Katja Konvalinka že vrsto let živi za opero, a njen najnovejši projekt odpira povsem nova poglavja.
Katja Konvalinka je operna pevka, sopranistka in glasbena pedagoginja. Od leta 2011 vodi Slovensko komorno glasbeno gledališče. Ujeli smo jo med pavzo sredi priprav na izvedbo opere platno, ki jo bomo 31. marca lahko doživeli na gostovanju v Operi in baletu SNG Maribor. Na prvi orkestrski vaji je bilo Katji tako lepo, da zvečer ni mogla zaspati. Ve, da je izbrala prav, ko je k projektu povabila skladateljico Nino Šenk. Več v nadaljevanju ...
Opera je vaša velika ljubezen ...
Res je. Po duši sem glasbenica, operna pevka, najlaže se izražam skozi glasbo, ki ima tudi besedilo. Pri operi se glasba in tekst zlijeta v gledališko predstavo, nenadoma je tu zgodba, dogajanje, postaneš lik v glasbeni drami. Nato se oblečemo v kostume, postavimo scenografijo, video in odrsko luč, spodaj se uglasi orkester in počasi združimo vse te komponente v predstavo. Takrat se zgodi nekaj čudovitega, tisto, v kar sem zaljubljena, in vsakič znova si rečem, da bi, če bi izbirala še enkrat, izbrala isti poklic.
Zakaj ste kot vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča, producenta opere, tokrat k sodelovanju povabili skladateljico Nino Šenk?
Pri sestavljanju programa gledališča največjo pozornost posvečamo sodobnim slovenskim skladateljem in skladateljicam. In Nina Šenk je vrhunska slovenska skladateljica. Ko je napisala to opero in v Avstriji zanjo prejela nagrado, sva se dogovorili, da jo bomo izvedli tudi pri nas. Projekt je koprodukcijsko sprejel Cankarjev dom, nato pa nam je uspelo zbrati finančna sredstva za izvedbo; podprla sta nas Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana, sestavila sem umetniško ekipo in zdaj smo tik pred premiero.
Z režiserko Yulio Kristoforovo ne sodelujete prvič. Katera je po vašem mnenju največja odlika njenega dela na področju opere?
Z Yulio smo že velikokrat uspešno sodelovali. Pri Slovenskem komornem glasbenem gledališču je začela režirati, ko je bila še študentka AGRFT. Zdi se mi izredno nadarjena in poglobljena režiserka, ki uspešno deluje tako na področju gledališča kot tudi opere. Zato se mi je zdela najprimernejša za ta projekt, saj ne gre za opero v klasičnem smislu – občasno zaide tudi na področje performativnosti. Tokrat je Yulia sodelovala z dramaturginjo in koreografinjo Ano Pandur, ki je tudi veliko prispevala h končni podobi predstave.
Kako je potekal ustvarjalni proces opere platno?
Prodorna dramatičarka Simona Semenič, avtorica literarne predloge, in Nina Šenk sta napisali zelo kompleksno delo, ki si ga je treba ogledati v živo, saj ga ni mogoče opisati v nekaj stavkih. Začeli smo z glasbenimi vajami, nadaljevali z režijskimi. Platno se dogaja na več mestih: v bolnišnici, v hiši mlade ženske, v tovarni, v hiši šestdesetletnice, v butiku ... Na odru je pet protagonistk, ki vseskozi preskakujemo iz vloge v vlogo; vsaka jih ima po več. Včasih smo sanjave ženske, ki hrepenimo po svojem idealnem moškem. In ta moški, ki pravzaprav obstaja le v glavi od vsake od nas, je platno iz naslova opere.
Katere ženske so najmočneje vplivale na vaše umetniško ustvarjanje?
Poleg moje mame, ki me je vedno neomajno podpirala ter me vzgojila v samostojno in precej ambiciozno žensko, sta tu moji pevski profesorici, najprej Doroteja Cestnik Spasić, ki me je navdušila za petje, da sem se odločila za ta študij, in sopranistka Vlatka Oršanić, ki je mojo pevsko tehniko oblikovala do stopnje, da sem samostojna operna pevka in me ni strah izzivov. Ne morem tudi mimo svojih prijateljic, pianistke Darje Mlakar Maležič, s katero nastopava že od rane mladosti in sva se sooblikovali v muzikalnem smislu, ter mezzosopranistke Irene Yebuah Tiran, s katero se podpirava in skupaj nastopava prav tako od srednješolskih let.
Kako se lotevate vlog, v katerih ste moški?
Specializirala sem se za sodobno opero in tu pogosto odigramo vrsto vlog – celo v isti predstavi. Tako si denimo v enem trenutku moški, v drugem ženska. Jaz se vlogo vedno najprej naučim pevsko, igralsko pa se nato ob pomoči režiserja lotim vsake vloge posebej. Ene so mi bližje kot druge, pa ni nujno, da so ženske. Za šalo lahko povem, da me je še na Akademiji zelo dober masker z nekaj potezami namazal v moškega. Ko sem pogledala v ogledalo, sem se naravnost prestrašila; pred mano je sedel 'moj oče', le da je bil mlajši.
Se vam zdi, da je opera platno "ženska opera"? Kaj bodo v njej našli moški?
Opero sta napisali ženski, v njej nastopamo ženske, režiserka in dramaturginja sta ženski – pa vendar si mislim, da je predstava zanimiva tudi za moške. Gre za pronicljiv pogled na svet, zanimivo temo in odlično kompozicijo. Imamo pa dirigenta Simona Dvoršaka in tudi približno polovico orkestra sestavljajo moški, tako da se bo vse skupaj izravnalo (smeh).
