Pridružite se literarnemu večeru, ki odpira vrata v svet, o katerem redko spregovorimo naglas.
December kot zadnji mesec v letu in prvi pravi zimski mesec naj bi bil počasen in sproščen. A iskreno je to najbolj hektičen mesec, poln novoletnih zabav, druženj, hitenja pri zaključevanju službenih obveznosti in nakupovanja gore daril.
Preden se podate v ta nori čas, pa vas Studio Železna in KReativa dogodki vabijo, da se jim v četrtek, 4. decembra, ob 18.30 pridružite na malenkost drugačnem večeru – literarnem večeru, na katerem bodo gostili znano novinarko in preiskovalko Saro Volčič s knjigo Leglo zla. Želijo, da se vaš praznični december začne malenkost bolj umirjeno in sproščeno, zato vas vabijo, da se jim pridružite in podružite ob dobri knjigi in skodelici kave Barcaffe, ki je tudi glavni pokrovitelj dogodka.
Dogodek, ki bo potekal v fotografskem studiu Studio Železna, na Železni cesti 16, se bo začel ob 18.30 in trajal maksimalno dve uri. Z avtorico se bo pogovarjala Klavdija Rupar Vuga iz KReativa dogodki.
Sara Volčič je novinarka, ki jo najbolje poznamo s POP TV. Pravi, da je njena daleč najpomembnejša in najlepša vloga mama danes že odraslima hčerama, študentkama, najbolj namreč uživa v preživljanju časa z njima. Hčerka, ki ima privilegij, da sta oba njena starša še vedno živa pri njenih 53 letih, prijateljica, ki s svojimi prijatelji najraje pije belo kavo brez pene s pogledom na morje. In več kot 30 let zagnana novinarka, ki ima rada enostavne stvari, enostavno hrano, manjše kraje in intimne pogovore na štiri oči. Dneve ji lepšajo sprehodi, narava, filmi in knjige, zaljubljena pa je v vse drobne, a pomembne stvari.
Na literarnem večeru bodo s Saro govorili o njeni knjigi Leglo zla – kriminalki, v kateri je prav vse res. V njej je pisala o serijskih morilcih, ki jih je srečala že kot preiskovalka, za knjigo pa z njimi opravila tudi intervjuje. Pred tem dogodkom je Sara v nadaljevanju odgovorila na nekaj vprašanj ...
Kako so ti pogovori, ki najverjetneje niso bili lahki, vplivali na vas, na vašo psiho? Kako ste te zgodbe doživljali vi?
Stopiti pred človeka, za katerega veš, da je storil nekaj groznega, za katerega veš, da ga ljudje ne želijo več videti, in potem to zgodbo prenesti v javnost, na zaslon, ni enostavno. Tudi zato, ker številni tudi ne razumejo ali nočejo razumeti, zakaj je prav in koristno, da slišimo tudi njihove zgodbe. Obstaja pa seveda tudi neka osebna napetost, neki strah, saj se spuščaš v neznano. Ne veš, kako te bo oseba sprejela, ne veš, kako bo reagirala, če ji boš zastavil neprijetno vprašanje. Konec koncev gre za ljudi, ki jih je družba odstranila zato, ker so (bili) nevarni. Pa vendar, ko sem stopila prednje, jim stisnila roko, se z njimi gledala iz oči v oči, sem videla, da so poleg vsega naštetega to tudi in še vedno ljudje, ki niso samo tisto, kar so hudega zagrešili.
Vse te zgodbe so ostale v meni, bledijo počasi, kolikor bledi moj spomin nanje, a tiste najbolj grozne primere, najhujše zločince, tisto je težko pozabiti. To postane del tebe, del tvojega znanja o življenju, del tvoje življenjske spominske knjige in konec koncev tudi identitete. Zaradi poročanja o temnih plateh človeka gotovo hodim po svetu nekoliko bolj obremenjena, zaradi tega sem tudi veliko bolj pozorna na vse, kar se lahko zgodi. A to ne pomeni, da sem kaj manj srečna, to ne pomeni, da sem zagrenjena. So pa trenutki, ko me preplavi žalost, ko se spomnim stvari, ki so jih na žalost doživeli številni ljudje, številne žrtve in njihovi svojci.
Kakšen je bil odziv bralcev? Kako so sprejeli vašo knjigo? So vas odzivi presenetili ali ste jih pričakovali?
