Ob sedemdesetletnici Simfoničnega orkestra RTV Slovenija smo se pogovarjali s članom orkestra, violinistom Timom Skalarjem Demšarjem, ki ga na orkester veže zanimiva družinska zgodba.
Pri treh letih, ko so njegovi vrstniki šele zlagali prve povedi, je Tim Skalar Demšar v rokah že držal violino in spoznaval jezik strun. Na začetku osnovne šole se je začel igranja violine učiti v glasbeni šoli, v tretjem razredu pa se je violini pridružil še klavir. Pri obeh instrumentih je vzporedno vztrajal kar deset let, dokler se ni v popolnosti posvetil karieri violinista, a ob vprašanju, kako je to usklajeval, skomigne z rameni, češ da mu je bilo "naravno".
Ta dar ni prišel od nikjer. Rasel je namreč v sozvočju z orkestrom, ki je nesporno oblikoval njegovo družinsko zgodbo. V Simfoničnem orkestru RTV Slovenija sta se spoznala njegova starša, violinistka Monika Skalar in violončelist Stanislav Demšar, ki sta bila med letoma 1985 in 2023 tudi člana Ljubljanskega godalnega kvarteta.
Vendar to še ni vse: tudi njegov dedek po mamini strani je honorarno igral v istem orkestru, in to na samem začetku, po 2. svetovni vojni, ko se je oblikovala radiotelevizija. Hkrati pa je bil član orkestra tudi eden njegovih stricev po očetovi strani.
Ob zavedanju, da tudi Skalar Demšar danes spada med člane Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, dobimo občutek, da se je krog sklenil. Že od leta 2022 je zaposlen kot violinist za polni delovni čas, z njim pa smo se pogovarjali ravno v času, ko orkester praznuje sedemdesetletnico. Odprl nam je vrata v življenje mladega glasbenika, ki klasične glasbe ne le izvaja, temveč jo tudi živi.
Kako je na vas vplivalo odraščanje v tako izrazito glasbeni oziroma orkestrski družini? Ste bili na vajah in koncertih prisotni že od ranega otroštva?
Pravzaprav sem z glasbo odraščal, ko sem bil še v trebuhu. Starša sta namreč ves čas igrala. In nekako lahko rečem, da je delno to genetsko, delno pa me je zagotovo oblikovalo odraščanje v takšnem okolju. Od rojstva sem bil na vseh vajah Ljubljanskega godalnega kvarteta, v katerem sta igrala oba starša, saj so se vaje odvijale pri nas doma. Nekateri izmed kvartetov, ki so jih izvajali, so se mi vtisnili v spomin, in ko sem jih potem pozneje slišal, sem si rekel, to pa poznam iz otroštva.
Sta me pa tudi na vaje orkestra večkrat peljala, vendar malo pozneje, ko sem se že znal obnašati (smeh) – nekje od četrtega, petega leta. Dovolj zgodaj, da se spomnim vse te stare garde. To so res lepi spomini. Tudi kakšni travmatični – spomnim se recimo nekega tolkalca, ki mi je vedno v šali govoril, da me bo zaprl v omaro. (smeh) Bil je pač tak, da je rad strašil, meni pa je bilo takrat to seveda grozno. Ampak tudi taki spomini morajo biti.
Čez čas sta se starša odločila, da mi ponudita možnost, da začnem igrati inštrument, in kar hitro sem pokazal talent. Tudi pričakovanja njunih kolegov in prijateljev so bila prisotna. Češ, Tim bo pa zagotovo počel nekaj, povezano z glasbo. Pri meni torej niso vse poti vodile v Rim, ampak v glasbo. (smeh)
Je potemtakem za vas sploh obstajala kakšna stranpot – druga možnost razen te, da postanete profesionalni glasbenik? Ste se spogledovali s kakšnimi drugimi smermi?
Pravzaprav sem se, sploh po koncu srednje šole. Takrat sem imel manjšo krizo, ker nisem čisto dobro vedel, ali bi ostal pri violini – zanimal me je sicer tudi klavir, ki sem ga vzporedno igral nekaj časa – ali pa bi povsem pustil glasbo. Res sem ji namreč posvetil celo življenje in naslednji korak je bil nekako vedno določen. A ti pomisleki so se po navadi pojavljali predvsem takrat, ko sem imel preveč vsega. Pa tudi v osnovni šoli je bilo malo težko – ker sem bil fant, ki igra violino, ta pa je v očeh nekaterih, ki nimajo toliko stika z glasbo, še vedno smatrana kot bolj ženski instrument, sem bil večkrat tarča posmeha.
Moram pa reči, da sta mi starša vedno puščala odprte možnosti in tudi če bi se odločil za kaj drugega, bi me podprla. Takrat sem namreč razmišljal, da bi šel naprej na likovno ali fotografsko smer in zelo sem jima hvaležen, da me nista potiskala v nobeno smer.
