svet, kjer za del teh pojmov v jeziku sploh ni kretnje. Kaj šele razlage za pojem. Najprej se je treba dogovoriti, kako se bo nekaj sploh povedalo. Torej finančna pismenost ni samo znanje, ampak najprej jezik. In ko jezik, beseda, kretnja manjka, manjka samostojnost. Drugo presenečenje je bilo, kako praktične so ovire: telefon, čakanje na liniji, aplikacije, navodila, pogodbe. Vse je narejeno za hitrost in zvok. Gluhi pa mora stalno iskati obvoze, pogosto z vključevanjem drugih ljudi – kar pomeni tudi izgubo zasebnosti. Finance, ki jih še slišeči pogosto ne štekamo, naenkrat niso bile več tema, ampak vsakodnevni preizkus enakovrednosti.
V predstavi se večkrat postavi vprašanje, kdo je v resnici "gluh za razumevanje". Ste med delom tudi sami spremenili pogled na komunikacijo v vsakdanjem življenju?
Sem. Predstava kaže, kako pogosto slišeči govorimo, ne da bi bili pripravljeni poslušati. In kako hitro obupamo, ko ne teče gladko. Z gluhimi kolegi se to ne more zgoditi avtomatsko: treba je gledati, biti prisoten, počakati, ponoviti, preoblikovati stavek. To me je kar malo prevzgojilo. Trudim se paziti, da ne govorim vstran, da ne razlagam čez nekoga ... Včasih je dovolj, da se človek ustavi za minuto in sogovorniku da občutek, da je vreden časa. To je najosnovnejša oblika vključenosti – in tudi najbolj redka. In ko se človek enkrat začne tako vesti, hitro ugotovi, da ni težko. Je pa vredno. In, mimogrede, ne samo do gluhih sogovornikov, ampak tudi do slišečih.
Projekt združuje umetnost, družbeno iniciativo in celo razvoj jezika. Je to prihodnost gledališča ali bolj izjema?
Gledališče je bilo vedno prostor, kjer družba najprej poskusi ideje, preden jih sprejme ulica. Zdi se mi, da je takšna kombinacija prihodnost, ampak ne kot trend, temveč kot možnost. Če se teater zapre sam vase, postane hobi. Če pa zna ostati umetnost in hkrati odpreti vrata skupnostim, ki so sicer zunaj, postane družbeno uporaben. Pri nas je bila podlaga že pripravljena: akcija Prispevaj kretnjo poteka že leta, v tem času pa se je število kretenj, ki so na voljo gluhim, povečalo za 34 odstotkov. Slovenski jezik ima več kot sto tisoč besed, slovenski znakovni jezik približno petkrat manj. Ta razlika ni romantika, to je realnost. Predstava je logična nadgradnja: iz besede v izkušnjo. Inovacija je tudi v tem, da ideja ni ostala v oglasu ali na plakatu, ampak je šla v živo formo, ki jo je treba doživeti. Ne verjamem v didaktično gledališče, verjamem pa v gledališče, ki gledalcu da izkušnjo, po kateri se mu nekaj premakne – brez prsta v zrak. To, da se o predstavi že pogovarjajo tudi zunaj Slovenije, je zame dober znak: očitno je forma razumljiva tudi čez mejo. In to je pomembno, ker ne gre za lokalno anekdoto, ampak za evropsko realnost – dostop do jezika je temelj državljanstva.
Z režiserjem Nejcem Gazvodo sta v preteklosti že sodelovala pri predstavi Čakalnica. Kako se je vajin ustvarjalni odnos razvil od takrat do danes?
Nejc zna iz preprostega izkopati bistveno. V Čakalnici odnos med dvema bežnima znancema s televizije, Rifletom in Ladom, ki ... umreta v istem trenutku. Nejc piše z občutkom za ritem in podtekst, in to je pri tej predstavi ključno, ker ni mogoče vsega razložiti z govorom. Treba je pokazati. Najina komunikacija je danes bolj neposredna: manj debat o tem, kaj je prav, več vprašanja, kaj je pošteno do občinstva in do ljudi, o katerih govorimo. In Nejc ima to redko lastnost, da humor uporablja kot skalpel, ne kot masko.
Kakšen je bil največji izziv pri delu z ekipo, ki vključuje tako gluhe kot slišeče ustvarjalce?
Čas. Ne v smislu kako naporno, ampak v smislu, da se je treba zavestno odločiti, da bomo delali počasneje, natančneje in bolj preverjeno. V slišečem svetu pogosto mislimo, da je prva verzija že kar dobra, potem pa popravljamo sproti. Tukaj to ne gre. Če neki prizor ni jasen vizualno, ni jasen. Če je ritem napačen, ga ne reši replika. Če se slišeči del zanaša na zvok, je treba vse zgraditi drugače. Drugi izziv je bil, da nihče ne ostane samo prilagoditev. Gluha igralka Špela Rotar ni tu zato, da bo lepo stala ob strani. Gluhi jezik ni okras ali prevod v kretnje. Vsi smo morali sprejeti, da je v nekem trenutku vsak od nas učenec. In da je to v redu. Ko se to zgodi, postane proces čudovito enakopraven, ampak do tja je treba priti, brez hitenja in brez ega. Zato smo se tudi zavestno izognili stand-up rešitvi, ker bi prehitro zdrsnila v poenostavljanje. Hoteli smo komedijo, ki ima hrbtenico. Ne, Nejc Gazvoda je to takoj poštekal!
