Knjiga Vročica tresljajev duše (2025) je zbirka ljubezenskih pisem v obliki pesmi, v katerih Lucija Mulej odpira prostor bližine, duhovne intime in notranje resnice. Vsaka pesem je pismo – sebi, telesu, srcu, duši ali Drugemu – in vsaki sledi koan, kratko vprašanje za dušo, ki ne razlaga, temveč vabi k izkustvu tišine, ki se vije med vrsticami črk, sestavljenih v misli. Knjiga se giblje med poezijo in meditacijo, med erosom in tišino, med hrepenenjem in zrelostjo. Ne nagovarja z odgovorom, temveč z utripom. Je povabilo k počasnosti, k prisotnosti in k ljubezni, ki ne zahteva samopozabe, temveč zvestobo sebi.
V svetu, ki se vrti prehitro in preglasno, Vročica – tresljajev duše nagovarja k tišini premisleka. Nova zbirka avtorice, antropologinje in uveljavljene publicistke dr. Lucije Mulej ni klasično branje, pač pa uvid v lastne globine prepleta občutkov, zaznav in simbolov. Ne naslavlja razuma, temveč utrip biti in ljubezni, ki sta prepleteni v vsakem človeškem bitju, iščočem neumrljivo ljubezen. Njeni verzi so zadržani, a žareči; nežni, a jasni; tenkočutni, a pogumni.
Vročica je notranji ogenj, ki se prižge, ko bližina ni zgolj želja, temveč izkušnja. Je toplina, ki ni hrupna, a brezprizivna. Srce, vajeno bojišč med prav in narobe, mojega in tvojega, se v teh stikih raztaplja v Enost. Če se upira, ostanejo razpoke – sledi bitk, spominov in iluzij – skozi katere kljub vsemu pronica svetloba. In prav tam, kjer ni več iskanja neulovljive popolnosti, se zgodi trenutek, ki je čisto zlitje, izvorna ljubezen. Kot prisotnost, ki poboža tla, po katerih stopa tisto, kar je vredno Dveh Duš, ujetih v času poljuba, dotika src in trdnih korakov.
Knjiga se ne izogiba obžalovanju. Govori tudi o trenutkih dveh duš, ko med njima ni stika, ni iskre, ni ognja, ni tistega neizrekljivega premika tresljaja, ko srce ve. In zaprepadeni dojameta, da je ljubezen zares dih Boga Erosa, ki ga upihne v naša nemirna srca samovoljno, brez najave, da poletijo v zanosu hrepenenja, ki se izpolni ali ne.
In četudi ostane le tišina in z njo vprašanje, kaj bi lahko bilo, je vredno. Vročica ne romantizira manka. Spominja, da ljubezen ni po volji človeka. Ogenj se ne zaneti iz želje, temveč iz svetosti trenutka… Ja, ljubezen je sveta. Četudi nas po poti iskanja rani in pustoši, ostaja vir in smisel vsega obstoja.
Ko se dih dveh duš preplete, ni nobenega dvoma več. Telo se spomni, srce postane tempelj in bližina postane dar. Takrat ni zahtev, ni vlog, ni potreb po razlagi. Je le prisotnost, ki reče: »Tu sem zate. Počij v meni.«
Vročica tresljajev duše je knjiga o ženski ranljivosti in moči, o telesu kot domu, o ljubezni, ki ne zahteva samoodpovedi. Kot pravi eden od koanov:
Če si bila presežek, zakaj si čakala na mero?
In kdo meri tisto, česar ne zna nositi?
Kdo meri presežek z očmi, ki ne prenesejo svetlobe?
In kako naj te izmeri tisti, ki se boji tvoje resnice? Ali je mera nekoga, ki beži, sploh mera?
Kdo tehta s tehtnico, ki ne pozna teže srca?
Pogosto dovolimo, da nas merijo s svojo nemočjo.
A tisto, kar je zanje preveliko, ni preveč – je tvoje pravo merilo.
Ko presegaš, ne čakaj na dovoljenje.
Presežnost ni napaka.
Je dar.
In
Kadar ne veš, ali si preveč – vprašaj tišino.
Če ti odgovori s svetlobo, si ravno prav.
To ni knjiga, ki bi jo le prebrali. To je knjiga, ki se živi. Zori v bralcu kot vino in predrami tisto, kar je dolgo molčalo v tišini.
Knjiga je izšla pri založbi Cangura.