Ob stoti obletnici rojstva Andreja Hienga in 55 let po prvi slovenski uprizoritvi bodo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) prikazali njegovo dramo Osvajalec.
Režiser Sebastijan Horvat je zgodbo s štirimi junaki, predstavniki zahodne civilizacije, postavil v distopično prihodnost. S tem bo MGL vstopilo v novo sezono.
Andrej Hieng, ki velja za enega najpomembnejših literarnih modernistov, je Osvajalca napisal leta 1970 po naročilu Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu, na slovenskih gledaliških odrih pa bo tokratna uprizoritev četrta po vrsti. Direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor je režijo zaupala Horvatu, ki je po njenih besedah neposredni dedič Dušana Jovanovića. Ta je pred 55 leti poskrbel za prvo slovensko izvedbo tega dela.
Kot je na novinarski konferenci povedal režiser, je drama nastala v obdobju, ko je bila Slovenija del Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), ki je bil čas neke drugačne ideologije, vendar je tekst že takrat "govoril širše". Sam je zgodbo postavil v distopično prihodnost, zaprto v bunker, v katerem je belopolta zahodna civilizacija popolnoma zradirala vse druge rase, hkrati pa kot kolateralno škodo popolnoma uničila rastline in živali.
Uprizoritev, ki jo je Horvat zasnoval s svojimi stalnimi sodelavci, se ukvarja s štiri protagonisti, ki so neke vrste predstavniki zahodne civilizacije. Avtor je sicer dramo postavil v Ameriko v čas španskega osvajanja, ki jo zastopa don Felipe v podobi igralca Igorja Samoborja kot gosta, ob njem pa nastopajo še Jana Zupančič (Margerita), Matej Puc (Baltasar) in Klara Kuk (Caetana).
"Odlično se počutim in odlično so me sprejeli v gledališču MGL. Zelo sem hvaležen, da sem lahko tukaj," je na novinarski konferenci uvodoma dejal Igor Samobor, ki tokrat nastopa kot gost. Ob tem je dejal, da ima veliko razlogov za veselje. Andrej Hieg je bil namreč njegov tast in najboljši prijatelj, zato čuti še dodatno odgovornost do besedila.
O svojem liku Felipeja pravi: "Težko rečem, da bi se lahko kakorkoli, s čemerkoli lahko strinjal, da bi lahko ščitil ali opravičeval dejanja mojega lika. Moja naloga kot igralec je, da odrsko zaščitim to osebo. Zaščitim jo lahko tako, da jo izpostavim, da zasije v svet v vseh svojih grozotah, ki se skrivajo."
Režiser je besedilo bral, kot da bi se lahko dogajalo kjerkoli, saj, kot je povedal, je bila tudi v času njegovega nastanka na vrhuncu vietnamska vojna, "še ena tipična konkvistadorska akcija", pa tudi ob vsakem nastanku neke nove politične tvorbe se zdi, da se začne z nečim, kot je holokavst ali genocid. Kot primer je omenil nastanek tako SFRJ po povojnih pobojih kot nastanek samostojne Slovenije, na začetku katere so bili izbrisani in trgovina z orožjem.
Izhodišče za vstop v postavljanje drame mu je tako služilo vprašanje, kaj se dogaja z evropsko civilizacijo, da se ne glede na dosedanje izkušnje, kot je Auschwitz, vedno znova vrača v barbarstvo. Hkrati pa predstava po besedah dramaturga Milana Ramšaka Markovića govori tudi o tem, kaj pomeni človek danes, kaj je dovoljeno in kaj ne in ali smo morda na začetku nekega novega obdobja.
Kot je v gledališkem listu zapisala Zala Dobovšek, je drama Osvajalec zgodba o vojni, genocidu, zavojevanju, oblasti, elitah, kruti kulturni apropriaciji in sužnjelastniškem izkoriščanju. "A na samem začetku in tudi na koncu je to brutalna prispodoba zakoreninjenega patriarhata."
Pri nastanku predstave so sodelovali še scenograf in avtor videa Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Drago Ivanuša ter oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek.
Kratek opis drame Osvajalec Andreja Hienga
Osrednja dramska figura je konkvistador don Felipe, ki je v grobih potezah zasnovan po usodi Hernána Cortésa, španskega zavojevalca, ki se je poročil s sužnjo, lepo in inteligentno Indijanko Malitzin, pripadnico plemena Tlaxcalteca. Prav Malitzin mu je z znanjem jezikov utrla pot med plemena Indijancev, ki so sovražili Azteke in so se z veseljem pridružili zavezništvu s Španci, da so skupaj razrušili cvetoče kraljestvo Aztekov.
Don Felipeja spoznamo po koncu triumfalnih bojnih pohodov, ko v ponižnosti čaka na imenovanje za vicekralja novih ozemelj. Njegov sin Baltasar, ki ga je oče že kot dečka vlačil s seboj po bojiščih, da je iz nosilnice gledal, slišal in vonjal neopisljivo krute ubijalske pohode, glasno opozarja očeta, da so prisvojene njive prazne in jalove, saj zasužnjeni domačini umirajo ali pa bežijo v gore. Na dvoru je, ob molčeči don Felipejevi soprogi, domačinki Margeriti, na obisku mlada in ognjevita kastiljska princesa Caetana, ki Baltasarja ves čas zbada, da je zgolj senca junaškega očeta.
Ko don Felipe izve, da je za vicekralja imenovan vojvoda Santander, veljak, ki ni nikoli stal na bojišču, se odpravi na vojni pohod zoper prišleka, da bi si vzel, kar mu po vseh zmagah pripada. Med njegovo odsotnostjo se Baltasar in Ceatana poročita, ona je noseča, on pa nesrečen, ker ga oče ni vzel s seboj, da bi se lahko končno dokazal kot bojevnik. Ko se don Felipe vrne, je samo še senca samega sebe, saj so ga njegovi soborci, zdaj lokalni veleposestniki, zapustili. Svoj mali dvor najde v razsulu. Baltasar medtem na lastno pest odide na bojni pohod, da bi se maščeval tistim, ki so izdali njegovega očeta, in se s tem končno zapisal med junake. Caetana blodi po sobah, stika za žganjem, zanemarja otroka in ob vsaki priliki draži don Felipeja s poveličevanjem Baltasarjevega poguma.
