Danes je igralka in komičarka tudi prepoznavna ventrilokvistka.
V kolektivni spomin Slovencev se je zapisala z izrazitimi liki, ki so postali skoraj ponarodeli, denimo legendarna Fata iz TV Dober dan. A Lucija Ćirović danes glas še raje posoja drugim bitjem: takim, ki kukajo iz kovčka. Njena ventrilokvistična predstava Zmešnjava iz kovčka je tik pred jubilejno, stoto ponovitvijo, ki bo 7. marca ob 11. uri v SiTi Teatru BTC.
Ventrilokvizem ali trebuhogovorstvo je tehnika govorjenja brez premikanja ustnic, s katero igralec ustvarja iluzijo, da glas prihaja od drugod, denimo od lutke, Zmešnjava iz kovčka pa prva slovenska otroška predstava tega tipa. A ob njej se zabavajo tudi odrasli, saj je igriva in poučna, polna vragolij in pevskih vložkov.
Magistra ventrilokvizma na AGRFT, pionirka slovenskega stand upa, igralka, pedagoginja in soustanoviteljica Gledališča iz desnega žepka je v zadnjih treh desetletjih zamenjala številne odrske obraze.
Vendar pa je prav trebuhogovorstvo – ta navidez preprosta veščina, ki pa v resnici zahteva obilo discipline – v zadnjih letih postalo njen zaščitni znak. V pogovoru za Metropolitan nam je zaupala, kaj pomeni igrati, ko moraš utišati sebe, da lahko zaživi lutka: je to osvoboditev ali še večja odgovornost? In kdo ima na koncu zadnjo besedo: igralka ali bitje iz kovčka?
Prepoznavnost ste pridobili zapisali z izrazitimi liki, kot je bila Fata, zdaj pa ste tik pred 100. ponovitev predstave Zmešnjava iz kovčka, v kateri glas kot ventrilokvistka posojate drugim bitjem – lutkam. Kakšna je razlika v procesu, ko igrate s celim telesom in mimiko ter ko fokus usmerjate s svojega obraza in telesa samo na lutko – je to za igralko osvobajajoče ali zahteva še večjo samokontrolo?
Oboje. Pri ventrilokvizmu ne gre le za govor brez premikanja ustnic, ampak za animacijo lutke – za to, da ji vdihnem življenje. Če imam lutko na desni roki, sta "jaz" predvsem moj obraz in leva roka. Z njima se odzivam na lutko, kot da je samostojna oseba. V meni se mora zgoditi nekakšna razcepljenost – kot da hkrati obstajata dva lika. Včasih to zahteva veliko samokontrole, spet drugič pa imam občutek, kot da lutka zares oživi in se moja desna roka premika kar sama.
Se vam kdaj zgodi, da vaše lutke v interakciji z otroki 'prevzamejo vajeti' in izrečejo kaj, česar niste načrtovali?
Se, seveda. Pri delu z otroki je veliko spontanosti in improvizacije. Včasih lutka "odgovori" drugače, kot sem sprva načrtovala, a vedno ostanemo v okviru otroške igrivosti in primernosti.
Kot magistra ventrilokvizma in pedagoginja delate z vsemi generacijami. Kaj se lahko odrasli, ki morda v gledališče le spremljajo svoje otroke, naučijo od te umetniške forme?
Najprej to, da ventrilokvizem prvotno sploh ni bil namenjen otrokom – skeči z lutkami so nastajali za odraslo občinstvo. Tudi sama sem najprej ustvarjala predstave za odrasle in z njimi še vedno nastopam. Ker pa se pri nas lutke pogosto povezujejo predvsem z otroki, sem pripravila tudi otroško predstavo.
Kot komičarka rada v predstavo vključim večplastne šale – takšne, ki jih mlajši otroci morda ne razumejo, starejši in odrasli pa jih prepoznajo. Poleg tega je ventrilokvizem neke vrste čarovnija: lutke oživijo, ustvari se občutek pravljičnosti. In prav to je priložnost, da se tudi starši sprostijo, prepustijo domišljiji in uživajo.
Kateri del te veščine vam je po vseh teh letih še vedno največji izziv in kateri najljubši?
Najraje izvajam tehnične trike, na primer zamik glasu. To pomeni, da najprej brez glasu odpiram usta, nato pa besedo izgovorim brez premikanja ustnic. Gledalci imajo občutek, kot da se zvok in slika ne ujemata – kot pri slabo sinhroniziranem videu.
Največji izziv pa ostajata kondicija in koncentracija. Ventrilokvizem zahteva popolno osredotočenost in veliko telesne ter glasovne pripravljenosti.