Večkrat poudarjate, da je bil to eden bolj kompleksnih projektov v vaši karieri. Kaj vam je osebno dal? Česa vas je naučil?
Ponižnost. Sem iz sveta, kjer je govor kralj: fora, replika, timing, improvizacija. Tukaj pa govorjena beseda ni več glavna. Doumel sem, da lahko tišina pove več kot monolog, če je pravilno postavljena. Da je razumeti aktivno delo, ne pasivno stanje. Ko sem imel priložnost gledati slišeče sodelavce pri delu z ljudmi, ki so že v življenju navajeni ovir, sem videl drugačno trmo. Ne tiste, ki človeka dela glasnega, ampak tisto, ki človeka drži pri stvari. Jernej in Nejc sta bila fokusirana, istočasno sta sprejemala in podajala informacije s celim telesom. Pa še to: pokazal mi je, da komedija ni nujno lahkotnost. Nejc Gazvoda je napisal resno komedijo, s pravo tarčo. Tarča tu niso gluhi ali gluhost, ampak samoumevnost.
Je za vas dodana vrednost, da predstava ni samo ustvarjalni izziv, ampak da delate tudi nekaj družbeno odgovornega?
Predvsem je to privilegij. Raje bi rekel takole: dodana vrednost je, da predstava ni o gluhih, ampak z gluhimi in za vse. Da ne govori o vključenosti, ampak jo naredi. Da sta jezik gluhih in slišečih izenačena, ne da se eden prevaja v drugega. Ko pride slišeči gledalec in prvič doživi, da mora on malo spremeniti način spremljanja, se zgodi pravi premik. In če gluhi gledalec prvič dobi občutek, da predstava ni narejena mimo njega, potem smo naredili več kot lepo gesto. Takšne stvari niso neka dobrodelnost. To je normalnost, ki je bila predolgo odložena.
Vam je predstava bolj osvetlila situacije, v katerih se znajdejo gluhi, mi pa jih jemljemo za samoumevne (kot na primer naročanje hrane, telefoniranje)?
Seveda. Najbolj banalne stvari so pogosto najbolj krute. Mi kliknemo, pokličemo, zrihtamo ... Gluh človek pa pri tem pogosto naleti na zid: klicni center, avtomatski odzivnik, "za nadaljevanje pritisnite 1", govor v ozadju, mrmranje za šipo. Ali pa banka, kjer nekdo na hitro razlaga paket storitev, podpisati pa je treba takoj. Če človek nima dostopa do jasnega jezika, je odvisen od drugih. In to je grozen položaj, ker – finance so zasebne. Pokaže se, kako hitro lahko mala stvar postane velik problem. In kako hitro se slišeči, iz čiste zadrege, umaknemo. Pa še nekaj: gluh človek mora pogosto prositi za pomoč ravno tam, kjer bi moral biti najbolj samostojen. To je catch sveta, ki ga je težko videti, dokler ga ne vidimo na odru. Osvetljenega z žarometom. Pravim in metaforičnim.
Predstava zajema finančno opismenjevanje. So vas starši že od malega opremili z znanjem o financah?
Ne. Ne verjamem, da v Sloveniji sploh imamo sistem finančnega opismenjevanja. Moji starši so mi dali predvsem delovno etiko in občutek, da denar ni abstraktna magija, ampak posledica odločitev. Doma nismo imeli seminarjev o ETF-jih.
Ste kdaj med ustvarjanjem pomislili, da projekt morda ne bo deloval? Kaj vas je prepričalo, da vztrajate?
Seveda. Z avtorjem in režisersko ekipo smo se, verjamem, vsak pri sebi in drug z drugim spraševali, kaj ta predstava je. In zares je bila eksperiment. Ki nikakor ne bi bil možen brez podpore mecenov in sodelavcev. Bilo je nekajkrat, ko sem si rekel: ali bomo res našli ton, ki bo hkrati duhovit in spoštljiv? In razumljiv enakovredno vsem. Ali bomo naredili predstavo, ki ni pridiga, ki ni "posebna predstava", ampak normalna, zabavna komedija? Prepričalo me je dvoje. Prvič ekipa: ko sem videl, da Lada Orešnik režijsko drži stvari v roki ob pomoči Nejca Gazvode in Jerneja Gašperina, da Špela Rotar in Jernej gradita odnos, ki je resničen. Drugič pa prav minimalistična zgodba Nejca Gazvode: ko se odstrani okrasje, ostane poanta. In sporočilo je tu dovolj močno, da nosi predstavo. In čeprav je proces zahtevnejši, ni tako zahtevnejši, da ne bi bil vreden vztrajanja.
Kaj bi si želeli, da gledalec konkretno naredi drugače dan po ogledu predstave?
Samo dve stvari. Prva je zelo praktična: ko nekdo od nas sreča gluho osebo, naj ne paničari, naj ne umakne pogleda. Naj se obrne k njej, govori mirno in jasno, po potrebi napiše, pokaže, uporabi mimiko. Naj vztraja še tistih 20 sekund, namesto da obupa. Druga pa je širša: da bi začeli dvomiti o samoumevnosti. Za primer: napis "pokličite nas" ne velja za vse. In predvsem: da bi se navadili vprašati gluhe sosede, znance "kako vam je najlažje komunicirati". To je majhna gesta, ki človeku vrne dostojanstvo. Če predstava povzroči takšne male premike, potem je naredila svoje. To je vse.
