Po treh razprodanih šovih v Gallusovi dvorani bo 17. 3. 2026 tam nastopil še zadnjič.
Perica Jerković, eden najvidnejših in najdlje delujočih obrazov slovenske stand up scene, bo 17. marca 2026 še zadnjič stopil na veliki oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma s predstavo Na velikem odru.
Šov je razprodal kar trikrat, spomladi celo dvakrat v enem večeru, kar je pred njim uspelo le redkim tujim velikanom komedije, kot sta Eddie Izzard in Jimmy Carr.
Četrti nastop bo tako za Ljubljančane zadnja priložnost, da v domačem kraju doživijo zgoščen "best of" njegovega zadnjega obdobja – program, ki ga je zasnoval z željo, da gledalcem, ki so ga zadnje čase gledali malo manj ali pa ga sploh še niso doživeli v živo, ponudi zgoščen odmerek najboljšega, kar je ustvaril v preteklih petih letih.
Za vse, ki marca ne bodo v Ljubljani, pa napoveduje še praznično ponovitev: za božič bo dvoranski šov gostoval na Ptuju.
S komikom smo se pogovarjali približno mesec dni pred velikim finalom v Cankarjevem domu: o kondiciji za velike odre, o občutku, ko ti ploska več tisoč ljudi, in o tem, zakaj nekateri skeči postanejo hiti, drugi pa gredo mimo skoraj neopaženi.
Koliko kondicije in priprav zahtevajo dvoranski šovi, kakršen je ta v Gallusovi dvorani CD?
V teh letih tudi vstajanje iz postelje predstavlja psihofizično predpripravo (smeh). Nič posebnega, samo zavedati se je treba, da velik oder zahteva več vsega – več energije, več gestikulacij, več premikanja po celotnem prostoru.
Ste edini domači komik, ki je dvakrat v enem večeru razprodal Gallusovo dvorano, pred tem je to uspelo le tujim zvezdniškim imenom, kot sta Eddie Izzard in Jimmy Carr. Morda je to nehvaležno vprašanje, ampak čemu pripisujete takšen uspeh?
Mislim, da sem izbral res pravi trenutek za takšen šov. Vse je šlo lepo, postopoma, na koncu pa Gallus kot krona dvajsetletnega dela.
Kakšen je občutek, ko končate šov in vam ploska takšna količina ljudi? Nekje ste dejali, da v nastopanju ne uživate več tako zelo kot ob čisto prvih nastopih. Zadoščenje po končanem šovu pa je najbrž večje?
Vseskozi se opominjam, da vse to ni samoumevno. Ko pa se šov zaključi in se priklonim skupaj z Robijem in Andrejem, je občutek, kot da smo uspeli spraviti seno pod streho. (smeh) Ali zabetonirati ploščo, preden se stemni. Recimo, da mi je gradbeniška primerjava bližje. (smeh)
Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da nastane dober skeč, ki si ga ljudje zapomnijo?
Glavni pogoj za uspeh je, da delaš tisto, kar je ljudem blizu. Včasih je uspešnost neke točke tudi stvar trenutne konjukture v družbi. Po eni strani imaš aktualnosti, po drugi pa večne teme, pa se odločiš, v katero smer greš. Vsekakor ni preprostega recepta, ker če bi obstajal, bi vsi delali same hite. "Some jokes are gems, some jokes are fillers."
Prišepnili so mi, da za jesen pripravljate novo gledališko predstavo. Kaj lahko pričakujemo?
Nekaj res odfu…nega! (smeh) Kdor je gledal monokomedijo Homo Selfiens: Zgodovina selfi butla in si rekel: to pa je končno nekaj drugačnega, se lahko veseli tega novega šova. In obratno, če ti tisto ni bilo všeč, ti tudi tole ne bo. Sem se odločil spet malo tvegati in iz standupa znova zaiti v sfero monokomedije.
Ob sebi imam dva izkušena kreativca, režiserja Dejana Batoćanina in soborca Roberta Petana, tako da se veselim vsakega delovnega sestanka in ne dvomim, da bo končni izdelek kvaliteten. O čem bo? O človeku, ki se težko znajde v tem novem svetu umetne inteligence in porušenih vrednot.
Pišete tudi knjigo. Bo šlo za spomine ali fikcijo?
Knjiga je trenutno na off, ker ne uspem vsega. Gallusova dvorana se ne napolni kar sama od sebe, tudi dvorane po Sloveniji se ne – kot je Hamo pred kratkim izjavil v intervjuju, namesto, da ustvarjam, prodajam sedišča – tako se tudi sam počutim. Zaradi vsega drugega dela kreativni procesi pogosto izvisijo. Bo pa prišla tudi knjiga, nisem obupal! (smeh)
