Dramo je režirala Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo opisala kot grobo in brez katarze.
SNG Drama Ljubljana bo novo sezono začela s prvo slovensko uprizoritvijo drame Iranska konferenca Ivana Viripajeva. Delo se dogaja na znanstveni konferenci na temo zapletenosti iranske problematike, vendar pogovor zanese v nepričakovane smeri. Dramo je režirala Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo opisala kot grobo in brez katarze.
Besedilo je nastalo leta 2017 in kot je na novinarski konferenci izpostavila ravnateljica gledališča Ivana Djilas, drama ne govori o Iranu, temveč o privilegirancih. Govori o nas samih, kaj vse si jemljemo zase in kako mislimo, da bi svet moral izgledati.
Zgodba se dogaja na znanstveni konferenci v Koebenhavnu, ki naj bi osvetlila zapletenost iranske problematike. Razpravljavci različnih poklicev, med njimi so profesor, pisatelj in filozof, duhovnik, novinarka in TV voditeljica, se od izhodiščne teme postopoma oddaljujejo, njihovi nastopi postavljajo vse bolj osebni, anekdotični in ezoterični, strokovna razprava pa se preobraža v obračunavanje z vsem, česar Zahod ne razume in ne sprejema, so zapisali v Drami.
Kot je povedala lektorica in prevajalka besedila Tatjana Stanič, je Iranska konferenca visokoakademski znanstveni diskuz, vendar pa je jezikovna podoba teh nastopov pomensko izpraznjena. V samem besedilu se ta izpraznjenost nadomešča z vedno večjo politizacijo, diskurz pa se meša z intimizirano poezijo tako, da na koncu ostane le še poezija.
Režiserka je predstavo označila kot predrzen poziv k agitaciji naroda, kot predrzen poziv k temeljnemu uporu fašizma. Po njenih besedah na nek način ne vsebuje nobene katarze, je groba, mogoče celo za gledališče neprimerna, nekdo bi jo poimenoval kot izrojena umetnost. "Poskušali smo spraviti ta fašizem na oder in ne v pamfletni obliki. Se pravi, ne gre za neko ideološko predstavo, gre za predstavo, ki se poigrava z odnosi med ljudmi in dokazuje, da je fašizem intergralni del vsakega, če se ga v to začne na nek način pravilno vzgajati in gojiti," je pojasnila.
Kot je povedal dramaturg Rok Andres, je bila ideja uprizoritve naslikati portret, iz katerega pa nastane avtoportret. Besedilo je izrazito monološko, vendar je ustvarjalna ekipa vzpostavila dialoškost na vseh ravneh oziroma po njegovih besedah celo polilog.
V predstavi igrajo člani ljubljanske Drame Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Gregor Baković, Nina Valič, Nejc Cijan Garlatti, Janez Škof, Saša Pavček in kot gostja Tamara Avguštin. Kot so povedali igralci, na odru ne govorijo le gledališkega jezika, ampak so bili v predstavo prisiljeni dati tudi del sebe, na primer kot nosilci Zahoda. Vendar pa, kot je podčrtal Škof, dialog teh pogledov ne vodi nikamor.
Pri postavitvi so med drugim sodelovali še scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, skladatelj Branko Rožman in avtor vizualnega dela Jaka Smerkolj Simoneti.