Morda vas zanima tudi:
- Največji tenor vseh časov s koncertom v Ljubljani
- Rudi Bučar: Od grungea do spoznavanja z istrsko glasbo
Kaj je bil za vas največji izziv na poti do profesionalizacije?
Za orkestraše, ali še bolj specifično violiniste, velja, da če želiš biti profesionalec, moraš v to vložiti okoli 10.000 ur. Rekel bi, da to generalno kar drži. V to je vloženega veliko truda, sploh zato, ker se po navadi instrument začne igrati pri petih, šestih letih in se ure samo nabirajo.
Se pa lahko zgodi, da se potem človek velikokrat začne zanašati na neki talent, zato ne napreduje več. Moja osebna zgodba je podobna – nekje do prvega, drugega letnika akademije sem se zagotovo zanašal na talent, ker sem pač izhajal iz takšnega okolja. Potem pa mi je začelo malo zmanjkovati. Takrat pa pride resno delo in vaje, brez tega ne gre. Rekel bom kar najmanj 4 do 5 ur vaj na dan.
Če potem želiš priti v orkester, sledi avdicija. Ta je bila sicer zame precej neprijetna. Na splošno namreč ne podpiram glasbenih tekmovanj in avdicije za orkestrsko mesto so pravzaprav neke vrste tekmovanje. In tekmovanje, kdo bolje igra, je zelo subjektivna stvar. Neki objektivni vidiki sicer definitivno obstajajo, ampak preostalo je pa potem predvsem to, ali je nekomu všeč tvoj način igranja.
Kakorkoli, avdicija je bila zame seveda pritisk tudi zato, ker sta bila oba starša v istem orkestru. Večino članov orkestra sem poznal, mislil sem si, da ljudje veliko pričakujejo od mene, in gotovo je bil to najbolj stresen dogodek v mojem življenju. Ampak se je srečno izteklo. (smeh) Avdicijo sem opravljal leta 2022, že prej pa sem honorarno pomagal v orkestu. Preden sem se redno zaposlil, sem sicer še pol leta delal v operi, mi pa to ni preveč ustrezalo, saj moj bioritem ni zdržal tega tempa.
Kako poteka urnik nekoga, ki je polno zaposlen v orkestru?
V bistvu se naš urnik iz tedna v teden spreminja, nobene konstante ni. Načeloma imamo vaje in snemanja v dopoldanskem in popoldanskem oziroma večernem terminu, trajajo pa od tri do štiri ure na termin. Sicer pa je res od tedna odvisno, kakšen je naš urnik in kaj počnemo – imamo koncert, snemanje ali kaj drugega.
Če zelo generaliziram, je običajno tako, da imamo en teden snemanje, en teden pa koncert. Snemamo pa za svoj arhiv, za predvajanje na radiu Ars, koncerti pa so v več sklopih: naš abonma, cikel Mozartine ter razne posebne priložnosti, kot so Slovenski glasbeni dnevi, Festival Ljubljana in tako dalje. Dostikrat imamo tudi gostovanja, igramo po vsej Sloveniji, tudi v tujini ... Pogosto je urnik kaotičen, ampak če se navadiš tega bioritma, je zelo v redu, nismo preobremenjeni.
Torej vam na teden ostane dovolj časa tudi za prostočasne dejavnosti, druge oblike kulture in umetnosti in tako dalje?
Ja, seveda. Spet je odvisno od programa, ki ga igramo in ga je treba pripraviti vnaprej. Če je program lažji, tudi priprave niso tako intenzivne, tako da s tem lahko malo kompenziraš. Kak teden več, kak teden manj ... Vedno se da imeti svoje konjičke in druge interese. Tako da – urnik ni pretirano zahteven, je pa rahlo nepredvidljiv, ker se stvari ves čas spreminjajo. A nam to ustreza.
Kako pogosto se vam zgodi, da se na koncertih oziroma snemanjih zmotite?
Glasbeniki smo še vedno samo ljudje, tako da so napake nekaj povsem naravnega. V bistvu se skoraj ne zgodi, da ne bi bilo nekih malih napak, pride pa seveda tudi do večjih. Ker se zvok glasbenika v orkestru tako pomeša, se to sicer hvala bogu skrije oziroma se ne sliši tako zelo. Mimogrede se lahko zgodi, da te izdajo živci ali imaš slab dan.
Je pa nekaj napak na koncertu brezpomenskih, ker smo vseeno tam, da damo ljudem nekaj globljega in da se ne fokusiramo preveč na te napake. Pri snemanjih pa smo lahko hvaležni tehnologiji, da lahko posnetke presnemavamo, dokler ne dobimo najboljšega možnega izdelka. Vsekakor pa je to, da smo nezmotljivi, samo mit. (nasmeh)
Vseeno pa verjetno ne smete imeti dni, ko niste v formi oziroma se vam "ne ljubi". Nekaj je treba dati od sebe, tako ali pa drugače – to je verjetno tudi neki pritisk?
