Marec je mesec žensk in v Studiu Železna bodo gostili pisateljico Nadjo Ebner, ki je lani s svojo knjigo Kako pokopati mamo, ki je še živa pretresla slovensko javnost.
Marca se lahko v Studiu Železna udeležite že tretjega literarnega večera, kjer bo Nadja Ebner spregovorila o knjigi, ki je rezultat večletnega obiskovanja psihoterapije, z njeno pomočjo pa je predelovala svoj odnos z mamo. Z Nadjo se bodo v četrtek, 5. marca, ob 18.30 pogovarjali o njenem otroštvu, odnosu z mamo, življenju v tujini, kako so njeno knjigo sprejeli domači in kako težko je bilo zapreti to poglavje življenja.
Nadja Ebner je pisateljica, ki je napisala knjigo z naslovom Kako pokopati mamo, ki je še živa. Je mama treh otrok, rojena v Slovenj Gradcu, tekom življenja pa se je z družino preselila na mediteranski otok Gozo in pozneje na Novo Zelandijo. Po prihodu v Slovenijo se je vpisala na doktorski študij z naslovom Študije spola, pozneje pa je odprla zavod Tvoja izbira, kjer je želela konkretneje udejanjiti nekaj svojih zamisli. V tem času je tudi aktivno obiskovala psihoterapijo, kjer se je zgodilo nekaj bistvenih osebnih premikov. Rezultat je bila knjiga, letos je zaprla tudi zavod in svojo energijo usmerila v pisanje in ustvarjanje zgodb, ki nosijo njej pomembna sporočila.
V nadaljevanju si preberite intervju z avtorico ...
Napisali ste knjigo Kako pokopati mamo, ki je še živa. Gre za fikcijsko zgodbo, ki pa je napisana po resničnih dogodkih iz vašega življenja. Koliko časa je trajalo, da ste zbrali pogum in svoje ure na terapevtskem kavču prenesli v zgodbo?
Na terapijo sem tedensko (včasih dvakrat tedensko) hodila dve leti, ko sem začutila, da želim izkušnjo, ki sem jo tam doživljala, tudi zapisati. Ne gre toliko za fikcijsko zgodbo kot za ozek okvir z določenim namenom: slediti rdeči niti in povedati bistveno, ubesediti občutenja, ki se pretakajo po telesu osebe, ki hodi skozi psihološko transformacijo. Vse to je izviralo iz mojega telesa, iz mojih občutenj, sem pa odstranila vse, kar ni bilo pomembno za zgodbo. Najprej sem napisala avtobiografsko zgodbo. Zdelo se mi je, da je prav vse pomembno, ker je vse vplivalo na to, kjer sem zdaj, na to, kakšna oseba sem postala. Hkrati pa sem vedela, da čeprav želim pisati iz surove iskrenosti čutenj, ne želim pisati svoje biografije. Ni pomembno, kdaj točno je kdo kaj rekel ali naredil. Ni pomembno, ali imam sorojence in koliko imam otrok. Pomembno je, kaj občuti otrok, ki prevzame nalogo starša. Pomembno je, kako se občuti, ko ta otrok kriči v telesu odrasle osebe. To je bilo tisto, kar sem želela zajeti in preliti na papir. Ker to ni samo moja zgodba. To je tudi tvoja zgodba. In tvoja. In tvoja.
Kaj je bil najtežji del pisanja knjige?
Najtežji del mi je bilo vstajati, ko je bila zunaj še trda tema. To je bil edini čas v hitečem vsakdanjiku, ko mi je uspelo pisati na svoj način.
Knjigo je prebrala tudi vaša hčerka, za katero vas je najbolj skrbelo, kako bo vajin odnos z mamo vplival na njen odnos z babico. Vas je hčerin odziv presenetil?
Preseneča me, kako zelo zrela je za svoja leta. Stara je 14 let in je tako zelo dojemljiva. Bilo mi je dragoceno, da je knjiga odprla priložnosti za poglobljene pogovore. Najbolj pa zato, da je lahko hčerka postavila določene moje odzive in njena občutenja na svoje mesto. Da je začutila, da ni ona kriva za moje odzive, za moj občasni hlad in da je globlje razumela, zakaj me moj odnos z mamo tako boli.
Kakšni so bili do zdaj odzivi na knjigo?
Odzivi so krasni. Odzivi na naslov veliko manj. Dobivam ogromno e-mailov, tako izjemno odprtih, čutečih, podpornih kot tudi takšnih s polno bolečine, zamer in jeze. Zanimivo pa mi je to, da so jezni maili vedno prišli od oseb, ki knjige sploh niso prebrali; od tistih, ki so jo, nikoli. Mi je pa izjemno dragoceno opazovati premike pri ljudeh, da jih je zgodba odprla, naredila spremembo. Želela sem podati roko in pokazati, da niso sami. Hkrati pa sem želela spodbuditi, da zmorejo, da nosijo v sebi moč spremembe.
Knjiga govori o tem, kako je prišlo do tega, da ste prekinili odnos s svojo mamo. Kdaj je prišlo do tiste kritične točke, da ste vedeli, da ni več poti nazaj?
Ljudje lahko zelo dolgo ponavljamo iste napake, mogoče samo v malo drugačni obliki. Dolga leta sem nosila globoko odgovornost do svoje mame. Želela sem biti njena rešiteljica. Ni mi uspevalo. Nikoli ni bilo dovolj. Nikoli nisem bila dovolj. Dokler nisem spoznala, da na ta način nikoli ne bom dovolj, ker nisem jaz tista, ki jo lahko reši. Sama je tista, ki se lahko reši. Ko sem spoznala, res začutila v telesu, da je ona sama odgovorna za svoje življenje, sem se znebila krča, v katerem sem bila ujeta. Ni v moji moči, da jo rešim, zato se nisem več počutila nemočno. Je pa v moji moči, da postavim samo sebe v tem svetu – čim bolje kot lahko. Če bom zgradila močno in zadovoljno žensko, bo ta ženska dovolj dobra mati svojim otrokom (a seveda ne nezmotljiva). Biti vzor otrokom je v moji moči.
Kakšni občutki so vas ob tisti odločitvi preplavljali? Strah in groza ali tudi olajšanje, da ste sebe dali na prvo mesto?
Ob spoznanju sem občutila veliko olajšanje. Gromozansko breme je padlo z mojih ramen. Hkrati pa sem začutila neznosno žalost. Zajelo me je globoko žalovanje: po izgubi odnosa, ki ga nikoli ni bilo in ga ne bo. Hrepenenje po mami ostaja, a ga zdaj poskušam hraniti z nežnostjo do sebe in prisotnostjo ob svojih otrocih.