Odziv bralcev je takšen, kot bi ga lahko le sanjala, zato sem presrečna. Ne glede na to, da sem knjigo napisala s takšnimi občutki, kot so bili prisotni na terenih, ko sem se s temi ljudmi srečevala in je zato na trenutke zelo napeta, je v njej tudi dodaten razmislek, moje povabilo k razmisleku, in sicer tudi z mojimi osebnimi primeri, ki sem jih prvič javno razkrila. Bralce vabim, da se vživijo, da stopijo tako v čevlje žrtev kot tudi storilca ter tako spoznajo, kaj vse lahko neko osebo pripelje tako daleč, da zagreši zločin. Po objavi se je name obrnilo več oseb, med njimi so tudi takšni, ki so ali še doživljajo nasilje – zahvalili so se, saj jim je knjiga v pomoč. In ko to slišim, sem vesela, ponosna na to, da sem vse te zgodbe prelila na papir.
Čeprav gre za zelo težke in grozljive zgodbe, takšne zgodbe zelo zanimajo ljudi. Zakaj je po vašem mnenju tako? Nas daje zgolj radovednost ali bolj človeška psiha?
V vsakem človeku je prirojena osnovna radovednost. Če ne bi bilo tako, bi vsi živeli še v jamah. To je prvi razlog – vedeti, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo, ali je vpleten kdo, ki ga poznam, in podobna vprašanja. Drugo je strah in želja spoznati, kaj se je zgodilo, da se zaščitimo pred tem, da se torej tisto grdo ne bi ponovilo. Da tudi vidimo, ali je v našem okolju kdo nevaren, da se pred njim ali njo zaščitimo, se mu/ji izognemo. Tretje pa je po moje tudi zapisano v naših možganih, evolucijsko starih možganih – menim, da ima vsak od nas tudi svojo temno plat, ki jo skriva pred drugimi in ki na srečo pri veliki večini ne pride do izraza. A če bi jo potrebovali, bi lahko prišla.
Menite, da je vsak človek sposoben narediti nekaj takšnega, če pride do pravih okoliščin, ali so serijski morilci ljudje, s katerimi nekaj "ni v redu"?
Če bi bili na primer ogroženi moji hčerki, ne bi dolgo premišljevala, branila bi ju, če bi ju kdo napadel in potencialno bi lahko postala tudi morilka. Menim, da se ta “potencial” skriva v vsakem od nas, a na srečo velika večina tega ne bo potrebovala nikoli v življenju; upam, da bom med njimi tudi sama. A v knjigi pišem o morilcih, ki so morili iz drugačnih nagibov, tudi zaradi denarja, maščevanja.
Pri serijskih morilcih je spet drugače, njihovi motivi so drugačni, pa čeprav gre tudi pri njih prav tako za splet različnih okoliščin, da potem izvršijo umore. Seveda pa z njimi ni vse v redu. Z nikomer, ki nekoga ubije, ni vse v redu, saj sicer tega ne bi nikoli storil. Tudi z morilci, ki nekoga ubijejo v sporu, v afektu, tega je veliko v intimnopartnerskih razmerjih, ni vse v redu. Reševanje težav, konfliktov, sproščanje neke notranje napetosti z nasiljem nikoli ni v redu in boriti se moramo za to, da se teh nasilnih vzorcev odučijo pravočasno, da ne pride do tako hudih posledic, da koga ubijejo.
Kaj vas je pri teh ljudeh najbolj presenetilo? Česa od njih ne bi nikoli pričakovali (npr. lastnosti, izrečenih besed …)?
Da so to ljudje, kot smo mi, le da so oni zašli s poti. Številni med njimi nimajo zdravih temeljev v življenju, rodili so se v napačno družino, staršem, ki si tega naziva ne zaslužijo. A to je njihovo izhodišče in ni nujno, da na tej poti ostanejo. Močno mi je dal misliti mlad moški, ki prestaja 20-letno zaporno kazen zaradi umora v sostorilstvu, ki ga je zagrešil, ko je bil star nekaj čez dvajset let. Dejanje je seveda močno obžaloval in v zaporu se trudi in dokazuje, da bo na svobodi drugače živel, da je vreden zaupanja. Ob pogovoru v njegovi samski sobi v zaporu na Dobu mi je povedal: "Niso vsi ljudje v zaporu slabi in niso vsi slabi ljudje v zaporu."