Je, ampak lahko rečem, da smo glasbeniki v bistvu malo odvisni od tega. (nasmeh)
Kaj je vaša najljubša plat dela v orkestru?
Zame osebno je najboljša stvar vsega skupaj glasba sama. Ljudje so samo še plus, lepa razmerja in vse to, ampak ni ga boljšega občutka, kot če igram neko simfonijo, ki mi res seže v srce ... Ko igram, čutim mravljince po vsem telesu in v tistem trenutku ne obstaja nič drugega - samo jaz in glasba.
Zdi se mi, da si velika večina glasbenikom ravno zato želi biti v orkestru: da lahko izrazijo neka čustva. Glasbeniki neradi preveč govorimo, ker imamo instrument in prek njega povemo svojo zgodbo. Tako da je to zame gotovo najljubša plat, vse ostalo pa je samo plus.
Imate kakšne preference, na primer skladatelja, glasbeno obdobje ... ki ga posebej radi izvajate?
Toliko jih je, da je to zame res nehvaležno vprašanje. (smeh) Na vsakem skladatelju je nekaj posebnega – ena skladba, ki lahko vzbudi nekaj posebnega v tebi. Res pa je, da je skomponiranih toliko skladb, da nikoli ne bomo mogli izvesti vsega.
Mogoče lahko izpostavim Rahmaninova in Čajkovskega, ta dva sta mi res izjemno pri srcu. Nagibam se bolj k romantičnim skladateljem. Vsekakor je glasbeni okus zelo oseben. Nekaterim ljudem so najbolj všeč baročni skladatelji, drugi so zelo nagnjeni k moderni glasbi ... V vsakem obdobju se najdejo dragulji, tako da je težko specifično reči.
Kako vidite vlogo klasične glasbe v današnjem času, ko mlajše generacije poslušajo predvsem popularne žanre? Tudi kultura nasploh zaradi instantnih vsebin na družbenih omrežjih izgublja pomen ... Kako ustvarjati v času, ki kulturnemu ustvarjanju ni naklonjen?
Veliko je vredno to, da veš, da so ljudje, ki dejansko pridejo poslušat koncert, tam zato, da zapustijo dvorano z nečim globljim v sebi. Sicer pa v Sloveniji kultura res ni na prednostnem tiru, tako da mislim, da je malo s tem povezano, da ne pridemo na mesta, kjer bi lahko dosegli več ljudi in spodbodli njihovo zanimanje za orkestrsko glasbo. In mislim, da se to ne bo nikoli zgodilo.
Tako da je to pravzaprav dobro vprašanje, na katerega ne znam zares odgovoriti. Je pa treba imeti v mislih, da nam tehnologija vseeno lahko pomaga, recimo da se z uporabo naših video in avdio posnetkov približamo tudi mlajšim generacijam, ki res živijo na raznih platformah ... je pa seveda vprašljivo, ali se bo to prijelo ali ne. Sploh če gre za neko kompleksno klasično glasbo, ki je ljudje ne poznajo in jo mogoče težko razumejo, ker je tako drugačna od tega, kar so vajeni. Ni recimo tako enostavna kot elektronska glasba, kjer je ritem jasen, potrebnega je malo več razmišljanja.
To seveda ne pomeni, da moraš biti nujno glasbeno izobražen, da lahko uživaš v taki glasbi, je pa zelo osebna zadeva, ali ti je to blizu ali ne, ali sploh kaj smiselnega slišiš, ko poslušaš klasično glasbo. Po drugi strani obstaja nekaj klasičnih skladb, ki so zelo znane splošni javnosti, npr. Beethovnova Deveta simfonija, ki je evropska himna, Hrestač ali Labodje jezero Čajkovskega in tako dalje ... to pa predvsem zato, ker so recimo uporabljene v nekem drugem kontekstu ali v filmih. Nekaj klasike nam je torej vseeno uspelo približati ljudem, ampak kar se mene tiče, bi se dalo še veliko več, ker je to v resnici zelo majhen del.
Se spomnite kakšnih posebnih anekdot, ki vas vežejo na orkester? Bodisi ste to doživeli kot član bodisi ko ste hodili na vaje z mamo in očetom ...
Iz otroštva se spomnim veliko reči. Ne vem, koliko jih je resničnih, ker sem mogoče vmes kaj priredil spomine, gotovo pa najbolj izstopa ena specifična reč iz časov, ko sem bil star šest ali sedem let in sta me starša peljala s seboj na generalko v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.
Po generalki me je k sebi poklical prvi trobentač in rekel: 'No, pridi, boš ti zatrobil, da vidimo, ali si primeren za trobilca.' Zelo navdušen je bil nad tem, da bi igral trobilo namesto violine. Res sem prišel tja in tako zatrobil v tisto trobento, da je rekel, da takega talenta še nikoli ni slišal. Potem se je pri mojih starših tudi močno zavzel za to, da bi jaz res igral trobento, ampak žal je violina vseeno zmagala. (nasmeh)
